Hrvaška kupuje vojaške ladje, rakete in radarje

NADALJNJI NAČRTI MODERNIZACIJE HRVAŠKE VOJNE MORNARICE

Prioriteta Hrvaške vojne mornarice je nakup novih patruljnih plovil in korvet, kot tudi novih radarskih sistemov ter raket, so razkrili po nedavni predstavitvi nove sodobne patruljne ladje OOB-31 Omiš.

Jadransko morje naj bi pomenilo pomemben koridor proti zahodni Evropi, zato je za hrvaško pomemben nadzor  morja v rano tolikšni meri kot nadzor zračnega prostore, piše hrvaški dnevnik Večernji list.

Veliko zanimanje hrvaške javnosti ob predstavitvi nove sodobne patruljne ladje OOB-31 Omiš je presenetil tudi odgovorne v mornariškem delu hrvaškega vojaškega vrha, Hrvaška vojna mornarica pa si že dolgo časa želi posodobitve zmogljivosti. Vojaška mornarica je najdražji del vojske za državo, kakršna je Hrvaška, ki ima zelo razvejano in po kilometrih izjemno dolgo obalo. V pogojih nenehnega zategovanja pasu in varčevanja pa je na vrsto za modernizacijo prišla tudi vojna mornarica Hrvaške.

Veliko panja Hrvaška vojna mornarica polaga v pripravo novega Dolgoročnega načrta razvoja, zato so pripravili prioritete za obdobje prihodnjih desetih let. Zaenkrat naj bi bil to sicer bolj spiske želja, ki je zaradi tega morda skromen. Med prioritete še naprej uvrščajo vizijo za Obalni stražo (v sklopu katere bodo delovale tudi patruljne ladje razreda OOB-31) pa vojaški del Hrvaške vojne mornarice, kar pomeni, da naj še ne bi razmišljali o ločitvi Obalne straže od Vojne mornarice.

Zamenjava ladij razreda mirna

Prioriteta Vojne mornarice Hrvaške je tako nabava oziroma zamenjava obstoječih radarskih sistemov ob podpori brezpilotnikov (UAV) in petih do celo desetih patruljnih plovil. Navsezadnje za obdobje 2024 do 2026 načrtujejo nabavo prve od dveh korvet, torej izvenobalne patruljne ladje modularne zasnove (s spodrivom med 1000 in 1500 t), ki bi imela tudi pristajalno/vzletno ploščad za helikopter. Tako bi Hrvaška vojna mornarica (HVM) lahko vplula v Sredozemlje, saj so tolikšne vojaške ladje lahko izven matične luke celo po nekaj mesecev. Hrvaška vojna mornarica načrtuje še nabavo nekaj (dve do tri) ladij za nadzor pod morsko površino (t.i. lovcev podmornic), absolutna prioriteta pa je nabava novega protiladijskega sistema, ki bo nasledil obstoječega švedskega RBS-15, katerega preostale rakete bodo v petih do sedmih letih postale nefunkcionalne.

Potem ko je Obalna straža, kot del HMV, prevzela ladjo OOB-31 omiš, naj bi zgradili še štiri sestrska plovila. V načrtih Hrvaške vojne mornarice pa je kar deset takšnih patruljnih ladij v prihodnjem desetletju, saj naj bi ob nabavi petih novih kupili še pet rabljenih ladij za iste namene. Cena OOB je približno deset milijonov evrov, s temi plovili pa bodo postopoma zamenjali obstoječe patruljne ladje razreda mirna, izdelane še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Hrvaška vojna mornarica ocenjuje, da se lahko opremi z najmanj dvema velikima patruljnima ladjama s spodrivom do 1500 t. To so večnamenske ladje, namenjene pomorskemu boju, pa tudi protiladijskim in protiletalskim nalogam, pa tudi nalogam Obalne straže Republike Hrvaške. Ta večnamenska ladja bo lahko platforma za novi protiladijski raketni sistem, spodriv približno 1500 t pa omogoča tudi namestitev izvidniškega helikopterja, ki bi znatno povečal zmogljivosti za nadzor morja. Ker predstavlja Jadransko morje pomemben pomorski koridor proti zahodni Evropi z glavnimi lukami na severnem delu, je nadzor dela pod morsko površino enako pomemben za Hrvaško, kot je nadzor zračnega prostora – t.i. ”air policinga”. Vsakršen morebitni incident bi imel posledice za celotno hrvaško gospodarstvo, zato želi imeti Hrvaška vojna mornarica v lastni sestavi tudi dve do tri minolovke. Ker je njihova cena precejšnja, predlagajo nabavo rabljenih, vendar popolnoma operativno funkcionalnih.

