RUSIJA – UKRAJINA: Pomorski incident v Črnem morju

ESKALACIJA NAPETOSTI ODNOSOV MED RUSIJO IN UKRAJINO

V Črnem morju prišlo do resnega incidenta med plovili ruske obalne straže in Ukrajinske vojne mornarice, Rusi pa so nato zasegli tri ukrajinska plovila ter pridržala njihove posadke.

V nedeljo 25. novembra je v Črnem morju prišlo do resnega incidenta med plovili ruske obalne straže (Береговая охрана Пограничной службы ФСБ России) in ukrajinske vojne mornarice (Військово-Морські Сили України). Posadke plovil ruske obalne straže naj bi po navedbah ukrajinske strani, agresivno nastopile proti trem plovilom ukrajinske vojne mornarice, dvema čolnoma Berdjansk in Nikopol ter vlačilcu Jana Kapu. Po incidentu je ruska stran zasegla vsa tri ukrajinska plovila ter pridržala njihove posadke. Resen incident je pozornost mednarodne skupnosti znova preusmeril z drugih vojnih in kriznih žarišč po svetu v Ukrajino. Ali je zadnji incident eskalacija napetosti v odnosih med Rusijo in Ukrajino ali pa zgolj preverjanje odločenosti nasprotne strani skozi provokacije, bo prej ali slej pokazal čas. Ne glede na izid pa gre nedvomno za spodkopavanje prizadevanj z stabilnost in mir v regiji v tako imenovanem »zamrznjenem« ukrajinskem konfliktu.

Ukrajinska mornariška skupina je plula iz Odese v Mariupol skozi ožino Kerč, ki povezuje Črno in Azovsko morje (ožina širine od okoli 3,057 do 14,963 km ter globine do okoli 17,983 m). Vzrok za zgoraj opisani incident naj bi sprožila ukrajinska plovila, ki naj bi kršila režim plovbe ter zaplula v ruske teritorialne vode. Incident med Rusijo in Ukrajino je zgolj eden v vrsti incidentov med državama, ki se vrstijo od ruske aneksije Krima leta 2014 ter ruske podpore proruskim separatistom v vzhodnih ukrajinskih regijah Doneck in Lugansk, ki sta po referendumu maja 2014 razglasili neodvisnost. Mariupol je po »zasedbi« ukrajinski predsednik Porošenko razglasil za začasno glavno mesto regije Doneck in je trenutno edino večje mesto v vzhodni  Ukrajini, ki je še pod ukrajinskim nadzorom. Kot takšno ima velik pomen za Ukrajino, sočasno pa tudi za proruske separatiste ter posledično tudi za Rusijo. Razen simbolnega pomena je Mariupol kot veliko pristaniško mesto pomembno tako za ukrajinsko stran kot za proruske separatiste. Sploh ima za slednje mesto strateški pomen, saj skozenj poteka avtocesta, ki povezuje območja pod nadzorom separatistov in polotok Krim. Na mesto so sile separatistov že večkrat sprožile silovite napade, vendar jih je ukrajinskim silam zaenkrat uspelo odvrniti ter ohraniti nadzor. Režim plovbe skozi ožino Kerč ter po Azovskem morju ureja pogodba oziroma sporazum med Rusijo in Ukrajino, sklenjen leta 2003, vendar je po odprtju mostu preko ožine maja letos Rusija poostrila režim nadzora plovbe skozi ožino, uradno zaradi varnostnih razlogov (rušenje mostu!?), kar je sprožilo ogorčenje v Ukrajini.

Danes čez ožino Kerč poteka most dolžine 19 km, ki so ga odprli za cestni promet maja letos (železniški naj bi po načrtih stekel prihodnje leto), povezuje pa celinsko Rusijo s polotokom Krim, ki ga je je Rusija anektirala leta 2014. Ukrajina je gradnji mostu vseskozi nasprotovala in mu nasprotuje tudi danes: po aneksiji Krima so ZDA in Evropska unija proti Rusiji uvedle sankcije, sankcije pa so bile uvedene tudi neposredno proti graditeljem mostu čez ožino Kerč, podjetju Strojgazmontaž.

