Vprašanje izvedljivosti francosko-nemškega letala 6. generacije

PO SMELI FRANCOSKO-NEMŠKI NAPOVEDI SKUPNEGA BOJNEGA LETALA 6. GENERACIJE

Brez dvoma bi bil, če bo do uresničitve prišlo, to evropski projekt vsaj desetletja ali celo stoletja: Nemčija in Francija namreč želita sodelovati v razvoju novega bojnega letala.

V projekt  francosko-nemškega letala 6. generacije se želijo – poleg Airbusa kot pobudnika projekta – vključiti tudi partnerji iz drugih evropskih držav. Verjetno pa pred letom 2040 ne bi prišlo v serijsko proizvodnjo in operativno rabo, po izkušnjah iz evropskega sodelovanja pri podobnih projektih – na primer Panavia tornado in Eurofighter typhoon – pa se zaradi zapletov lahko ta rok še odmakne. Gre za povsem nov koncept evropskega  letala in za nove tehnologije, kar je povzročalo velike težave celo tako izkušenemu proizvajalcu, kot je ameriški Lockheed Martin.

Projekt skupnega bojnega letala prihodnje generacije je bil oznanjen pred letom dni, sredi lanskega julija se je v Parizu sestal nemško-francoski ministrski svet, na katerem so sporočili to pobudo, ki jo je potem na tiskovni konferenci predstavil francoski predsednik Emmanuel Macron:

“Skupaj želimo razviti bojno letalo nove generacije. Zakaj? Ker so takšni projekti zelo dragi in tako težko dostopni obema našima vojskama, bojno letalo pa mora  biti namenjeno tudi izvozu tretjim državam. V Evropi imamo tako standarde kot  usposobljenost za takšen zahteven projekt, zato smo na mednarodnem trgu tudi lahko konkurenčni.”

Brez dvoma bo evropsko bojno letalo – zelo ambiciozen skupni nemško-francoski projekt –  lahko izvozna uspešnica. Toda Claudia Major, izvedenka za evropsko varnostno politiko z nemškega Inštituta za mednarodne in varnostne zadeve opozarja pred prevelikim navdušenjem:

“V kolikšni meri so skupni projekti predmet nemških smernic za izvoz obrambnega blaga in v kolikšni meri to predstavlja oviro pri izvozu teh proizvodov? To je tema, ki se je dotika tudi drugi veliki francosko-nemški industrijski obrambni projekt – koncept francosko-nemškega bojnega tanka KANT – ’’tank leoclerc’’ (leopard – leclerc).”

Za uspeh tega nemško-francoskega visokotehnološkega projekta bojnega letala naslednje generacije bo bistvenega pomena izvozni uspeh. Kar v samem začetku bo moral premagati ameriško prevlado na letalskem področju in preseči bojno letalo pete generacije, Lockheed Martinovega  F-35 lighting II, ki je tik pred uvedbo v operativno rabo. Lighting II je dejansko robot s pilotom v kokpitu, ki mu je v oporo računalniška tehnologija, zmožna prepoznavanja vseh groženj in nevarnosti na velike razdalje ter izbire najučinkovitejšega orožja za uničenje grožnje/nevarnosti, obenem pa je povezan v mrežo z vsemi enotami na kopnem, v zraku in na morski površini.

Evropa je zastala v razvoju takšnih tehnologij, proizvaja samo bojna letala četrte generacije (Švedska JAS39 gripen, evropski konzorcij Eurofighter lovca typhoon in francoski Dassault Aviation lovca rafale), novi nemško-francoski projekt bojnega letal pa bi temeljito spremenil sedanje stanje.

