Revija Obramba, marec 2017

IZ VSEBINE:

Intervju: dr. Igor Kotnik – Da ali ne naborništvu?

–

V zadnjih tednih, predvsem po sporočilu iz sosednje Hrvaške, da nameravajo uvesti naborniško služenje vojaškega roka, se je tudi pri nas vnela razprava o tem. Potem pa je predlog vodje stranke DeSUS Karla Erjavca, da tudi v Sloveniji uvedemo trimesečno obvezno služenje vojaškega roka, spodbudil vrsto – bolj in/ali manj kompetentnih – razprav in anket, v katerem so javnomnenjske raziskave pokazale, da si večji del Slovencev želi ponovne uvedbe naborniškega sistema, hkrati pa še večji del ni za povečanje obrambnega proračuna. Za obravnavo vseh vprašanj, povezanih z naborništvom, prostovoljnim služenje vojaškega roka, prehodu na poklicno sestavo Slovenske vojske, reorganizacijah te obrambne strukture, smo zaprosili enega najbolj kompetentnih obrambnih strokovnjakov, dr. Igorja Kotnika.

Ali niso morda obveščevalci, ki skušajo napovedati prihodnost, obtičali v preteklosti? – AMERIŠKI OBVEŠČEVALCI V LABIRINTU

–

Sami se imenujejo »obveščevalna skupnost« ali kratko I. C. K temu lahko prištejemo še Urad direktorja za obveščevalne zadeve (ODNI – Office of the Director of National Intelligence), ki je ob ustanovitvi leta 2005 skupaj z direktorjem štel vsega 12 ljudi in se začel kadrovsko krepiti leta 2008, sedaj pa ima 1750 zaposlenih in združuje 17 agencij – članic. Gre za »abecedno juho« kratic, ki vključuje najbolj znane, kot so CIA, NSA in DIA. Celotna obveščevalna skupnost letno porabi približno 70 milijard davkoplačevalskih dolarjev, velik del za tajno najemanje vse večjega števila različnih vojakov – pogodbenikov –, ki zbirajo različne informacije po svetu, upravljajo floto brezpilotnih letalnikov, spremljajo delovanje številnih satelitov kot tudi za gradnjo in vzdrževanje sedežev agencij in različnih skladišč. Vse to zgolj z enim ciljem: zagotoviti predsedniku ZDA in njegovemu kabinetu kar najboljše informacije o dogajanju po svetu in morebitnih grožnjah, ki pretijo ZDA.

Aktualni komentar – ISKANJE NOVEGA SVETOVNEGA REDA?

–

Sredi februarja je Evropa doživela pravo ameriško politično ofenzivo. Na sedeža Evropske unije in Severnoatlantske zveze ter na varnostno konferenco v Münchnu in na zasedanje zunanjih ministrov skupine G20 v Bonnu so prišli, vsak posamično, trije najpomembnejši člani ameriške vlade: podpredsednik države Mike Pence, zunanji minister Rex Tillerson in obrambni minister James Mattis. To je bila prava ofenziva šarma, ki je poskušala popraviti slab vtis po izjavah predsednika Donalda Trumpa o tem, kako je Nato zastarel, da je »brexit« dobra zadeva, da Evropska unija tako rekoč razpada, da nekatere evropske države (predvsem Nemčija) s svojim izvozom spodkopavajo ameriško gospodarstvo in podobno. Ameriškim gostom je na stari celini uspelo s svojim prepričevanjem, da so Združene države Amerike še vedno zavezane Severnoatlantski zvezi in tudi najtrdnejše zaveznice Evropske unije.

Evropsko poveljstvo za zračni transport

–

V časih, ko oborožene sile vedno pogosteje delujejo na misijah in operacijah kriznega odzivanja zunaj domovine (v Natu bi temu rekli »out of area«), postaja vse pomembnejši dejavnik tudi zmožnost hitrega prevoza moštva in materiala iz domovine na območje misije ter nazaj. A vzdrževanje (tako taktičnih, kaj šele strateških) transportnih letal je izredno drago, zato smo v Evropi trenutno priča kar dvema tovrstnima iniciativama. Nato je organiziral Strategic Airlift Capability s floto letal C-17 s sedežem v madžarski bazi Papa, EU pa European Air Transport Capability – EATC. Sklep o organizaciji tovrstne iniciative je bil sprejet na politični ravni oktobra 2006 na srečanju francoske in nemške zvezne vlade, čez leto dni (septembra 2010) je bila iniciativa EATC s sedežem v Eindhovnu tudi uradno ustanovljena. Ustanovni članici sta poleg Francije in Nemčije še Belgija in Nizozemska, kasneje so se pridružili Luksemburg (2012) ter Italija in Španija (2014).

