Savska obrambna linija – pozabljena zgodba 1. svetovne vojne

ALOJZ BUDKOVIČ – INTERVJU S ČLANOM ZDRUŽENJA VOJAŠKIH GORNIKOV SLOVENIJE

Ste že kdaj slišali za Savsko obrambno linijo? Kaj znate povedati o njej? Če ob tem samo skomignete z rameni, vam ne gre zameriti, saj so pisni viri o njej zelo redki, v naravi pa so njeni ostanki nepoznavalcu dobro skriti – mogoče ste se nevede z njo srečali na sprehodu po pokljuških gozdovih. Odgovor pozna Alojz Budkovič, sicer po poklicu gozdar, ob tem še ljubiteljski zgodovinar in član Združenja vojaških gornikov Slovenije (ZVGS).

V uvodu se dotakniva vašega brata Tomaža Budkoviča, ki je z veliko vnemo raziskoval in pisal o času 1. svetovne vojne. Žal sta bogato delo in načrte prekinili huda bolezen in prezgodnja smrt. Bohinjski krak Poti miru je posvečen Tomažu. Kaj ga je zanimalo, kako je delal in koliko pisnih del je zapustil?

Tomaž je kar prepoznana osebnost, po poklicu je bil geolog, po duši pa bolj zgodovinar. Od mladih nog ga je zgodovina ves čas zanimala in v srednji šoli se je zelo posvetil raziskovanju 1. svetovne vojne. S časom je nabral ogromno gradiva in znanja, pred leti smo ga potem le navdušili, da je to prenesel na papir. Napisal je štiri knjige, več ali manj na temo Bohinja, in dve sta posvečeni samo obdobju 1. svetovne vojne. Prva je Bohinj 1914−1918, med zaledjem in fronto, ki je izjemno zgodovinsko delo. Druga je S Turudijevim bataljonom na soškem bojišču, kjer je na osnovi pisem poročnika Bregarja sestavil zanimivo in prepričljivo zgodbo.

Kdaj in kje ste se prvič srečali s savsko linijo?

O Savski liniji (nem. Savalinie) smo slišali grobe informacije že v preteklosti, vendar nič konkretnega. Spomnim se iz prepovedovanj svojega očeta, da je pri nas skupaj s soprogo bival poročnik Kneissl, starejši gospod, ki je nadzoroval dela v Soteski (op. a.: ozka dolina z glavno prometno povezavo med Bledom in Bohinjem). Oče se je spomnil, da je s poročnikom s kočijo obiskal to delovišče, ni pa ohranil podrobnih informacij. Savsko linijo je deloma opisal brat Tomaž v prej omenjeni knjigi Bohinj 1914−1918, žal pa ni bilo podrobnih podatkov. To je bil zadosten izziv za nadaljnje raziskovanje. Leta 1995 sem začel službeno pot kot operativni gozdar na Pokljuki. Kmalu sem se srečal z ostanki teh jarkov, ki pa si jih nisem znal razložiti. Pokojni brat je menil, da gre mogoče za Savsko linijo. Na tej osnovi se je začelo moje raziskovanje in v 22 letih bolj ali manj intenzivnega dela nam je sedaj uspelo posneti stanje na terenu od Soteske do Mojstrane.

Kako ste se lotili nadaljnjega odkrivanja tančice skrivnosti? Katere vire ste uporabili in koliko so sploh dostopni?

O Savski liniji se ve zelo malo. Če preveriš na spletu, dejansko ni nobenih podatkov. Za  podrobnejšo raziskavo bi bilo treba obiskati vojni arhiv na Dunaju, vendar je to finančno velik zalogaj, mi pa smo le ljubiteljski raziskovalci, brez pokroviteljev in proračuna. Brat Tomaž mi je dal kopijo skice stanja na soški fronti iz sredine oktobra 1915, kjer v desnem kraku že lahko vidimo dolinske zapore Savske linije. Druga trasa je črtkana, kar pomeni, kje je bila predvidena izdelava položajev. Vsaj za Pokljuko sem to prenesel na sodobno topografijo in videl, da so jarki narejeni drugje, kot so sprva načrtovali na omenjeni skici. Imel sem tudi srečo, da sem govoril z nekaterimi še živimi pričevalci. To je bil pokojni Grabnarjev stari oče iz Spodnjih Gorjuš (op. a.: občina Bohinj), ki se je spomnil, kako so gradili po gozdovih na Pokljuki. Bolj ali manj so dela potekala v strogi tajnosti, opravljale so jih delavske enote Avstro-ogrske (A-O) armade in tudi vojni ujetniki. Težko pa je reči, koliko so bili vključeni domačini, mogoče za posamezne malenkosti, na primer prevoze, vendar bi bilo to treba nadalje raziskati v arhivih. Iz pogovorov pa je bilo sklepati, da je bil projekt izključna domena vojske. Na območju Gorjuš so bili vojni ujetniki nastanjeni na domačiji “Pri Boštjanu”. Tam so celo enega ujetnika kaznovali z obešanjem, ker je kradel hrano. Tega se je spomnila tudi pokojna Blažinova stara mama. Iz razgovorov se je čutilo, da je bilo takrat vprašanje dneva, kdaj bo vojna prišla v Bohinj, ki je bil tik pred evakuacijo. Mislili so, da A-O armada na Soči ne bo zdržala, vendar je kljub šibkosti po prvi ofenzivi italijanske armade uspešno obranila položaje in fronta se je ustalila ob Soči.

