Po poteh migracijskega vala skozi zahodni Balkan

STROKOVNA EKSKURZIJA OBRAMBOSLOVCEV NA MAKEDONSKO-GRŠKO MEJO

Člani Društva študentov obramboslovja Slovenije (DŠOS) s Fakultete za družbene vede smo se odločili, da svoje raziskovalno delo, znanje in izkustvo na temo migracijske krize iz sprejemnega centra Rigonce (Dobova) razširimo nekoliko južneje, na makedonsko-grško mejo, ki smo jo obiskali 3. in 4. junija 2016.

Migracijsko-begunska kriza na pragu Evropske unije (v nadaljevanju EU) predstavlja varnostni izziv, ki zahteva veliko mero mednarodnega sodelovanja, podpore in pozornosti. Kljub temu pa ugotavljamo, da se v zadnjih nekaj mesecih migracijski krizi ne posveča več toliko pozornosti, kot se ji je, ko so množice migrantov oziroma beguncev prečkale našo državo.

Študentje obramboslovja smo tematiko migracijske krize zadnjih let spoznali pri številnih teoretično podkovanih seminarjih, predavanjih ter okroglih mizah, kjer smo identificirali tudi široko problematiko, s katero se spoprijemajo države, ki ležijo na migracijskih poteh, preko katerih številni vstopajo v razvitejše regije EU. S teoretsko podlago obsežnega študentskega raziskovalnega dela na dodiplomskem in podiplomskem študiju se je letos osnovala tudi ideja o empiričnem dokazovanju in preverjanju razmer, o katerih smo lahko le brali in jih spremljali preko številnih medijev. V okviru empiričnega dela smo si zastavili cilje in pričakovanja ter uredili vse potrebno za obisk makedonsko-grške meje oz. obmejnega sprejemnega centra. S tem smo želeli svoje raziskovalno delo poglobiti in teoretični del razširiti z realnimi informacijami. Izvedli smo empirično raziskovalno delo v samem žarišču migracijskega vala, na zunanjih mejah EU.

Prispevek Članov Društva študentov obramboslovja Slovenije (DŠOS) s Fakultete za družbene vede o ekskurziji na grško-makedonsko mejo smo objavili v Reviji Obramba, julij 2016.

Članek je napisan na podlagi formalnih in neformalnih informacij z makedonsko-grške meje ter lastnih izkustev študentov. Članek opisuje vlogo Slovenije in slovenske policije kot bilateralne pomoči Makedoniji pri nadzorovanju meje ter sistem delovanja kriznega upravljanja v Makedoniji, delovanje sprejemnega centra, aktualno dogajanje v Grčiji po evakuaciji največjega ilegalnega migracijskega taborišča v Idomeniju ter določene špekulacije glede prihodnosti migracijske krize.

Mednarodna pomoč na makedonsko-grški meji

Prvi dan smo po dolgi poti preko držav nekdanje skupne države Jugoslavije prispeli v Makedonijo, natančneje v mestece Stojakovo, kjer so nas v skladu z dogovorom obiskali pripadniki slovenske policije in predstavnik makedonske policije. Na zahodnobalkanski migracijski poti so ekonomskimi migranti, ki iščejo boljše in lepše življenje v državah EU, npr. v Nemčiji, in osebe, ki zaradi destabilizacije držav na Bližnjem vzhodu bežijo in iščejo varnost v državah EU (prosilci za azil). Pot vodi vse od Turčije, čez Grčijo, Makedonijo, Srbijo, Hrvaško, Madžarsko in Slovenijo do »obljubljenih« evropskih držav, v že prej omenjeno Nemčijo. Največ migrantov izvira iz naslednjih držav: Sirija, Afganistan, Irak, Iran, Pakistan, Indija ter peščica iz Somalije. Zahodnobalkanska migracijska pot je pustila v vsaki državi svoj pečat. Vsem pa je skupno, da so se začeli s težavo migracijsko-begunske krize ukvarjati dokaj pozno. Rešitve so države začele iskati takrat, ko so migranti že stali na njihovih mejah in čakali na možnost prehoda. Lažje je bilo uravnavati tokove, ko so države iskale skupne rešitve in si priskočile na pomoč. Tak primer je tudi pomoč Slovenije na makedonski meji, kjer sodeluje pri izvajanju skupnega nadzora pri prehajanju državne meje na njenem ozemlju v okviru skupnega ukrepanja pri upravljanju povečanega toka števila migrantov.