Arexova vizija posodobljene klasike – MODULARNI REX AKB15

–

Pred kratkim smo imeli priložnost, da si podrobneje ogledamo zadnji šentjernejski orožni projekt. O puški REX AKB15 smo že pred tem precej slišali, tako da so bila določena pričakovanja že prisotna, bil pa je tudi že skrajni čas, da si jo ogledamo in tudi preizkusimo. Ko je Arex, ne tako dolgo tega − konec leta 2013 − javnosti predstavil prvo orožje svoje konstrukcije in izdelave, je na domačih tleh naletel na precejšnjo skepso. Marsikdo je zgolj zamahnil z roko, češ da gre za kopijo SIG Sauerjeve pištole in ”odkrivanje tople vode”. Izkazalo se je, da ni bilo ravno tako, in tudi pri AKB15 bi lahko ugotovili enako.

Danes je jasno, da je bil zero 1 vse kaj drugega kot strel v prazno, saj se pištole prodajajo kot vroče žemljice. Predvsem v ZDA, kamor so jih že od samega začetka želeli plasirati. Ko se bo pištola dodobra uveljavila v tujini, pa bo o njej morda začela razmišljati tudi naša država − namesto da bi bilo obratno. Eden od temeljev suverenosti je tudi lastna orožna industrija in na tem področju prav podjetje Arex rešuje slovensko čast.

Znameniti slovenski piloti: Drago Gabriel – Gabi

–

Drago Gabriel (16. 6. 1930), upokojeni prometni pilot, inštruktor, rezervni letalski častnik in modelar, pravi, da je otrok rapalske meje. V svoji bogati letalski karieri je v zraku preživel 11.000 ur in letel na 61 tipih letal, od tega na sedmih potniških.Zaradi fašizma sta njegova mati, doma iz Hrašč, in oče, doma iz Šent Petra na Krasu (današnje Pivke), morala zapustiti rodno Primorsko, saj je po podpisu Rapalske pogodbe Primorska pripadla Italiji, in oditi v Kraljevino SHS. Naključje je hotelo, da sta se oba preselila v Borovnico, kjer sta se tudi spoznala in poročila. Njegov oče je bil železniški prometnik, mati pa trgovska pomočnica.

Drago se je kot prvi sin rodil 16. 6. 1930 v ljubljanski mestni porodnišnici, kjer so rojevale žene državnih uradnikov. Brat Dušan se je rodil kot drugi, leta 1935, tretji pa je bil Peter, rojen leta 1941. Družina je v Borovnici živela šest let, potem pa so se preselili v Litijo, kjer je Drago obiskoval prvi razred osnovne šole in prvič videl letalske modelarje in njihove modele.

Pištola slovenskega proizvajalca Proarmis – PRODYNAMIC 5.0

–

Podjetje Proarmis d. o. o. iz Maribora je sorazmerno mlado podjetje. Ustanovljeno je bilo oktobra 2014, na področju orožarstva pa je začelo poslovati konec maja 2015. Usmerjeno je predvsem v program orožja in opreme za strelce in lovce. Proarmis d. o. o. sodeluje z več kot 80 podjetji doma in v tujini. Predstavili so se tudi na sejmu SOBRA 2016, nadaljevali pa bodo tudi predstavitve na podobnih sejmih. Proizvodnjo lastnih pištol so začeli v letu 2016 in prve dostavili kupcem konec leta 2016. Lansko leto so začeli tudi uveljavljati lastne blagovne znamke Proarmis (strelski pasovi, oblačila, torbe, druga oprema). Podjetje je že od začetka imelo željo, da bi izdelovali pištole. Sprva so nameravali pištole zgolj sestavljati iz modularnih delov sistema pištol 2011 po željah in naročilih kupcev. Zaradi začetnih težav z dobavljivostjo posameznih bistvenih delov pištole (zaklep, ohišje) se je porodila drzna ideja, da bo treba pištolo izdelati skoraj v celoti doma. Temu sta botrovala tudi pomanjkanje tovrstne proizvodnje v naši državi in želja po slovenskem izdelku.

Nove ugotovitve – pet let kasneje – BITKA ZA ČINVALI

–

Minilo je malo več kot pol desetletja od oboroženega konflikta med Gruzijo in Južno Osetijo (ki jo vojaško in politično podpira Ruska federacija), ki predstavlja prvi konvencionalni spopad v 21. stoletju. Vendar so ugotovitve in analize tega konflikta aktualne tudi v luči sedanjega rusko-ukrajinskega (oziroma rusko-zahodnega) konflikta. Raziskovalec pri skupini Security Governance Group (SGG) Frederic Labarre je spopade prvič analiziral takoj po njihovem zaključku v študiji z naslovom »Sustainable Armor Capability: The Case of Georgia in the August War«, izdani avgusta 2009 v publikaciji »Baltic Security and Defence Review«. Namen študije primera je bil pomagati (predvsem) majhnim državam pri odločanju o nakupu in vzpostavitvi vzdržnih oklepnih zmogljivosti, predvsem sodobnih glavnih bojnih tankov.

