VIDEO: Vzlet in pristanek palubnega letala AV-8B harrier na letalonosilki

POGLED IZZA KOKPTITA AMERIŠKEGA LETALA HARRIER

Harrier je vojaško reaktivno letalo s sposobnostjo kratkega/navpičnega vzleta in navpičnega pristanka (V/STOL – Vertical/Short TakeOff and Landing), kar omogoča pilotu tega letala vzletanje tudi na ploščadi za helikopterje. Največja prednost tega letala je prav to, da ne potrebuje dolgih vzletnih stez.

V spodnjem videoposnetku je prikazano ameriško VTOL letalo harrier II med vzletanjem in pristajanjem iz letalonosilke Ameriške mornarice. Korpus ameriških marincev ima v svoji floti še 99 bojnih letal AV-8B harrier II in 19 trenažnih različic TAV-8B harrier II, oboje pa nameravajo v naslednjih letih nadomestiti z novimi nevidnimi lovci F-35B.

Zanimiva pa je tudi zgodovina razvoja letala harrier, ki sta jo v spodnjem sestavku skupaj zapisala Boris Knific in Borut Podgoršek na spletni strani sierra5.net.

Palubno letalo BAE Systems harrier

Palubno letalo BAE Systems harrier z oznako P.1127 je že leta 1963 vzletelo s kratke palube britanske vojaške ladje HMS Ark Royal in na palubi navpično pristalo, potem pa so morala miniti še leta, preden so vojaški strategi spoznali koristi tega edinega letala za navpično vzletanje s fiksnimi krili. Prava uporabnost harrierja pa se je dokončno pokazala šele v vojni za južnoatlantsko Falklandsko (Malvinsko) otočje med Argentino in Veliko Britanijo letu 1982.

VIDEO: Vzlet in pristanek palubnega letala AV-8B harrier na letalonosilki

Harrier lahko uporablja helikopterske palube, kar je veliko ceneje od palub velikih letalonosilk z dolžino 300 m in katapulti za vzlet klasičnih palubnih letal. Vseeno so prišli Britanci do spoznanja, da je za vzlet ugodnejša paluba, ki je na koncu dvignjena pod kotom 12°, saj to palubnemu letalu harrier skrajša stezo za vzlet oz. omogoči imeti v rezervoarjih večjo količino goriva in tovor orožja.

Sama zasnova ima zanimiv začetek, ki sega v konec petdesetih in začetek šestdesetih let ter skupni britansko/nemško/ameriški projekt kestrel v okviru katerega so odpovedali projekt letala z dvakratno hitrostjo zvoka P.1124, Britancem pa dovolili nadaljevanje projekta P.1127. Letalo je bilo tehnično preprosto zasnovano, edina in najbolj zapletena zadeva je bilo pomikanje izpušnih potisnih šob med 0° za letenje vodoravno naprej in 110° za zaviranje in dviganje. Leta 1967 je projekt letala dobil ime harrier.

Letalu so namenili taktično jurišne in izvidniške naloge. Harrierja so opremili z majhnim krilom za mirno letenje nad krošnjami dreves s hitrostjo 1126 km/h. Dokaj kmalu je bilo jasno, da vzlet ne bo navpičen, pač pa kratek (STO in ne VTO), za kaj več orožja in boljše manevrske bojne sposobnosti pa bi bilo potrebno večje krilo.

Leta 1975 je padla odločitev, da nadaljnji razvoj za Britance ni zanimiv, so bili pa pripravljeni na partnersko sodelovanje z Američani pri njihovi izvedenki AV-8B.

Drugače je bilo s palubnim bratom sea harrierjem. Leta 1975 so jih naročili 24, sledilo je še naročilo desetih in prvo izvozno naročilo šestih sea harrierjev za Indijo. Šele po omenjenem falklandskem spopadu so jih naročili dodatnih 14. Sicer so jih v Južnem Atlantiku izgubili pet, dva v trčenju v megli, enega v nesreči pri vzletu, enega naj bi sestrelili argentinski protiletalski topovi, drugega pa raketa zrak-zrak. V falklandski vojni so sea harrierji napravili vse in še več kar so zahtevali od njih: prestrezali so celo argentinske nadzvočne daggerje, transportne C-130 in helikopterje, o tem pa na tleh napadali močno utrjene cilje.

Naslednja izvedenka harrierja je ameriški AV-8B, razvita v McDonnell Dauglasovih obratih v St.Luisu za specialne potrebe Korpusa mornariške pehote ZDA. Do leta 1975 so ga razvijali skupaj, potem pa so delo nadaljevali v ZDA, saj so Britanci niso več “našli skupnih osnov” za nadaljevanje projekta.

Motor je zasnovan v Rolls-Roycu, imenovan pegasus z nekaj manj kot 10 t potiska. V drugih stvareh pa se ameriški AV-8B precej bolj razlikuje od prvotnih britanskih harrierjev, predvsem ima večje krilo in večjo nosilnost, pa tudi precej drugačno elektronsko opremo.

Kako velik pomen ima vertikalni manever tudi za letalnike s fiksnimi krili, govorita med drugim dva projekta. Prvi je ameriški – Bellov transporter s prekucnima rotorjema V-22 osprey (s težavami v uvajanju v operativno rabo zaradi nesreč kot posledice tehničnih težav) in drugi novi projekt združenega taktičnega lovca F-35. V palubni verziji je namreč tudi JSF opremljen s potisniki za navpičen dvig in pristanek, le da bo sistem nekaj drugačen kot pri harrierjih. Navpično dviganje pe je izvedeno z drugačno tehnično rešitvijo: pri harrierjih usmerjajo potisk s štirimi izpušnimi šobami ob bokih trupa, JSF pa ima za 90° pomični ventilator za dvig, za letenje naprej pa se poravna v os pogonskega motorja za letenje naprej. Potisk bo navzdol usmerjala tudi izpušna šoba na repu letala.

Sea harrier FRS.Mk 2

Britanci so v sedemdesetih letih iz svojega edinstvenega jurišnika razvili tudi palubno verzijo za uporabo na nosilkah helikopterjev in na prilagojenih križarkah. Pravo vrednost so potrdili v vojni za Falklande, ko so iz boja izločili 30 argentinskih letal v zračnih bojih, v katerih sea harrierji niso imeli nobene izgube. FRS.Mk 2 je posodobljen sea harrier, prvič je vzletel leta 1988. Opremili so ga z večnamenskim dopplerskim pulznim radarjem blue vixen, letalo samo pa opremljajo tudi s sodobnimi Hughesovimi raketami zrak-zrak AIM-120 AMRAAM. S temi raketami lahko sea harrier napada cilje za vidnim horizontom. Radar deluje v enajstih načinih za napade zrak-zrak in zrak-zemlja. Vgradnja tega radarskega sistema je zaradi velikosti zahtevala precejšnjo predelavo majhnega nosnega dela harrierja.

Harrier je bil zaradi vseh omenjenih tehničnih zapletenosti vedno drago bojno letalo, zato ga ima v oborožitvi le nekaj držav. Poleg omenjenih ZDA (verzija AV-8B), Velike Britanije (harrier, sea harrier, harrier GR mk5), Indije (sea harrier), jih uporabljata še Italija in Španija (obe ameriško izvedenko AV-8B).