Sodelovanje se je začelo na podlagi bilateralnih sporazumov vlad Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) in Republike Makedonije, ki je v okviru pomoči in stabilizacije območja objavila razpis za skupno ukrepanje na državni meji. Na ta razpis se je prijavila RS z vsemi ustreznimi pravnimi kvalifikacijami. Poleg RS so na pomoč makedonskim policistom priskočile Srbija, Hrvaška, Poljska, Madžarska in Avstrija. Trenutno je na meji 8 slovenskih policistov, 7 srbskih, 8 hrvaških, 15 avstrijskih, 25 madžarskih in v največjem številu kar 30 poljskih policistov. Na makedonski meji je svoje naloge opravilo že 5 skupin slovenskih policistov, v načrtu je še šesta. Prva skupina se je vključila v sodelovanje 5. januarja tega leta.

Slovenski policisti nosijo nacionalno uniformo, so oboroženi, vendar, kot že omenjeno, orožje uporabljajo samo v primeru samoobrambe ali v skrajni sili. Opremljeni so z vso opremo za nočno delovanje (daljnogledi, svetilke …). Zelo pomemben član so tudi službeni psi, saj ti lažje najdejo migrante, ki zbežijo ali pa se jim skrijejo.

Območje je pod nadzorom makedonske vojske. V posameznih valovih so prihajali migranti v skupinah tudi po 400 oseb naenkrat, največja številka v enem obdobju prehoda meje je znašala 1400 ljudi na dan. Zaradi neenotne politike znotraj EU glede migracij je težava pri financiranju. Republika Makedonija v okviru tovrstnih težav ni dobila denarja, razen sredstev EU za lažje blokiranje migracijskih tokov. Slovenska policija pomaga makedonski tudi s preskrbo oblačil (uniform) ter nujnimi potrebščinami za varovanje območja. Nekaj opreme je Republika Makedonija dobila tudi od Izraela. S strani Slovenije je predvsem potrebna in pomembna pomoč ljudem ter seveda medsebojna pomoč med policisti. Slovenski policisti sodelujejo samo v nalogah, ki so bile vnaprej predvidene. S terenom in nalogami je bila slovenska policija seznanjena še pred odhodom na krizno območje, vendar se pojavljajo težave zaradi neznanega terena – veliko poljskih in gozdnih površin, na katerih se težko znajdejo, ko iščejo ilegalne prestopnike. Na območju delovanja tujih policijskih enot se spoštuje notranje pravo Republike Makedonije.

Slovenska policija v Republiki Makedoniji ne deluje samostojno. Samostojno delujejo izključno in samo z vidika pomoči. V primeru napada lahko tuji policisti uporabijo fizično silo v primeru samoobrambe in ne za preprečevanje ter obvladovanje nemirov. Na podlagi slišanega na obmejnih območjih in vstopnih točkah v Makedonijo ni bilo nemirnih protestov, ki jih makedonska policija ne bi bila sposobna sama zaustaviti. Slovenska policija nima težav z migranti (razen ko govorimo o nepoznavanju terena), saj poskušajo vse policijske enote kritične zadeve in nemire balansirati. Slovenski policisti zagovarjajo mirna sredstva za reševanje težav in s tem dajejo vzgled tudi policistom iz drugih držav, kar preprečuje nastajanje hujših nemirov. Kljub temu pa so pripravljeni na vse, saj nikoli ne vedo, s kom imajo opravka. Večjih incidentov sicer ni bilo, predvsem zaradi tega, ker migranti gojijo določeno mero strahospoštovanja do uniforme, ki jim iz primarnih izkušenj, tj. iz domačih držav predstavljajo avtoriteto.