Med incidentom je po navedbah ukrajinske vojne mornarice plovilo ruske obalne straže poškodovalo motor, trup, ograjo ter reševalni čoln ukrajinskega vlačilca Jana Kapu (A 947). V odziv na poskus ukrajinskih plovil, ki naj bi za »vsako ceno« hotela zapluti skozi ožino Kerč, je Rusija med drugim alarmirala ter v zrak napotila jurišnike Suhoj Su-25 za neposredno zračno podporo (CAS-Close Air Support) ter jurišne (bojne) helikopterje Kamov Ka-52. Ukrajinska stran trdi, da je o plovbi omenjenih plovil vnaprej obvestila rusko stran in da ima po omenjenem sporazumu iz leta 2003 pravico do nemotene plovbe skozi ožino ter po Azovskem morju do svojih pristanišč ob njem. A danes je že več kot jasno, da imajo sporazumi omejen rok trajanja, oziroma da si jih – sploh velike sile – vsak razlaga po svoje. Neposredno po incidentu je ruska stran začasno blokirala plovno pot skozi ožino Kerč, tako da je na plovnem odseku pod mostom zasidrala tovorno ladjo čez ožino Kerč ter okrepila nadzor nad območjem.

Šestindvajsetega novembra zjutraj je bila ovira plovne poti pod mostom skozi ožino Kerč odpravljena. Z omenjenim ukrepom, uradno zaradi varnostnih razlogov, je Rusija začasno dejansko ustavila civilno plovbo skozi ožino Kerč. Zvezna varnostna služba Ruske federacije (FSB- Федеральная служба безопасности Российской Федерации) je potrdila uporabo strelnega orožja ruske strani v incidentu, kakor tudi zaseg treh ukrajinskih plovil ter tri žrtve incidenta. Med incidentom naj bi po ruskih trditvah bili ranjeni, zatem pa tudi ustrezno medicinsko oskrbljeni trije ukrajinski mornarji, ukrajinska stran pa trdi, da je bilo v incidentu ranjenih šest njenih mornarjev. Informacije, ki so dosegle javnost, so bile različne, pač odvisno od strani, ki jih je posredovala. Samo dogajanje v Črnem morju je za Rusijo načrtna provokacija Ukrajine, ki se želi poglobiti nestabilnost v regiji. Ukrajinski predsednik Petro Porošenko je neposredno po incidentu v Črnem morju sklical zasedanje ukrajinskega sveta za nacionalno varnost ter podpisal predsedniški dekret (ukaz) o razglasitvi »začasnih« vojnih razmer ter pozval parlament, da dekret podpre, vendar je bilo zasedanje parlamenta preloženo. Sprva je bilo predvideno, da bodo vojne razmere trajale dva meseca, po opozorilih, da bi lahko ogrozile napovedane predsedniške volitve, pa so skrajšane na mesec dni, v veljavo pa stopajo 28. novembra. Razglasitev vojnih razmer, četudi zgolj začasnih, med drugim pomeni poostritev varnostnih razmer v Ukrajini ter vsaj delno mobilizacijo ukrajinskih oboroženih sil in povišanje njihove bojne pripravljenosti. Ob tem ne gre spregledati niti zaskrbljenosti Porošenkovih političnih nasprotnikov v Ukrajini, med katerimi so tudi trije nekdanji ukrajinski predsedniki (Leonid Kravčuk, Leonid Kučma in Viktor Juščenko), ki nasprotujejo razglasitvi vojnih razmer, saj menijo, da uvedba vojnih razmer med drugim pomeni tudi občutno omejitev državljanskih svoboščin ter okrepitev varnostnega aparata države oziroma, da bi trenutni ukrajinski predsednik lahko zaostrene varnostne razmere z Rusijo izrabil sebi v prid v političnem boju proti nasprotnikom, da se ohrani na oblasti.

