Prebujanje spečega konflikta v Ukrajini

SPOPADI MED UKRAJINSKO VOJSKO IN PRORUSKIMI SEPARATISTI

Zaradi poročil o ukrajinskem “mešetarjenju” na Krimu, ki jih v Kijevu zanikajo, ter obnovljenih spopadih na vzhodu Ukrajine, se je spet prebudil na videz speči konflikt v Ukrajini. Osrednje vprašanje je: zakaj ravno zdaj?

O “novih” zapletih na vzhodu Ukrajine se v članku objavljenem na spletni strani Ruska Rec sprašuje irski novinar Bryan MacDonald, ki dela v Moskvi.

Pred vročim avgustom je prevladal konsenz, da je vojna v Ukrajini postala “zamrznjeni konflikt”. S to mislijo so tako mediji kot politiki pozabili na ukrajinsko zgodbo in o njen sploh niso več pisali, z izjemo poročil Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) z bojišč, ki jih je le redko kdo povzemal. Obveljal je pregovor: “Daleč od oči, daleč od srca… ”

Zdaj se je to spremenilo, razlog za to pa je sila preprost.  Sporazum Minsk II., ki so ga podpisali februarja lani, v obstoječi obliki sploh ne more biti uresničen, česar se vse vpletene strani še kako dobro zavedajo. Iz tega razloga poskušajo vsi vpleteni utrditi svoj položaj in to še pred poskusi, da bi našli dokončno rešitev, kar naj bi se zgodilo prihodnji mesec.

Nobena skrivnost ni, da si Kremelj želi rešitve, po kateri bodo spoštovali pravico Rusije “do vpliva” v Ukrajini ter v vseh ostalih nekdanjih sovjetskih republikah, ki niso postale članice zveze Nato. S to mislijo je Moskva izbrala retoriko, s pomočjo katere vlado v Kijevu predstavljajo kot nekompetentno, skorumpirano ter predvsem nesposobno rešiti celo vrsto težav, s katerimi se sooča Ukrajina.

Težko se je znebiti občutka, da poskuša administracija Vladimirja Putina zahodnim silam sugerirati, da se je treba pogajati neposredno z Moskvo, ukrajinske oblasti pa preprosto zaobiti. Iz Kijeva je zadeva videti povsem drugače. Tamkajšnji voditelji se panično bojijo, da je podpora Zahoda izčrpana. Še kako dobro slišijo pogovore evropskih držav o odpravi protiruskih sankcij ter pozive o nujnosti krpanja odnosov z Moskvo. Seznanjeni so tudi s naraščajočo skepso na račun ameriške zunanje politike v Evropi, za kar gre zasluga ameriškemu predsedniškemu kandidatu Donaldu Trumpu.

Največja ukrajinska bojazen je, da bo Zahod preprosto žrtvoval Ukrajino, v zameno pa bo od Rusije iztržil pripravljenost na sodelovanje v Siriji. Če se bo to dejansko zgodilo, potem lahko ukrajinski voditelji v prvi vrsti krivijo sebe, saj od leta 2014 niso bili sposobni opraviti z nebrzdano korupcijo, ki vlada v Ukrajini.

Stranka v konfliktu so še proruski uporniki na vzhodu Ukrajine, ki imajo trenutno v rokah dejansko oblast v Donecku in Lugansku. Zanje je glavna bojazen, da jim bo Moskva odrekla podporo v zameno za priznanje Krima kot dela Ruske federacije s strani Kijeva in Zahoda. Zelo težko bi bilo doseči, da bi ta območja spet postala del Ukrajine, saj ukrajinska vojska že dve leti bombardira lokalno prebivalstvo na uporniškem vzhodu.

Da bi razumeli, zakaj je Minsk II neuresničljiv, se je treba spomniti okoliščin, v katerih je bil podpisan. Ukrajinska vojska je bila februarja 2015 obkoljena v Debalcevu v Donecki regiji in voditelji so bili osredotočeni na sklenitev hitrega sporazuma o končanju spopadov. V obupu je ukrajinski predsednik Petro Porošenko podpisal sporazum, ki ga ne more uresničiti, saj v parlamentu nima zadosti glasov, da bi lahko sprejeli potrebno zakonodajo. Takrat je obljubil, da bo ukrajinska »Verhovna Rada« sprejela resolucijo, ki bo omogočala “Oblikovanje lokalne samouprave v določenih okrožjih” v Donecki in Luganski regiji do 13. marca 2015, kar bo predstavljalo temelje za izvedbo lokalnih volitev na spornih ozemljih.

Od takrat je minilo že 17 mesecev, Porošenko pa ni storil še ničesar, saj bi v nasprotnem primeru njegova vlada verjetno padla. Problem z Minskom II. je tudi določba o amnestiji glede zločinov, ki so bili storjeni med vojno, kar ne bodo sprejeli vplivni ukrajinski nacionalisti.

Po drugi strani uporniki in Moskva verjetno niso naklonjeni devetemu členu, ki govori o vračanju  nadzora nad državno mejo na celotnem območju konflikta v roke ukrajinski vladi. A to bi začelo veljati šele po izvedbi volitev v Donecku in Lugansku, do česar pa verjetno sploh nikoli ne bo prišlo.

Porošenko je v Minsku podpisal sporazum, ki ga ne more uresničiti. Tega se dobro zaveda sam, jasno pa je tudi Moskvi. Edino upanje za njegovo administracijo je, da zahodne voditelje še naprej prepričuje, da je Rusija odgovorna za vse probleme v Ukrajini ter da predstavlja neposredno nevarnost ne samo za Ukrajino, pač pa tudi za druge dele Evrope.

V primeru Moskve je rožljanje z orožjem namenjeno predvsem Zahodu, ki mu na ta način poskušajo pokazati, česa je sposobna Rusija, če je stisnjena v kot. Dejstvo je, da je Putin v zadnjem času veliko truda vložil v krpanje odnosov z Zahodom, zato je nepredstavljivo, da se bo zdaj temu političnemu  kapitalu preprosto odpovedal in bo posegel po ukrajinskem ozemlju.

Še več, petkova presenetljiva odstavitev šefa predsedniške administracije, Sergeja Ivanova, kaže, da Kremelj glede krpanja odnosov misli nadvse resno. Ivanov je veljal za najbolj pomembnega “silovika” (politik z ozadjem v varnostnih ali vojaških službah – RBTH) v ruski vladi, glede Ukrajine pa je bil pravi jastreb. Njegov naslednik je postal 44-letni Anton Vajno, bivši diplomat brez vojaške ali obveščevalne preteklosti, kar kaže, da “civilisti” v Moskvi dobivajo čedalje več besede.

Pripravil: B. Knific, foto: YouTube