Sovjetska vojaška ’’znanstvena fantastika’’ iz hladne vojne

Sovjetska vojaška ’’znanstvena fantastika’’ iz hladne vojne

TRIJE ’’ODPULJENI’’ SOVJETSKI (VOJAŠKI) PROJEKTI: ZNANSTVENA FANTASTIKA ALI FANTASTIČNA ZNANOST?

V Sovjetski zvezi so v obdobju hladne vojne znanstveniki preizkušali številne revolucionarne zamisli, ki bi tehtnico obrnile na sovjetsko stran in prinesle zmago na Američani.

V teh poletnih dneh vam pripravljamo tudi kakšno poletno bralno temo, ki pa ni nujno za lase privlečena. Kot tudi ne današnja tema, objavljena na RBTH, govori pa o iskanjih novih orožij v Sovjetski zvezi v obdobju hladne vojne, ko so skušale ZDA na eni in Sovjetska zveza na drugi strani doseči premoč druga nad drugo. Nekateri od teh projektov so bili uspešni, drugi ne, posamezni pa so bili zares ekscentrični. In predstavljamo nekaj najbolj zanimivih.

Sovjetskim znanstvenikom ni primanjkovalo revolucionarnih zamisli, vendar njihova uresničitev ni bila vedno lahka. Pod pritiskom hladne vojne so številne projekte uresničili (uspešno ali/in neuspešno), samo da bi dosegli premoč nad nasprotnikom in ta nasprotnik so bile tedaj Združene države Amerike. Posamezni znanstveni in vojaški programi uiz tistega obdobja še vedno obstajajo, nekateri se šele zdaj udejanjajo – kot na primer ambiciozni programi laserskega in zvočnega orožja.

Na srečo so posamezne ekscentrične programe opustili za vedno ali pa jih prenehali. Eden takšnih je na primer radijska povezava z možgani.

Ruski elektroinženir Bernard Kažinski si je leta 1923 zamislil skrajni koncept ’’radijskih možganov’’ – transformacije možganskih impulzov v signale, ki bi jih lahko prenašali na daljavo. Obiskal je države v Evropi in Severni Ameriki in predaval o tej temi ter širil idejo, da so človeška bitja žive radijske postaje, ki lahko sprejemajo ali oddajajo radijske signale. Navsezadnje so sovjetske oblasti podprle njegov projekt.

Kažinski je leta 1924 opravil prva testiranja v Moskvi. Njihov cilj je bil, da s pomočjo radijskih valov nizke frekvence vpliva na pse, da bi ti s kupa dvignile konkretno knjigo in jo prinesli članom komisije v sosednjem prostoru. Eksperiment je bil uspešen, vendar so psi kasneje prenehali izvrševati povelja.

Tajne službe so izvedele za ta projekt in se začele zanimati za izvajanje vpliva na človeški razum s pomočjo radijskih valov. Kažinski je, po nekaterih trditvah, sam opustil projekt, čeprav je verjel vanj. So pa nekateri drugi znanstveniki sprejeli to zamisel, čeprav nikoli ni pokazala funkcionalnosti. Projekt je nazadnje končal v arhivih, ker je bil drag, napredka pa ni bilo.

Stroj, ki koplje podzemne kanale skozi zemljo in stene ni le plod domišljije piscev znanstvene fantastike. Na to zamisel so namreč prišli tudi sovjetski znanstveniki. Takšen stroj bi namreč lahko uničeval nasprotnikove podzemne objekte in infrastrukturo ter oviran nasprotnikove položaje.

Prva zamisel te vrste se je v Moskvi pojavila inženirju Petru Raskazevu že v začetku prejšnjega stoletja, vendar ni živel dovolj dolgo, da bi doživel njeno uresničenje. Že leta 1903 so ga namreč ubili, vendar so njegovo zamisel obudili v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Različni viri navajajo, da se je sovjetski inženir Aleksander Trebeljevski dokopal do nemških načrtov tako imenovanega ’’subterina’’ – podzemne samohodne naprave – in je kasneje ob podpori oblasti izdelal prvi prototip stroja za vrtanje podzemnih hodnikov. ’’Subterina’’ je bila sprva namenjena za kopanje v rudnikih, polaganje vodov in za geološke raziskave. Toda delu pri tem projektu so po nekaj letih zaustavili, saj so se sovjetske oblasti odločile za druge pobude.

V šestdesetih letih je te zamisli podprl vodja Sovjetske zveze Nikita Hruščov in jo ponovno obudil, vendar so jo kot državno skrivnost čuvali še strožje kot jedrske raziskave. Na Krimu so postavili poseben proizvodni obrat za izdelavo teh ’’samohodnih krtov’’.

Znanstveniki so si zamislili novo modifikacijo tega stroja s številnimi izjemnimi zmogljivostmi in jo poimenovali ’’bojni krt’’. Dolga je bila celih 35 m in je imela jedrski pogon, razvila je največjo hitrost 7 km/h, lahko pa je ’’vozila’’ tudi 5 članov posadke in do 15 vojakov.

Prvo preizkušanje so opravili na Uralu leta 1964, bilo pa je izjemno uspešno – stroj je prevrtal hrib kot nož skozi maslo ter uničil namišljeni ’’nasprotnikov bunker’’. Na žalost pa je bilo nadaljevanje neuspešno, ’’krt’’ je eksplodiral in vsi člani posadke so ’’’izginili’’. Vzrok za nesrečo je ostal državna skrivnost, testiranja so za nekaj časa odložili, ko pa je na oblast prišle Leonid Brežnjev, so projekt za vselej opustili, kajti Brežnjev je bistveno večjo pozornost kot podzemlju namenjal vesolju.

V šestdesetih letih dvajsetega stoletja so različne države skušale razdelati metode, s pomočjo katerih bi lahko vplivale na podnebje in vremenske pogoje. Sovjeti so na primer menili, da bi jim  možnost nadzora vremenskih razmer prinesla izjemno prednost v primerjavi z nasprotnikom, tako da so se s tem vprašanjem ukvarjali številni znanstveniki. Naslednji razlog njihovega zanimanja za rešitev tega vprašanja je bilo na drugi strani veliko zanimanje ZDA, ki so delale na podobnem projektu. Združeni narodi so potem leta 1977 sprejeli odločitev o prepovedi orožja za vplivanje na podnebne razmere. Vendar pa sta tak ZDA kot Sovjetska zveza nadaljevali z raziskavami in postavili meteorološke sisteme, ki naj bi – po nekaterih virih – vplivali na procese v ionosferi (sloj Zemljine atmosfere, ki je ioniziran zaradi sončnega in vesoljskega sevanja).

V osemdesetih letih so odprli Ruski laboratorij za raziskovanje ionosfere z nazivom Multifunkcionalni sistem SURA. Gre za sistem, precej podoben ameriškemu HAARP (High Frequency Active Auroral Research Program). V tem času naj bi ljudje, ki živijo v bližini, opazili čudne plamene na nebu in rdeče žoge, ki so se gibale po zraku. Oba pojava so pojasnili kot sproščanje plazme med deli v laboratorijih. Številni znanstveniki pa menijo, da je celotna zgodba o klimatskem – podnebnem orožju popolnoma neutemeljena.

Pripravil: B. Knific, vir in foto: RBTH