Na incident v Črnem morju se je odzvala tudi mednarodna skupnost. Ameriška veleposlanica v OZN Nikki Haley je opozorila Rusijo, da je zaseg ukrajinskih plovil »nezaslišana kršitev suverenosti ukrajinskega ozemlja« ter poudarila, da je poteza Rusije »sprožila zaskrbljenost na najvišjih ravneh ZDA« ter da »brezpravna dejanja«, kot je bil omenjeni incident onemogočajo normalizacijo odnosov med ZDA in Rusijo. Kljub vsemu vsaj zaenkrat ZDA niso pozvale k uvedbi dodatnih sankcij zoper Rusijo, četudi je ukrajinski predstavnik zahteval zaostritev sankcij. Namestnik ruskega veleposlanika v OZN, Dimitrij Poljanskij,  je obtožbe zavrnil s protiobtožbami, češ da je »Ukrajina načrtovala incident, s čimer naj bi se poskusilo povečati priljubljenost ukrajinskega predsednika Porošenka med volivci pred predsedniškimi volitvami«, napovedanimi za konec marca prihodnje leto. Nekaj evropskih držav, med njimi tudi Francija, Nemčija in Velika Britanija, je pozvalo obe strani, torej Kijev, da se vzdržita nadaljnje eskalacije v odnosih ter poudarile pomen spoštovanja ukrajinske ozemeljske celovitosti. K deeskalaciji odnosov med Rusijo in Ukrajino je pozvala tudi severnoatlantsko zavezništvo – NATO. Od petnajst članic Varnostnega sveta organizacije združenih narodov je zahtevo po nujni seji tako Moskve kot Kijeva glede incidenta ter dogajanj v Črnem morju sedem članic z glasovanjem zavrnilo, štiri so se glasovanja vzdržale, podprle pa so ga zgolj štiri države in to LR Kitajska, Rusija, Kazahstan in Bolivija, kar je po kritikih še eden od dokazov neučinkovitosti mednarodne skupnosti za reševanje sporov še preden se ti razvnamejo v krvave spopade.

Da je varnost nekaj dinamičnega, manj ali bolj hitro sprejemljivega. pričajo tudi dogajanja na območju Črnega morja. Danes Rusija občutno krepi bojne in druge zmogljivosti enot oboroženih sil na območju in v neposredni bližini Črnega morja s primernim namenom, kot je lani izjavil ruski obrambni minister Sergej Šojgu, »nevtralizacije varnostne grožnje severnoatlantskega zavezništva Rusiji na območju Črnega morja«. Ta izjava jasno pokaže, kako se je spreminjala tudi sama zaznava grožnje ali groženj. Še pred dobrim desetletjem so nekdanji nasprotniki iz hladne vojne na območju Črnega morja pričeli razvijati obrambno sodelovanje, ki je vsaj sprva nakazovalo uspeh, vendar so že tedaj posamezni poznavalci menili drugače in, kot kaže, so imeli prav. Države ob Črnem morju so pred dobrim desetletjem kljub razlikam poskusile vzpostaviti model mornariškega sodelovanja z namenom zagotavljanja regionalne stabilnosti ter odvračanja skupnih groženj.

Interesi posamičnih držav so kmalu presegli skupne interese, vojna v Gruziji (2008) med Rusijo in Gruzijo pa je močno načela sodelovanje, ki se je kljub pomislekom Rusije in zveze NATO pogojno ohranilo, vendar ne za dolgo. Po ruski aneksiji Krima leta 2014 je sodelovanje med nekdanjimi nasprotniki in kratkoročnimi partnerji doživelo klavrn konec. Rusija je povsem pričakovano zavarovala lastne interese v svoji neposredni sferi interesa (na »lastnem pragu«), zveza NATO pa je svojo vojaško prisotnost na območju Črnega morja opravičevala z obveznostmi do starih in novih zaveznic v regiji, kar je Rusija dojela kot neposredno grožnjo lastni nacionalni varnosti. Zahod je Ukrajino skoraj brez dileme uporabil v vlogi posrednika za uresničitev lastnih interesov in ciljev proti Rusiji ter jo uporablja še danes. To je dejstvo, ki je težko priznati, a nič lažje zanikati. V takšnem kontekstu, nedvomno resen incident v Črnem morju, dobi tudi drugo plat v bistvu iste zgodbe. Rusija je po letu 2014 odločno in obsežno okrepila svojo vojaško prisotnost na območju Črnega morja, še posebej seveda na Krimu, ki je danes sestavni del Ruske federacije, žal ne glede na vse poskuse, da bi bilo drugače oziroma, kot je bilo pred aneksijo leta 2014.

Pripravil: Drago Dakič Prelc, foto: Military Forum