Kronologija vojne za Slovenijo – PETI DAN (1. julij 1991)

Peti dan vojne za Slovenijo

ponedeljek 1. julij 1991

V ponedeljek 1.7. 1991 se je v vojni za obrambo Slovenije največ dogajalo na Primorskem, Štajerskem in Dolenjskem. Potek dogodkov Vam predstavljamo v spodnjih zapisih iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990-1991.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek iz sklopa SEVERNOPRIMORSKA POKRAJINA TO avtorja DR. Blaža Torkarja o dogajanjih 1. julija 1991 na Krasu.

Zavzetje stražnice Nova vas

Nova vas je ob slovensko-italijanski meji blizu naselja Opatje selo na Krasu. V neposredni bližini je bila tudi obmejna stražnica, ki ji je poveljeval podčastnik JLA in grozil, da bo streljal na vas. 1. julija 1991 ob osmih zjutraj je na sedež Koordinacijske podskupine poklical nekdo iz krajevne skupnosti Nova vas in povedal, da se krajani počutijo ogrožene, saj komandir stražnice grozi s streljanjem nanje. Predsednik KS Zlatko Martin Marušič je  ponovil razloge z zahtevo, naj jih zavarujejo, ker se počutijo ogrožene. Koordinacijska podskupina je nato odločila tja poslati enote. V akciji zavzetja stražnice je sodelovala SBS 6. PŠTO, oddelek PEM, ki ga je vodil Igor Volk, s 1. vodom 125. čete za PDD, ki ga je vodil Robert Zorn. Zbirno mesto je bilo pri cerkvi v Opatjem selu, pridružil se jim je še predsednik KS Opatje selo Zlatko Martin Marušič.

Odločili so se, da bo PEM pregledal del Nove vasi južno od glavne ceste, SBS bo šla v vas severno od ceste, 1. vod 125. čete za PDD pa bo blokiral vas in vojaški objekt na severni in zahodni strani. Po pregledu so se enote začele razporejati. Miličnik Henrik Krofič je ob 15. uri začel pozivati vojake JLA, naj pridejo neoboroženi iz stražnice, k vdaji jih je pozival tudi predsednik KS. Napete dogodke je pazljivo spremljal novinar Marjan Drobež. Po pozivanju je iz stražnice stekel proti topu komandir, vendar ni prišel do njega, saj je bil smrtno zadet. Obe strani sta streljali, po zadetku ročnega metalca v streho objekta stražnice pa je streljanje ponehalo. V spopadu je bil ubit komandir stražnice JLA, trije vojaki JLA so bili lažje poškodovani, enega so sami obvezali, dva pa so odpeljali v bolnico. Zajetih je bilo 22 pripadnikov JLA, enote TO in PEM pa niso imele izgub. Po spopadu so pregledali stražnico. V pisarni komandirja je bil poln zaboj ročnih bomb, pripravljenih za uporabo. O napadu na stražnico Nova vas je poročal tudi novinar BBC.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek iz sklopa VZHODNOŠTAJERSKA POKRAJINA TO avtorja Mladena Horvata o dogajanjih 1. julija 1991 na Štajerskem.

Vzhodnoštajerska pokrajina TO

Prvega julija je iz mariborskih vojašnic potekal zgoščen promet vozil JLA, ki so brez večjih težav uspešno prebijala barikade, ne da bi jih TO  uspela zaustaviti, zato je Pokrajinski štab zahteval mobilizacijo dodatne brigade za učinkovitejšo blokado kasarn in ustrezno oborožitev zanjo. Popoldne so se začeli tudi preleti helikopterjev z oznakami Rdečega križa; eden je pristal pri vojašnici Franca Rozmana – Staneta in od tam opravil dva poleta do skladišča MES v Pivoli in nazaj ter je najverjetneje dovažal opremo obkoljeni garniziji. Štab pokrajine je območnemu štabu očital tudi neavtorizirano dovoljenje pridržanim v zbirnem centru za telefonske pogovore (možnost izdaje lokacij) in pomanjkljivo varovanje centra.

Hkrati so začela iz območnega štaba prihajati poročila o upadanju morale zaradi preutrujenosti; iz odreda na Šentilju so z orožjem pobegnili trije pripadniki TO in se vrnili domov (pri čemer so povzročili tudi prometno nesrečo). TO se je vdala skupina 19 pripadnikov JLA, ki so natančno opisali sovražnikove položaje ob mejnem prehodu. Okoli 13. ure pa sta se dva vojaka približala položajem TO; medsebojno obstreljevanje, ki je sledilo, pa ni terjalo žrtev.

Pomanjkljivost pri blokadi vojašnic v Mariboru se je spet pokazala zvečer, ko je oddelek vojne policije zapustil vojašnico Vojvode Mišića in organiziral obrambo širše okolice, ne da bi mu TO in milica v blokadi to preprečila. Poveljnik 31. korpusa je hkrati ob morebitnem napadu na vojašnice zagrozil z razdejanjem Maribora.

Pokrajinski štab je republiškega zaprosil za nekaj netrzajnih topov, ker je bilo dobavljene protioklepne rakete v mestu zelo težko uporabljati.