Vrhunec in konec VL in ZO – Projektiranje nadzvočnega lovca

–

Projektiranje nadzvočnega letala so zaupali Letalsko-tehničnemu inštitutu (VTI – Vazduhoplovni tehnički institut) že konec maja 1977. Za načrtovanje takšnega letala pa je bil nujen nadzvočni vetrovnik, ta pogoj pa je Jugoslavija izpolnila šele v letu 1986. Kot morebitni zgled so proučevali ameriškega lahkega lovca Northrop F-5E/F tiger II, kasneje pa njegovo izboljšano in posodobljeno verzijo F-5G tigershark (F-20). Za izdelavo podobnega letala bi lahko uporabili tudi nekatere proizvodne komponente iz verige proizvodnje letala orel (orao).

Najzanimivejše pri tem pa je, da je sredi osemdesetih let ameriška vlada odobrila nakup licence za letalo F-20, malo kasneje pa tudi za motor proizvajalca General Electric F-404-GE-100, ki je bil do tedaj v režimu prepovedi izvoza iz ZDA (motor so razvili za lovca/lovski bombnik F/A-18 hornet, licenčno različico Volvo RM12 pa uporablja švedski lovec JAS-39 gripen). Takšen projekt – licenčna ali delno licenčna izdelava F-20 – je bil tedaj povsem ustrezen za tedanje zmožnosti nekdanje skupne države pa tudi ceno projekta bi bilo mogoče natančno izračunati. Jugoslovanski vojaški letalski vrh pa je takrat presodil, da ima to letalo premajhno nosilnost in dolet, kot tudi da je njegova zasnova presežena (navedba Zlatka Rendulića).

Malokalibrska puška s premovlečnim zaklepom

–

Verjetno ste se ob gledanju biatloncev, kako hitro repetirajo svoje puške in na videz brez napora zadevajo 50 metrov oddaljene krogce, kdaj vprašali: »Zakaj takšne puške ne bi mogel imeti tudi sam?« Odgovor, ki bi ga dobili po pregledu ponudbe, pa bi bil: visoka cena. Puške, ki so namenjene vrhunskim tekmovalcem, so za običajnega rekreativnega strelca preprosto predrage. Danes pa je lahko odgovor na isto vprašanje povsem drugačen: avstrijsko podjetje ISSC misli na vas.

Klasična puška kalibra .22 LR je repetirka, v pogovoru jo običajno imenujemo malokalibrska puška ali kar malokalibrka. V ljudskem jeziku so to tudi »flobert« puške, kar ni ravno strokovno poimenovanje. Takšna puška ima praviloma pet- ali desetstrelni nabojnik in bolj ali manj sofisticiran vrtljiv valjasti zaklep. Malokalibrske puške so nedvomno najpogostejše ognjeno strelno orožje za športno streljanje in ponudba različnih modelov ter izvedb se zdi skoraj neomejena.  Njihov skupni imenovalec je vrtljiv valjasti zaklep, ki deluje skladno z imenom.

KAZALO REVIJA OBRAMBA 3/2017

3 UVODNIK

4 INTERVJU: Dr. Igor Kotnik

7 AMERIŠKI OBVEŠČEVALCI V LABIRINTU

10 NA KRATKO

17 ISKANJE NOVEGA SVETOVNEGA REDA?: Aktualni komentar

20 SIG SAUER M17: Modularnost za levičarje in

22 EVROPSKO POVELJSTVO ZA ZRAČNI TRANSPORT: Evropsko varnostno sodelovanje – 4.

S P E C I A L I S T

27 GUGA RIBAS

30 MODULARNI REX ABK15: Arexova vizija posodobljene klasike

37 OD MODELARJA DO PROMETNEGA PILOTA: Znameniti slovenski piloti: Drago Gabrijel – Gabi

43 PRODYNAMIC 5.0: Pištola slovenskega proizvajalca Proarmis

47 BITKA ZA ČINVALI: Nove ugotovitve – pet let kasneje

53 PROJEKTIRANJE NADZVOČNEGA LOVCA: Vrhunec in konec JVL in ZO – 2.

2 PLUXX: Zaščita sluha za strelce

K A L I B E R

58 ISSC SPA: Malokalibrska puška s premovlečnim zaklepom

62 LONDONSKI PERKUSIJSKI REVOLVERJI SAMUELA COLTA: Angleški perkusijski revolverji – 2.