Kot zanimivost je treba poudariti dobro seznanjenost migrantov z zahodnobalkansko potjo ter s sistemi in organizacijami, ki jih nadzorujejo. Iz osebne pripovedi enega izmed intervjuvancev smo spoznali njihovo sposobnost identificiranja različnih uniform iz različnih držav, tudi v najtemnejši noči sredi gošče. Dodobra so podučeni o poti, po kateri so namenjeni do cilja. Odgovor na to, kako so prišli do vseh teh informacij in znanja, leži pri nekaterih nevladnih organizacijah, ki delujejo že pri njihovem vstopu v EU, v Turčiji.

Trenutno je v makedonskem sprejemnem centru Vinojug približno 140 oseb, večinoma ženske in otroci. Veliko je razhajanj med samimi migranti, kar predstavlja še dodatno težavo za policiste in za sam migracijski pretok. Na zahodnobalkanski migracijski poti predstavlja med migranti velik problem neskladje kultur, kar ponekod pripelje do nemirov oz. spopadov, največkrat med Iračani in Pakistanci. Pakistanci so tudi med vsemi migranti najbolj revni, zato so na nek način prisiljeni oz. bolj izpostavljeni prostituciji, prekupčevanju z mamili, pogosto so tudi bolj nasilni, jezni ter izvajajo teror nad ženskami in otroki. To je za njih »rešitev« oz. »izhod« pri obvladovanju stresnih položajev. Ne zavedajo pa se, da bi z mirnim pristopom lažje prebrodili položaj, v katerem so se znašli.

V sami Grčiji naj bi po nekaterih informacijah med različnimi etničnimi skupinami migrantov prišlo celo do obračunavanja s strelnim orožjem. Zakaj točno prihaja do česa takega, nimamo odgovorov. Odraža pa skrb vzbujajočo resničnost, ki se odvija na tem delu Evrope. Problematičen namig je tudi, da so po praznjenju ilegalnega taborišča pri Idomeniju po travnikih in okolici odkrili različne sumljive predmete, med katerimi so bili tudi eksplozivna sredstva, kosi orožja, droge in drugi materialni predmeti, ki bi lahko bili uporabljeni za namerno povzročanje poškodb in materialne škode.

V okviru svojega raziskovanja smo želeli izvedeti tudi, kakšen vpliv ima celoten položaj na same domačine in kako se oni odzivajo na razmere. Makedonski prebivalci območja neposredno ob mejnih prehodih z Grčijo celotno problematiko doživljajo na svoj način. Lokalno prebivalstvo živi svoje življenje, kot da se vse skupaj niti ne bi dogajalo okrog njih. Makedonci so kot narod odprtega duha in živijo z občutkom mirovanja migracijske krize. Vseeno pa s strani politike pričakujejo resnico glede prihodnjih morebitnih migracij, da se lažje prilagodijo na celotno dogajanje. Po pogovoru z domačini v obmejnem pasu nismo zaznali, da bi med njimi prevladala pretiran strah in jeza. Prav tako so nam zatrdili, da večjih težav z migranti niso imeli, razen občasnih nepovabljenih »obiskov« na zasebnih zemljiščih, vrtovih hiš itd.

Sprejemno-tranzitni center Gevgelija

Drugi dan ekskurzije nas je pot popeljala iz vasice Stojakovo do približno 15 minut vožnje oddaljenega sprejemnega centra Vinojug v bližini mesta Gevgelija, kjer nas je sprejel regionalni koordinator za krizno upravljanje na makedonsko-grški meji. Informacije, ki smo jih pridobili s strani slovenske policije na obmejnem območju, smo nadgradili z lastnim izkustvom. Spoznali smo sprejemni center ter krizno opravljanje v domači, makedonski luči. Razmere, ki smo jim bili priča, so bile umirjene in urejene. Migranti imajo na razpolago skromne bivalne površine v obliki bivalnih zabojnikov. S strani humanitarnih organizacij je poskrbljeno za tople obroke, pitno vodo, sanitarije, zdravniško oskrbo, vzpostavljeni pa so celo vrtec in improvizirane športne površine.