Poveljnik francoskega vojnega letalstva, general André Lanata, je o tem vprašanju poročal parlamentarnemu odboru za obrambo že konec lanskega julija:

“Naši nasprotniki in naši partnerji hitreje posodabljajo lastne letalske sile. Letalo F-35 prihaja v operativno rabo v nekaj evropskih državah, pa tudi v avstralskih, nikjer ne želijo tvegati in zaostajati. Prej kot v petih letih bo F-35 novi referenčni standard za sodelovanje v vojaških operacijah.” Prevlado ZDA

Nemčija in Francija želita s projektom bojnega letala šeste generacije preseči prevlado ZDA. Claudia Major meni tudi, da je takšen pristop tudi znamenje Veliki Britaniji, ki bi se s pridružitvijo k projektu ”obdržala v Evropi’’. Kot kaže, se Francozi držijo enake usmeritve kot Britanci – v smislu vojaških konceptov – in želijo obdržati sodobne in učinkovite letalske sile tudi v prihodnosti. London in Pariz pa sta se leta 2016 dogovorila za razvoj ’’letalskega bojnega sistema prihodnosti’’, ki načrtuje večnamenski bojni brezpilotnik, uporaben tako v nalogah strateškega bombnika kot prestreznika. Tudi Nemčija je začela podoben letalski projekt bojnega letalskega sistema, vendar v drugo smer. Njihov projekt naj bi imel človeško posadko, to letalo pa naj bi vodilo in povezovalo bojna letala s posadko z brezpilotniki.

Kot kaže se pristopi vojnih letalstev evropskih držav medsebojno precej razlikujejo. Kako je s tega vidika dejansko uresničljiva napoved Macrona in Merklove o skupnem večnamenskem bojnem letalu (s človeško posadko) nove generacije? Številni izvedenci in poznavalci razmer so skeptični, tako na primer Markus Kerber, poznavalec oborožitvene industrije s Tehniške univerze v Berlinu, ki dvomi v uspešnost sodelovanja v projektu nemško-francoskega bojnega letala:

»Tehnične zahteve seveda temeljijo na želenih aplikacijah. In prav slednje bi lahko povzročilo znaten razkorak med Nemčijo in Francijo. To se je navsezadnje že pokazalo pri prejšnjih, precej manj zapletenih projektih, kot so bile na primer oklepne plošče za zaščito transportnih vozil. Po treh letih prizadevanj se je izkazalo, da je razkorak med stranema nemogoče premostiti. Lahko si torej samo predstavljamo, kako bi v napovedanem projektu skupnega lovca reševali konceptualne razlike med Nemčijo in Francijo…«

V začetku devetdesetih sta Francija in Nemčija načrtovali skupno transportno vojaško vozilo. Francija je imela pred očmi svoje pogoste intervencije v Afriki in je bila prepričana, da mora biti v ospredju mobilnost, medtem ko so Nemci v ospredje postavljali  moč in pa oklepno zaščito transportnega vozila. Navsezadnje sta državi zasnovali in razvili vsaka svoje vozilo. Prav tako bo težko najti skupni imenovalec pri načrtovanem skupnim bojnim reaktivcem.

Po francoski vojaški doktrini je cilj države delovati kot neodvisna vojaška sila. Kot rezultat uresničevanja te doktrine je dejstvo, da imajo Francozi v vojaški ladijski floti še vedno tudi letalonosilko in bi tako novo bojno letalo moralo  obstajati tudi v palubni različici (podobno, kot rafale, ki se prav v tem razlikuje od evropskega bojnega letala typhoon, v začetku pa so si ga ravno tako zamišljali kot skupen evropski projekt, potem pa v drugi polovici osemdesetih let predstavili zasnovi letal rafale in EAP – Experimental Aircraft Program – kasnejši typhoon). Medtem pa se Bundeswehr ne more vključevati v vojaške konflikte na lastno pest in brez sodelovanja z zaveznicami. Vse vojaške intervencije v tujini, v katere je vključena nemška vojska, so obvezno večnacionalne. Tudi zaradi omenjenih dejstev predstavlja sodelovanje dveh tako neenakih partneric toliko večji izziv. Po mnenju vojaškega analitika Markusa Kerberja je povsem naravno, da bi se politiki v tako prestižnem in zapletenem projektu nagibali k različnim pristopom.