Kje natančno poteka Savska linija?

Savska linija se začne na vrhu Kepa v Karavankah, potem sledi dolinska zapora pri naselju Mojstrana, zatem se povzpne na planoto Mežaklja, se spusti v dolino Radovna, potem vijuga čez planoto Pokljuka in prek naselja Gorjuše se spusti v že omenjeno Sotesko, kjer je bila spet dolinska zapora. Naprej je nismo sledili. S pomočjo kolegov gozdarjev smo logično nadaljevanje iskali na planoti Jelovica, vendar položaji niso tako dobro izdelani, so samo posamezni zametki. Naprej pa ne vemo, bi morali pogledati. Glede na že omenjeno skico A-O armade je linija potem vijugala čez Selško in Poljansko dolino proti Senožečam. Potrebovali bi dodatno pomoč pristojnih institucij, ker smo na tej ljubiteljski ravni zadevo nekako pripeljali do konca. Dali smo pobudo, kaj bo iz tega še nastalo, pa bomo videli. Pustimo se presenetiti.

Kaj je bil namen Savske linije?

Savska linija je bila zadnja obrambna linija soške fronte. Leta 1915 ob napadu Italije je bila predpostavka generalštaba A-O armade, da jim na fronti ob Soči ne bo uspelo zadržati napada številčno močnejše in bolje oborožene italijanske armade. Načrt je predvideval umik na Savsko linijo in okrepitev z nemško armado, kjer bi s skupnimi močmi porazili Italijane. Toda Nemci so vztrajali, naj A-O armada skuša zdržati na fronti ob Soči, ker je ta v primerjavi s strateškim umikom v notranjost monarhije ponujala številne prednosti: razdalja fronte je bistveno krajša in posledično zahteva manj enot, gorski svet in reka kot naravni oviri dodatno utrjujeta obrambo, ravnina v notranjosti je s tega vidika zahtevnejša. Nemci niso bili pripravljeni sodelovati pri obrambi na Savski liniji, zato se je obramba utrdila ob Soči. Do šeste ofenzive je bilo zelo kritično. Mislim, da če bi takrat Italijani napadli s polno močjo, bi A-O kapitulirala, saj je bila večina armade v Galiciji in Srbiji. S prebojem fronte in prodorom v notranjost monarhije pa položaj ne bi bil več obvladljiv.

Kdo jo je gradil?

Gradili so jo delavske enote A-O armade in vojni ujetniki. Konkreten podatek za vojne ujetnike imamo s Pokljuke, kjer v kroniki piše, da so dela opravljali ruski vojni ujetniki, ampak njihova uporaba se ni preveč obnesla. Kot sem že omenil, so bili vojni ujetniki tudi na Gorjušah. Gradili so povečini leta 1915, v manjšem obsegu tudi 1916 in 1917.

S perspektive naključnega sprehajalca, kako opazimo Savsko linijo? Kakšna je videti v naravi? So nam kje v pomoč informativne table?

Savska linija je v naravi predstavljena na Pokljuki v okviru Pokljuške poti, to je območje Krakova na Mrzlem studencu (op. a.: ob glavni cesti Gorje–Rudno polje). Ob cesti proti Kranjski dolini lahko vidite informativno tablo, ki ji je treba slediti. Tam smo s pomočjo Slovenske vojske obnovili slabih 30 metrov jarka. Na tem kraju dobimo predstavo, kako je Savska linija videti v naravi, poleg tega je v neposredni soseščini del neobnovljenih jarkov, tako da lahko primerjamo in vidimo razliko. Na tem delu linije so položaji dobro ohranjeni, potem v gozdu ni tako, zato moramo uporabiti veščino stezosledstva. Izkušnja nam pomaga dobiti občutek, da Savsko linijo prepoznamo na drugih območjih. Delno so jarki že zasuti, posebej na območjih kmetijskih površin, saj so si lastniki razumljivo uredili svoja zemljišča. Še vedno pa Savska linija po 100 letih ohranja veduto, da se vidi, za kaj gre.

So bili v zadnjih letih morebiti storjeni ukrepi, da se kakšen del obnovi ali očisti?

Dali smo neformalno pobudo, vendar za zdaj v to smer ni vidnejših korakov. Obstaja namera, da bi na Gorjušah, za že omenjeno domačijo “Pri Boštjanu”, postavili informacijsko tablo. Lastnik je privolil, vendar je treba zadevo uskladiti tudi z drugimi akterji, potrebna so tudi finančna sredstva.