Zadnjih deset let Hrvaška vojna mornarica ni uspela uresničiti niti enega pomembnejšega projekta, ki so ga uvrstili v dolgoročni načrt. Tako tudi ni realno pričakovati, da se bodo uresničili obstoječi desetletni načrti, v katerih bo imela prioriteto modernizacija Hrvaških letalskih sil (F-16 in UH-60M black hawki). Če bi se uresničil načrt, da se letno 20 odstotkov obrambnega proračuna nameni posodobitvi in da mornarica dobi proporcionalni del, naj bi za Hrvaško vojno mornarico v naslednjih letih namenili od 140 do 160 milijonov evrov, kot so izračunali v HVM. Kar je precej skromna številka in  vprašanje je, ali omogoča uresničitev vizije. Ta pa je “skupaj težka”’ (v varčevalnem obsegu) približno 350 milijonov evrov, v razkošnejšem pa kar 577 milijonov evrov. Torej je težko uresničljiva že vizija modernizacije Hrvaške vojne mornarice v skromnejšem obsegu.

Samo zamenjava in nabava novi 40 protiladijskih raket za hrvaške topnjače (in morda novonabavljeno korveto) bi stala med 50 in 70 milijoni evrov. Samo gradnja ali nakup rabljene korvete pa je ocenjen na 50 do 100 milijonov evrov. Glede na stanje na tržišču, ko praktično ni korvete, ki bi bila ’’upokojena’’, bi bilo zelo težko nabaviti rabljeno, dobro korveto. Morda edinole v primeru, če bi se Izrael “rešil” kakšne od svojih korvet tipa SAAR 4.

Bi lahko to vprašanje rešilo hrvaško ladjedelništvo?

Če bi se Hrvaška kljub vsemu odločila za razvoj in gradnjo domačega projekta korvete, bi to imelo tako prednosti kot pomanjkljivosti. Za Hrvaško bi bil to najbolj upravičen posel, saj bi zaposlili tako domače ladjedelniške zmogljivosti od brodarskih institutov, fakultete, ladjedelnice, do podjetij, ki proizvajajo elektronsko opremo ter sisteme. Ta posel bi lahko trajal več let, kot je bilo v primeru patruljne ladje OOB-31 Omiš, ki zamuja celi dve leti. Pri tem pa je tudi možna kombinacija, namreč da Hrvaška naroči gradnjo pri proizvajalcih, ki so že razvili podobna plovila – korvete, izdelali pa bi jih potem v hrvaških ladjedelnicah ob sodelovanjem hrvaških podjetij. V obeh primerih pa bi dobršen del denarja, govori se o vsoti med 150 in 300 milijonov evrov za tri korvete, ostal na Hrvaškem.

Če pa se bo Hrvaška dogovorila za gradnjo ali nabavo ladij v tujini, bo vse za denar odplul iz Hrvaške. Strokovnjaki so pri načrtovanju prihodnosti Hrvaške vojne mornarice v naslednjih desetih letih opozorili na dejstvo, da morajo pri nakupu raketnih sistemov izbrati nove sisteme, oziroma da pri tem rabljeni sistemi ne pridejo v poštev. Po projekcijski ceni več kot milijon evrov za primerek gre očitno za proizvajalca, ki izdeluje te oborožitvene sisteme v velikih serijah in imajo zato posamezni primerki temu primerno nižjo ceno. V tej konkurenci so ameriški harpooni, izraelski sistem delilah, francoski exocet, morda kakšna podverzija švedskega RBS-a (ne najsodobnejša, z dosegom 250 km, ki pa velja 3,5 milijona evrov za posamezni sistem). Gradnjo novih patruljnih ladij bodo lahko financirali iz obrambnega proračuna, veljajo po približno 10 milijonov za enoto, na enak način bi potekalo tudi financiranje posodobitev radarskih sistemov, pa tudi nabava novih raketnih sistemov (verjetno tako protiladijskih kot protiletalskih). Vendar pa izvedenci iz vrst Hrvaške vojne mornarice pravijo, da bi bilo v primeru nakupa ali gradnje novih, bistveno dražjih korvet, povsem drugače. In tudi ne navajajo, iz katerih virov bi jih lahko financirali. Lahko pa bi, na primer, ”raztegnili” obdobje, v katerem bi Hrvaška nabavila te korvete ali jih – modularno – postopno oboroževala, kot bi pač pritekala denarna sredstva.

Pripravil: B. Knific, foto: MORH