Večjih valov in premikov nekaj časa ni bilo na vidiku. Še vedno pa so tam prisotne mednarodne organizacije, ki so pripravljene na morebitne nove migrante. Izredno stanje, ki ga je Republika Makedonija razglasila 19. avgusta 2015, ne velja za celotno državo, razglašeno je le v okolici Gevgelije (vstopna točka) in vasi Tabanovce (izstopna točka).

Pred razglasitvijo izrednega stanja je bila makedonsko-grška meja postavljena po t. i. 59 mejniku. Zaradi množičnega udara migrantov so bili pristojni prisiljeni k posredovanju – mejo so premaknili približno 20 metrov na makedonsko stran (torej za dejansko mejno črto) ter na njeno mesto postavili žičnato ograjo z žičnatimi vrati, visoko približno 2,5 metra. Za mejo stoji 4 metre široka neasfaltirana cesta, ki je namenjena nadzoru mejne črte. Druga stran »ceste« pa je, tako kot prva, omejena z neprehodno žičnato ograjo.

Evakuacija Idomenija zaradi turizma

Pred svojo ekskurzijo smo zasledili novice o tem, da se eden od večjih ilegalnih migracijskih taborov prazni, zato smo ga želeli videti na lastne oči. Naša pot je vodila na grško stran, natančneje do mejne vasi Idomeni, do koder, zaradi še vedno prisotnih policijskih sil, ni bilo možno priti. Na žalost je zopet v igri prikrivanje resničnosti. Dejansko stanje je, da (so) migranti spali – v zameno za plačilo – v hišah domačinov. Izvedeli smo, da naj bi v času praznjenja taborišča Idomeni z avtobusi na makedonsko stran pripeljali 4.000 migrantov, od tega jih je prišlo približno 2.000 tudi peš. Kar pa je najbolj zanimivo, v času »praznjenja« taborišča naj bi bilo tam približno 10.000 migrantov, po »evakuaciji« pa v njem ni bilo več nobenega. In kje je ostalih 4.000 migrantov? Paradoks upravljanja grških enot v sistemu kriznega upravljanja se skriva tudi v tem, da so zaradi turistične sezone pregnali migrante na območje 50 kilometrov ob meji (stran od avtoceste), da bi odprli prosto in neovirano pot turistom do morja. Prav tako je nerazumljivo dejstvo, da so grške oblasti na mejo z Makedonijo razposlale svoje varnostne organe šele na začetku junija 2016. S tem so (ne)zavedno migrante prisilili, da so si sami postavili nelegalne tabore, ki smo jih videli tudi na lastne oči.

Po neuspelem poskusu dostopa v Idomeni smo svojo pot preusmerili globlje na grško ozemlje in ob glavni avtocesti smo naleteli na kar nekaj ilegalno postavljenih šotorišč in večjih taborov, kjer smo stopili tudi v neposredni stik z begunci. Šotorišča so postavljena na počivališčih in bencinskih postajališčih, kjer so šotori drug ob drugem tudi na prostoru, kjer naj bi potekala cesta.

Vzdušje v samih taborih je nekoliko zastrašujoče, saj policija pravzaprav ne preganja beguncev s področja in so stvari prepuščene same sebi. Tudi ukrepanje kakršnih koli oblasti bi bilo za nas prepozno, če bi prišlo do kakšnih težav. Kljub vsem pomislekom smo se ustavili in skoraj takoj je naš kombi obkolilo med 20 in 30 migrantov. Otroci, mladostniki ter nekaj starejših je takoj vzpostavilo zanimanje, od kod smo in kaj tam počnemo. Medtem ko so se otroci okoli nas igrali in nas z zanimanjem občudovali, so starejši opisovali dele svojih izkušenj in poti ter informacije, ki jih že imajo, glede svoje poti in končne destinacije.

