SR-71 blackbird: Zakaj je najhitrejše letalo na svetu končalo v muzeju?

ČRNA PTICA DOSEGLA HITROST 3,2 MACHA

S hitrostjo križarjenja 3,2 Macha je Lockheedov izvidnik SR-71 blackbird najhitrejše neraketno letalo s posadko na svetu. Kljub takšni zmogljivosti pa tega letala verjetno ne bo nikoli več v operativni rabi, njegova doba je minila z obdobjem hladne vojne.

Blackbirde so sprva upokojili leta 1990, torej še pred razpadom Sovjetske zveze. So pa v Ameriških letalskih silah (USAF) tri letala SR-71 kasneje reaktivirali (na zahtevo Kongresa) za obdobje 1995 – 1998, ameriška vesoljska agencija NASA pa je enega uporabljala še vse do leta 1999. Navsezadnje so floto izvidniških – vohunskih blackbirdov povsem upokojili, na da bi dobili zamenjavo zanje. Vprašanje zakaj?

Velike zmogljivosti – hitrost, dolet in višina leta – so seveda imele tudi svoje zahteve, med njimi je bila zelo visoka cena operativnih stroškov. Prav slednja je tudi “obsodila” črno ptico na (pre)zgodnjo upokojitev. Povrhu vsega pa so v samih Letalskih silah ZDA (USAF) začeli dvomiti v možnost preživetja letala proti takrat najsodobnejšim sovjetskim (in kasneje ruskim) zračnoobrambnim sistemom in prestreznikom, kot so bile rakete zemlja-zrak SA-10 gramble (ter ostalim izpeljankam zračno-obrambnega  raketnega sistema S-300) in prestreznikom MiG-31 foxhound.

Los Angeles Times je tako konec osemdesetih let poročal, da je upokojitev SR-71 blackbirdov temeljila  na več dejavnikih. V poročanju Kongresu je poveljnik štaba Letalskih sil ZDA general Larry D. Welch omenil povečano možnost preživetja izvidniških satelitov, ranljivost SR-71 proti raketnim sistemom zračne obrambe in pa visoki ceni vzdrževanja te flote. Slednja je bila še najbolj izpostavljeni dejavnik, saj so Letalske sile ZDA po poročanju Reaganovega državnega sekretarja za letalske sile Edwarda Alridga ml. takrat za vzdrževanje flote vohunskih SR-71 porabile letno toliko, kot dva taktična lovska letalska polka.  Po nekaterih trditvah je ura letenja z SR-71 stala 200.000 USD, ko so všteli vse stroške in izdatke. Del tako visokih stroškov je narekovalo že samo dejstvo, da je bila flota majhna in specializirana. Izdelali so namreč samo 32 letal, povrhu vsega je bila konstrukcija precej nenavadna in draga, zahtevala pa je tudi čisto posebno logistično podporo  (tudi zaradi posebnega goriva), katere ura je bila ovrednotena na 18.000 USD (leta 1989).

SR-71 je uporabljal gorivo JP-7, bilo pa je tudi na letečih tankerjih KC-135Q, ki so oskrbovali blackbirde z gorivom v zraku. Gorivo JP-7 je  bilo narejeno posebej za uporabo na blackbirdih, ki so jih poganjali posebni stato-turbo reakcijski motorji (ram jet).

Statoturboreakcijski motorji (ramjet) Gre za kombinirani statoturboreakcijski pogonski agregat, ki na majhnih višinah in pri nizkih hitrostih deluje kot reakcijski motor, na velikih višinah pa kot pulzorski nabojni motor, t.i. ram jet. Skrivnosti doslej ni uspelo povsem odgrniti in tako veliko hitrostnih rekordov ostaja v lasti črne ptice. Reakcijski motor ga požene od začetne vzletne do trikratne nadzvočne hitrosti, potem pa pogonsko vlogo prevzame nabojni motor, ki ga pospeši prek trikratne hitrosti zvoka. Statoturboreakcijski motorji (ramjet)sicer ne sodijo med turbinske. »Ramjet« je posebno oblikovana cev, ki dotekajoči zrak s svojo obliko komprimira. Segretemu zraku se nato vbrizga gorivo, vse skupaj pa ekspandira in zagotavlja potisno silo. V tem motorju ni gibajočih se delov, le gorivne šobe in vir toplote. Ob preprostosti teh motorjev je treba poudariti, da so neuporabni, dokler se ne premikajo z določeno hitrostjo (okoli 1600 km/h). To hitrost pa lahko dosežejo z uporabo kakega drugega pogonskega motorja (npr. raketni pogon). Ko enkrat delujejo, zagotavljajo nemoten potisk enako kot turbinski motorji. (vir: Revija Obramba in sierra5.net)

Gorivo JP-7 je bilo zasnovano kot varno, nehlapljivo in slabše eksplozivno pri visokih temperaturah in tlakih, kar pa je po drugi strani pomenilo, da ga je na običajne načine težje vžgati. Zato so pri Lockheedu razvili vžig motorjev SR-71 s pomočjo trietilborana (trietilboran je organska spojina s 6 atomi ogljika in molekularno maso  97,994 Da), kar je seveda vplivalo na zapletenost celotnega sistema in na ceno vzdrževanja.

Proračun letalskih sil ZDA so po koncu hladne vojne močno zmanjšali, zato je bila raba vohunskih SR-71 blackbird in vse spremljajoče opreme ter naprav in sistemov previsoka. Poleg tega pa so bili prepričani, da bodo tega hitrega in ostarelega zračnega vohuna nadomestili z vohunskimi sateliti  ter drugimi tehničnimi sistemi.

Eden slednjih naj bi bil radarsko slabo zaznaven izvidniški brezpilotni letalnik Lockheed Martin RQ-3 Dark Star, vendar so projekt v letu 1999 odpovedali. Letalske sile ZDFA so po odpovedi tega projekta še naprej v tajnosti razvijale zračne vohunske zmogljivosti, rezultat tega naj bi bila domnevno Notrhrop Grummanov brezpilotnik RQ-180 in prav tako brezpilotni Lockheed Martinov RQ-170 sentinel.

Pripravil: B. Knific, foto: USAF, Wikipedia