»Mislim, da se bo v celotnem projektu skupnega bojnega letala prihodnosti znašlo veliko preveč fantazije in sanj. Najprej moramo opraviti domačo nalogo z bolj vsakdanjimi in manj zapletenimi proizvodi. Zame je skrivnostno vprašanje že, zakaj Francija in Nemčija ne sodelujeta pri unifikaciji in skupnih nabavah ladijske flote. Za zdaj nismo sposobni niti standardizirati majhnih taktičnih brezpilotnikov, namesto tega pa se izgubljamo v vzporednem razvoju vsak svojih.«

Pred Nemčijo in Francijo je tako na področju obrambnih projektov, kot so dobave goriva in streliva za mornarico ter taktičnih brezpilotnih izvidnikov, jasna naloga poiskati skupne rešitve za vojski obeh držav. Verjetno precej lažje, kot pa poiskati skupne osnove za visokotehnološko bojno letalo prihodnosti. Obstaja tudi dodatna ovira pri njenem izvajanju: intenzivna porazdelitvena bitka v oborožitveni industriji med Airbusom na eni in francoskim ’’nacionalnim’’ dobaviteljem bojnih letal Dassault Aviationom. Airbus Group, v katerem sodeluje tudi Francija, razvija nemški letalski bojni sistem prihodnosti, prav tako pa izdeluje bojna letala Eurofighter typhoon za nemški Bundeswehr. Francoski Dassault Aviation pa na drugi strani na primer sodeluje z Veliko Britanijo pri razvoju lastnega brezpilotnika, proizvaja pa tudi bojno letalo rafale, ki je na tretjih trgih konkurent typhoonu … Hrbtenico francoskih letalskih sil predstavljajo bojna letala. Samo ta dva proizvajalca sta tudi dejansko lahko kos tako velikemu projektu, kot je zasnova, razvoj in proizvodnja bojnega letala šeste generacije. Seveda bosta oba proizvajalca zainteresirana ta posel: naročilo teh letal pomeni stekanje milijard evrov na račune proizvajalcev (seveda) v nekaj desetletjih. Težave bi lahko predstavljalo tudi dejstvo, da Francija in Nemčija ne obravnavata enako vprašanj izvoza oborožitve in oborožitvenih sistemov. V luči naštetih dejstev tudi ni povsem jasno, ali bo ta obrambni projekt visokotehnološkega evropskega lovca ”letel” pod francosko-nemškim vodstvom ali pa se zaradi številnih ovir na poti do uresničitve sploh ne bo dvignil z vzletne steze ….

Po mnenju izvedencev je začetek tega projekta morda tudi posledica ’’oddaljevanja’’ Evrope od ZDA in znamenje, da se je Evropa zamislila nad lastno varnostjo. Ti načrti sodijo v sklop prizadevanj po ustvarjanju evropskih oboroženih sil mimo Nata. Evropa naj bi imela dovolj zmogljivosti in tudi tehničnih možnosti za uresničitev projekta bojnega letala 6. generacije. Sicer je vojaški del evropske letalske industrije v določenem nazadovanju, zato pa je toliko naprednejši in inovativnejši ter v odlični kondiciji del civilne letalske industrije. Tako naj bi bilo skupno evropsko bojno letalo po mnenju nekaterih bolj kot ne le politično vprašanje.

Ne smemo pozabiti tudi izjemno pomembnega dejstva, da je dandanes proizvodnja orožja predvsem posel. Če bo Evropa zmogla razviti in skonstruirati ter potem še izdelovati takšno letalo, potem se bo lahko odrekla ameriškim letalom, kakršen je na primer F-35. Pri izdelavi slednjega resda sodeluje vrsta držav, vendar več kot polovica sestavnih delov še vedno izhaja iz ZDA, približno 15 do 20 odstotkov je britanskih sklopov, največji del dobička od prodaje pa gre seveda v ameriške žepe …

Čeprav načrtujejo Francozi zamenjavo rafalov šele čez dobrih 20 let, je vprašanje – tako pravijo predvsem analitiki iz vzhoda, če bo Evropska unija sploh še obstajala ali če bo Francija v njej, in sodeč po razvoju novih tehnologij v ZDA, posebno pa v Rusiji in na Kitajskem, takšni projekti zastarevajo hitreje kot nekoč. Dvajset let tudi ni tako dolgo obdobje in da se strokovnjaki ne ozirajo na politične razmere, oziroma pod katero zastavo bo letel njihov projekt.