Pri odkrivanju položajev Savske linije ste se oprli tudi na sodobno tehnologijo. Kako je služila v pomoč?

Mestoma so jarki Savske linije dokaj dobro vidni tudi na posnetkih LiDAR (op. a.: letalsko lasersko skeniranje površja, ki omogoča izdelavo digitalnega modela reliefa), ki so javno dostopni. Poznavalsko oko na teh posnetkih zelo dobro opazi določene odseke jarkov.

Kakšen je posluh javnih institucij za to pozabljeno zgodbo 1. svetovne vojne? V gozdarski stroki ste jo celo vključili v načrte kot varovano območje.

Za zdaj ni pretresljivega odziva, mogoče se še kaj čaka. Gozdarji smo čutili dolžnost in smo vsaj pokljuški del že deloma zaščitili v naših načrtih, vendar so žal te stvari tako obsežne, da marsikdo tega niti ne pogleda in kljub opozorilom včasih na posameznih sektorjih gozdarska mehanizacija povzroči kakšno škodo. Tak primer imamo sedaj pri Mrzlem studencu, kjer upamo, da bo lastnik vzpostavil prvotno stanje.

Za zdaj ob podpori Združenja vojaških gornikov samoiniciativno vlagate napore v raziskovanje in javno predstavitev Savske linije. Kako to vidite v prihodnje? Kaj bi se moralo dodatno postoriti?

Sam sem se odločil, da kot ljubiteljski raziskovalec zgodbo o Savski liniji po 22 letih ob priložnosti obeleževanja 100-letnice zaključka 1. svetovne vojne na slovenskem ozemlju predstavim širši javnosti. Dve predavanji sem letos pripravil samoiniciativno, zanimanje za temo je kar veliko. Predavanji sta bili v Bohinjski Bistrici in Mojstrani. Z obiskom sem bil zadovoljen in tudi marsikatera razprava ponudi nove izzive. To je nekako pilotski projekt, so pa sedaj na potezi institucije, na primer muzeji, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, da nekaj storijo na tem, da ne bo šlo vse v pozabo.

Pripravljate letos za širšo javnost kakšno predstavitev ali ogled na terenu?

V okviru letnega programa ZVGS pripravljamo terenski ogled sektorja v Mojstrani. To bo v soboto, 3. junija, v vsakem vremenu. Na dogodek so povabljeni vsi zainteresirani, ki jih tematika zanima. Pri tem nas bo podprl Slovenski planinski muzej, ki bo poskrbel tudi za promocijo. Prav vsak pa je vljudno vabljen, da se nam pridruži. Podrobnejše informacije bodo predhodno objavljene tudi na spletnih straneh ZVGS in Slovenskega planinskega muzeja.

Zadnjih nekaj let ste se trudili s podobnim projektom, da bi se na območju Komne rekonstruirala majhna vojaška kapelica iz 1. svetovne vojne. Zaustavilo se je pri državnih institucijah, ki zaradi varovanega območja Triglavskega narodnega parka (TNP) niso dovolile izvedbe. Kako je to potekalo in kakšna je usoda projekta?

Ob 80-letnici koče pod Bogatinom se je odprl bohinjski krak Poti miru, za katerega je že pred leti dal pobudo brat Tomaž. Takrat se je porodila ideja, da bi v bližini koče obnovili leseno vojaško kapelico iz časa 1. svetovne vojne. Odkriti so bili temelji kapelice, dobili smo celo fotografijo iz časa njene gradnje. Objekt je majhen, saj meri le 3 x 2 metra, in za okolico ne predstavlja motečega elementa. Povprašali smo na TNP-ju, kjer sprva niso imeli odklonilnega stališča do te pobude. Na tej osnovi sem prosil nečaka, arhitekta Tomaža Budkoviča, da je brezplačno izdelal projekt kapelice. Po predložitvi projekta pristojnim se je začelo zapletati do te mere, da smo obupali. Šlo je tako daleč, da so nam predlagali, da moramo za tako skromen objekt vložiti pobudo za spremembo Zakona o TNP-ju. To je bil za našo raven amaterskega udejstvovanja prevelik zalogaj. Še vedno pa upamo, da bo čas prinesel svoje in se bodo trda stališča omehčala. Gre resnično za majhen poseg v prostor, po drugi strani pa prinaša veliko popestritev bohinjskega kraka Poti miru. Na tem območju pod Bogatinom je bila na planini Na kraju in planini Govnjač močna vojaška zaledna baza. Kapelica bi bila skromen spomin na to obdobje naše zgodovine. Preostanek ostalin pa ima potencial za oblikovanje lokalne učne poti, kar je izvedljivo brez spornih posegov v naravo.

Avtor: Jure Mikelj, foto: Alojz Budkovič