Izkušnja v ilegalnih taboriščih je bila neprecenljiva. Doživeli smo, da nam je 16-letni mladenič ponudil 2.000 evrov za ilegalni prevoz preko meje pod podvozjem kombija! V večernih urah smo videli tudi dve (organizirani) skupini migrantov, ki sta po brezpotju, z nahrbtniki na hrbtih, odšli proti makedonski meji. Položaj je daleč od rožnatega in žalostno je, da civilno prebivalstvo izkorišča migrante, vodstvo Grčije pa glede tega ne naredi nič. Migranti so prepuščeni sami sebi, brez nadzora in kontrole. Država z njimi nima stroška (ker bivajo v nelegalnih taboriščih), ampak zaslužek (migranti si sami plačujejo hrano, vodo in druge osnovne potrebščine). Cilj drugega popoldneva je bil videti migracijski center v Solunu, ki je postavljen na letališču. Do njega nismo imeli dostopa. Vseeno pa smo v pogovoru s prebivalcem Soluna izvedeli, da jih migranti ne motijo. Z njimi namreč nimajo neposrednega stika, ker so izolirani od drugih (zbrani v kampu pri letališču). Zgodba je povsem drugačna, ko se pomaknemo ven iz mesta, kot že omenjeno, ko domačini migrantom ponujajo prenočišča ali pa ti živijo v šotorih pred pragom njihovih hiš ali na bencinskih črpalkah.

Kaj nas čaka?

V zaključku naj omenimo še ugotovitve glede novega vala migrantov, ki bi lahko dosegel tudi slovenski prag. Izvedeli smo, da je napovedovanje vala zelo relativna napoved. Razlog leži v tem, da imajo Turčija, Grčija, Afrika pri sebi ogromno število ljudi, zato lahko val le predvidimo v prihodnosti. Položaj glede novega migracijskega vala je lahko v razvoju ali pa v fazi stagnacije, kot plima in oseka, med katerima je nekajurna umiritev oz. stagnacija. Težava pa se pojavi, ko ne vemo, kdaj pride plima! Pomembno je, da so vsi pristojni organi in organi za krizno upravljanje, ne le v Makedoniji, ampak po celotnem zahodnem Balkanu in osrednji Evropi, pripravljeni vsak dan. Kot je dejal koordinator v centru: »Vedno moramo biti v takšni pripravljenosti, kot da bo do novega vala prišlo jutri!«

Vse informacije in izkustva, ki smo jih na svoji raziskovalni ekskurziji doživeli, so v nas pustila določen pečat. Spoznali smo, da se resnične slike in informacije, ki jih pridobivamo iz medijev, zelo razlikujejo med seboj. Človečnost in skrb za sočloveka je prvina, ki še vedno vodi veliko večino pripadnikov, delavcev in humanitarcev, ki delujejo na obmejnem področju, in zavedajo se, da so migranti po večini ljudje v stiski, ki iščejo boljše pogoje za svoje življenje. Pomoč organizacij, prisotnih v krizi, je minimalna in sredstva, ki se namenjajo za razreševanje in tudi omejevanje, v dobršni meri ne pokrivajo potrebnega, če govorimo o času, ko se je čez območja držav premikalo več tisoč ljudi na dan. Spoznali smo tudi sebičnost nekaterih držav, ki se odzivajo na krizo vsaka na svoj način: nekatere si oči le zatiskajo in težave preusmerjajo drugam ter s tem poskrbijo, da je za njih odgovoren nekdo drug, prav tako pa nobena država ne prevzema pobude za skupno naslavljanje problematike in poskrbi za medsebojno organizacijo pristopa. Stvari so aktualne, četudi se o njih ne bere več v medijih, še posebej ob dejstvu, da na začetek poti čaka še približno 2 milijona ljudi, ki so trenutno stacionirani v Turčiji in na mejnem območju Sirije, da ne omenjamo milijonov ljudi v Afriki. V prihodnosti bo tako Evropa nedvomno ponovno na udaru v smislu množičnih migracij in potrebni bodo sistematski pristopi k urejevanju problematike, kjer bodo vse države, tudi tiste, ki niso neposredno vpletene, igrale svojo vlogo oz. jo bodo morale, če lahko upamo na uspešno omejevanje posega v evropski prostor. Ob tem velja omeniti, da bo učinkovitost integracije tako obsežnega in množičnega vala na kulturni in verski ravni narekovala razmere, razvoj in stabilnost evropskega prostora za naslednje generacije.

Pripravili: Dan Sivka, Jaka Koglot, Lana Beribak, Janja Lainšček in Peter Knific, foto: Dan Sivka, Jaka Koglot