Konstruiranje bojnega letala pete ali/in šeste generacije je izredno zapleten in zahteven proces, v določenih primerih ga lahko na primer primerjamo z izstrelitvijo človeka v vesolje. Ta trenutek Evropa nima vseh potrebnih znanstveno-tehničnih zmogljivosti. Zdaj imajo takšne zmogljivosti, vključno s tehnologijo in strokovnim kadrom, samo ZDA, Rusija in Kitajska, zato naj bi se projekt evropskega bojnega letala 6. generacije ’’stealth’’ tehnologije zavlekel.

Pred časom je tudi Španija pismeno obvestila Francijo in Nemčijo, da se želi priključiti temu projektu, toda obrambni ministrstvi Nemčije in Francije sta Špancem ponudili le možnost opazovanja razvojnega projekta, ne pa tudi vplivanja na njegove parameter. Vključitev Španije (Španci so medtem že podpisali sporazum o sodelovanju  v projektu evropskega bojnega letala prihodnosti– op. ur.) in tudi drugih držav v sam projekt pa naj bi bila možna v kasnejši fazi.  Španija sicer ima razvito letalsko industrijo, španska Casa je proizvajalec letal z dolgoletno tradicijo in je vključena v konzorcij Airbus, razvili in izdelovali pa so – in še izdelujejo – na primer transportna letala C-235 in C-295 ter šolskega reaktivnega dvoseda C-101 aviojet, sodelujejo pa tudi v proizvodnji transportnega A400M atlas ipd. Podobno je tudi z Italijo, ki ima razvite letalsko-industrijske zmogljivosti na visoki tehnološki ravni (sestavljajo na primer F-35, izdelujejo pa verjetno danes najnaprednejše šolsko reaktivno letalo M-346). Ampak, pri vsem skupaj gre predvsem za posel in pa nič manj pomembno vprašanje, ali denar investirati ter porabiti za ameriške proizvode ali pa ga vložiti v lastno industrijo. V kontekstu zadnjih gospodarskih dogajanj in trenj med ZDA in Evropo pa so takšne rešitve za slednjo vse bolj v ospredju.

Nekateri strokovnjaki so mnenja, da je v tem trenutku takšen projekt za Evropo nestvaren ne le zaradi izstopa Velike Britanije iz Evropske unije, pač pa tudi zaradi dejstva, da Evropa zaostaja v razvoju vojaških tehnologij tako za ZDA kot za Rusijo. Kakšno je stanje na stari celini naj bi najbolje ponazarjal podatek, da nemška vojna mornarica še pred nedavnim ni imela operativne niti ene od sicer zelo sodobnih in zmogljivih konvencionalnih podmornic, ki jih z uspehom prodaja po vsem svetu, dolgo časa pa je bila (tehnološko) vodilna (svetovna proizvajalka konvencionalnih podmornic.

Navsezadnje pa je lahko, tako razmišljajo nekateri, prav uničenje evropske vojaške industrije in popolna odvisnost od ameriških projektov razlog, da se stanje z načrtovanjem in razvojem  izredno zahtevnega in dolgotrajnega  projekta, kot je  novo bojno letalo 6. generacije, vrne na prave tire.

Op. ur.: prvič objavljeno v Reviji OBRAMBA, avgust 2018 (tokrat so dodane malenkostne dopolnitve zaradi ”osvežitve” vsebine).

Pripravil: B. Knific, foto: YouTube