Rusija bi lahko oživela projekt trenažnega jurišnika MiG-AT

MiG-AT  velja za projekt naprednega dvosedega šolskega  in lahkega bojnega letala z dvema potisnikoma. Snovati so ga začeli že pred tremi desetletji, potem pa je bil v letu 1992 v konkurenci s podobnim modelom Jakovljev Jak-130 izbran za kandidata za prihodnje rusko šolsko letalo. Rusi so namreč sklenili, da zamenjajo ostarele, predvsem pa tuje šolske dvosede čehoslovaškega izvora ML-29 delfin in L-39 albatros. Sprva so si ga zamislili v okviru sodelovanja z belgijsko Promavio, dobil je T-rep (kar ni ravno značilnost bojnih letal), krilo naj bi bilo po takratnih zamislih proizvod  Daewooja, prav tako del zgradbe trupa, podvozje Messier-Bugattija, avionika Sextantova in Thomson-CSF (zdaj Thales) ter SFENA in podobno. Torej res globalen pristop in oplemenitenje ruskega aerodinamičnega znanja z visokotehnološkimi nadrobnostmi iz zahodnega sveta ter Azije. Tudi ruski potisniki R-35 (DV-2) potem niso bili dobri in MiG-AT je dobil dva Snecmina pogonska agregata larzac, čeprav nekoliko “podhranjena” z le 14 kN potiska, namesto s potrebnimi – želenimi vsaj 16 kN. Za domačo rabo z licenčno izdelanimi motorji, za tuje kupce s francoskimi izvirniki.

Prototipni MiG-AT je potem začel voziti po stezi v letu 1995, vzletel pa leto dni kasneje z Romanom Taskajevim za krmilom, preizkusnim pilotom, ki ga poznamo tudi iz težjih vlog z na primer vsemi mogočimi verzijami MiG-29.

Potem je kmalu prišlo naročilo za serijo šestnajstih, ki so jo nato zmanjšali na 12, vendar so nove in nove finančne težave povzročale vedno nova odlaganja. Zanj so se vneto zanimali Indijci, potem ko jim je padlo v vodo dlje kot desetletno dogovarjanje z Britanci o nakupu letal hawk. Promovirali so ga ravno tako v Južni Afriki. Sami Rusi naj bi potrebovali okoli 200 takšnih šolskih dvosedov, uporabnih tudi za urjenje naraščajnikov z oborožitvenimi letalskimi sistemi, končno pa tudi kot lahkih jurišnikov.

Nadvse pomembna zahteva temu projektu so bile dobre manevrske zmogljivosti, torej primerljiva ambicija kot pri podobnih projektih šolskih letal zadnje, četrte generacije, ki končno uvedejo pilote v najzmogljivejša več namenska bojna letala zadnjih generacij. Rusi si sicer še ne morejo kmalu obetati lovcev pete generacije, zato pa imajo že desetletje verjetno najzmogljivejše (poleg F/A-18E/F) lovce družine Su-27.

MiG-AT je nekoliko slabše krmarljiv kot njegov ruski tekmec Jak-130, vpadni kot povsem stabilnega in krmarljivega letenja je kar občutno manjši (do 25°). Aerodinamika je povsem konvencionalna, krili imata nekoliko večjo puščico le v korenih, potem pa sta proti koncema kar precej ravni, dovodišči zraka pa sta nad krili povsem klasični, kar (ker letalo nima puščičastih kril in podaljška korena krila) ne dovoljuje velikih pozitivnih vpadnih kotov. To pa je že pomanjkljivost v sodobnem šolanju in uvajanju pilotov v superkrmarljiva bojna letala jutrišnjega dne. Avionika je dovolj sodobna, čeravno ne zadnji dosežek. Je namreč  hibridna, torej analogno/digitalna, krmarjenje je računalniško s pomočjo električnih signalov (četverno), jedro tega sistema pa je računalnik, skorajda vsenamenski in kar preobsežen.

Zgradba letal je iz aluminijevih zlitin, iz kompozitov na osnovi ogljikovih materialov pa so krmilne površine in precejšen del krovnih oplat. Nekaj pa so uporabili tudi dragih, vendar trdnih titanovih zlitin, na primer zračne zavore in tirnice katapultnih sedežev.

Sedeža sta tandemska, drugi je dvignjen, oba sta katapultna Zvezda K-93 vrste nič-nič. Pokrov kabine je iz enega kosa, pregled pa dober tako naprej kot vstran. Instrumenti v kabini so sodobni, dva večnamenska barvna zaslona in EO polprosojni pred vetrobranskim steklom (prve kabine), bistven pa je seveda namerilni sistem, integriran v čelado. (B. Knific, Revija Obramba, sierra5.net)