45 let odkar so Ameriške letalske sile izbrale lovca F-16

FIGHTING FALCON – BOJEVITI SOKOL JE POSTAL ODLIČEN LOVEC

13. januarja 2020 je minilo 45 let od razglasa takratnega ameriškega ministra letalskih sil Johna L. McLucasa, da je bil General Dynamics YF-16 prototip predlaganega lovca četrte generacije F-16, izbran za zmagovalca programa evalvacije tehnologije lahkega lovca 4. generacije.

Program so začeli zaradi zelo visokih stroškov takrat obstoječih modelov četrte generacije ameriških bojnih letal, palubnega lovca F-14 tomcat in konvemncionalnega lovca F-15 eagle. Oba sta sodila v kategorijo težkih, dvomotornih bojnih letal, zahtevala sta veliko vzdrževanja in kot taka  sta bila predraga za vzdrževanje in izdelavo v velikih serijah. Program je bil namenjen izbiri vsestranskega bojnega letala, ki bi lahko učinkovito deloval na bojišču – zlasti v zračnoobrambnih nalogah, kar je bilo za ameriško stran precej kritično v obdobju hladne vojne. Naslednja zahteva je bila enostavno in poceni vzdrževanje ter preprosto upravljanje, kar bi omogočilo velikoserijsko proizvodnjo in velik izvozni potencial. Northrop YF-17, konkurent YF-16, je bil močno izboljšan derivat lahkega dvomotornega lovca tretje generacije F-5E tiger II , ki je temeljil na v lovcu F-5A. Novo letalo z dvema motorjema je imelo daljši trup v primerjavi z F-5, zato so vanj lahko namestili večji radar, zmogljivejše motorje za boljše manevrske sposobnosti, med drugim pa tudi novo oborožitev, zgradbo sklopov trupa iz kompozitnih materialov, katapultne sedeže, sodobno avioniko in elektronik

Medtem ko je bil YF-17 zgrajen na preizkušeni zasnovi in dosegel z dvema motorjema večjo višino, se je YJ-16 na koncu zdel primernejši. Prestreznik z enim motorjem je bil bistveno cenejši, zahteval je manj vzdrževanja in prevladoval je v  številnih vrhunskih lastnostih letenja, vključno z boljšo manevrirnostjo in daljšim dosegom. YF-16 je bil tudi cenejši za gradnjo, kar pomeni, da se bo lažje odzival na pritiske o dodatnem krčenju Letalskih sil ZDA (USAF), hkrati pa povečal število ameriških zaveznic, ki bi bile pripravljene kupiti letalo. F-16 fighting falcon je tako postavil standarde za letala četrte generacije in bo verjetno ostal najštevilčnejše letalo v svoji generaciji z več kot 4.500 izdelanimi primerki. Letalo je v službo stopilo leta 1978, tri leta po izboru, trenutno pa ga uporabljajo v 26 letalskih silah v svetu.

Iz F-16 so razvili številne napredne modele generacije bojnih letal 4+, vključno s F-16V, F-16E in F-2 – (zadnja dva sta bila razvita izključno za Združene arabske emirate in Japonsko). Za letalo, ki danes ostaja v proizvodnji kot F-16V, še vedno prihajajo naročila, Tajvan pa je pred kratkim naročil celo 66 letal F-16V po pogodbi, vredni več kot 8 milijard dolarjev. Ponudili so jih tudi Indiji v licenčno proizvodnjo in če bi jih ta azijska država izbrala, bi jih (licenčno) izdelali vsaj še 120. Zasnova je kljub temu vedno bolj zastarela, saj jih ZDA, Izrael, Singapur in Egipt poskušajo opustiti preden bodo stroški za nadgradnje in vzdrževanje presegli (proračunsko) razumne vsote. Zamenjujejo jih z letalom pete generacije F-35A, ki je začel službo leta 2015, vendar je še vedno daleč od polne operativne zmogljivosti. Primerjava zasnove F-35 z F-16 odraža premik v zaznavi groženj v svetu po hladni vojni, nova platforma je zasnovana predvsem za naloge zrak-zemlja, ne pa za v tolikšni meri za misije zrak-zrak, je pa posebej prilagojena obrambi pred naprednimi sistemi za zračno obrambo, kot je ruski S-300.

Pripravil: B. Knific, foto: USAF