V Gornjo Radgono je medtem prispel tudi poveljnik Vzhodnoštajerske pokrajine Vladimir Milošević, ki si je ogledal položaje TO in poskušal navezati stik z nasprotnikom. Popov je zavrnil predlog za pogajanja; njegova enota je občasno prižigala motorje na tankih in premikala vozila; enako so ravnale sile JLA v Središču ob Dravi, ki so dobile nove okrepitve. 73. Obm ŠTO je zato okrepil enote v blokadi v Radgoni, vzpostavil pa je tudi vod prostovoljcev v Ljutomeru. Blokada JLA je bila dokončana po načrtih načelnika štaba Mirka Rauterja, ki ga je v Radgono s tem namenom poslal poveljnik Dražnik. TO je bila pripravljena na napad, ki pa so ga zaradi verjetnih civilnih žrtev in gmotne škode v mestu odložili. Popoldne so se zato pogajanja nadaljevala; tokrat jih je na slovenski strani s pooblastilom državnega vodstva vodil stotnik I. st. Alojz Šteiner, načelnik štaba 7. PŠTO. Popov tudi še tedaj ni hotel nič slišati o umiku, čeprav je bil že od jutra popolnoma blokiran z enotami TO in milice, ki so po pridobljenih okrepitvah štele 450 mož, ker bi na slovensko zahtevo ob tem moral izročiti oborožitev.

Nadaljevala se je tudi blokada preostalih 100 pripadnikov JLA v vojašnici v Murski Soboti, kjer je armada minirala okolico (tudi zaradi preprečevanja nenehnih pobegov svojih pripadnikov), ter obeh še nezavzetih mejnih stražnic v Kuzmi in Hodošu, kjer je bilo po nekaterih ocenah še 25 oz. 65 vojakov.

Iz ptujske vojašnice je tisti dan k TO, ki je mobilizirala nove enote za izvajanje blokad, prebegnilo 5 vojakov in 5 civilnih oseb, zaposlenih v armadi. JLA je ponoči na položaje vkopala topove; hkrati je z dopisi lokalnim trgovinam prosila za dobavo živil, kar pa so te zavrnile na podlagi sklepa občinske pogajalske skupine s prejšnjega dne, ki je za blago zahtevala predhodno plačilo. Del protidesantne čete je medtem ob razglasitvi splošne nevarnosti letalskega napada zapustil blokado ceste Zavrč–Ptuj pri gradu Borl in se premaknil na Ptuj, kjer so okrepili blokado vojašnice; ob morebitnem letalskem napadu pa so enote v blokadi imele ukaz zavzeti vojašnico.

V vojašnico v Slovenski Bistrici je okoli 17. ure priletel helikopter Mi-8 z oznakami Rdečega križa, ki je najbrž prevažal hrano, pa tudi okrepitve in orožje. Med pristajanjem je bil v medsebojnem obstreljevanju poškodovan, nato pa mu TO ni dovolila odleteti. Drug helikopter tipa gazela je moral zaradi tehničnih težav pristati pri Pragerskem, vendar je nekaj pozneje spet nadaljeval pot v smeri Ptuja. Sama vojašnica je bila s strani JLA povsem zaprta, kar je onemogočalo nove pobege.

TO je po megafonu pozivala pripadnike JLA v obkoljeni Ložnici k vdaji, ti pa so na pozive odgovorili s streljanjem. Kljub temu sta dva vojaka pozneje pobegnila iz skladišča in se vdala. Iz vojašnice Vojvode Mišića v Mariboru je medtem proti Slovenski Bistrici odpeljal vojaški tovornjak s hrano za posadko vojašnice v Slovenj Gradcu ali Dravogradu (po drugih informacijah pa v Bistrico ali na Boč). Na odcepu za Poljčane so ga ustavili, voznika in sopotnika pa zajeli brez odpora. Poveljnik območnega štaba major Strehar je medtem brez uspeha prepričeval enoto JLA na Boču k vdaji.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek iz sklopa DOLENJSKA  POKRAJINA TO avtorja Matjaža Ravbarja o dogajanjih 1. julija 1991 na Medvedjeku in Krakovskem gozdu.

Medvedjek – Krakovski gozd

V dneh po petkovem spopadu so se nadaljevala pogajanja o vdaji kolone JLA. Na strani TO jih je vodil poveljnik 2. PŠTO podpolkovnik Albin Gutman, na strani JLA pa je sodeloval tudi Bogičević. Na Medvedjeku so se sešli osemkrat. Kolona JLA in poveljstvo 5. armadnega poveljstva sta si intenzivno izmenjevala sporočila. Pojavila se je tudi ideja o premiku kolone v skladišče pri Mokronogu, kar pa je TO zavrnila, saj naj bi tam kolona oklepnikov imela boljše obrambne položaje. Po neuspelih pogajanjih so se 30. junija ob 20.30 začele priprave za premik kolone v smeri Novega mesta in Zagreba. Delno poškodovane oklepnike so usposobili tako, da so potrebne dele odvzeli iz tovornjakov. Oklepniki so bili sposobni za premik le z vključenim sistemom za vzdrževanje pritiska v kolesih. Moštvo se je vkrcalo v vseh dvanajst oklepnikov, tovornjake in terenska vozila pa so pustili na Medvedjeku. Kolona JLA je po izkopani poti prešla na vzporedno lokalno cesto. Obrnili so se v smeri Trebnjega, kmalu nato, ko so obšli barikado, so se vrnili na glavno cesto M–1. Ob treh ponoči je kolona oklepnikov prispela do Novega mesta. V Mačkovcu je bila postavljena ovira, ki pa ni bila minirana ali zastražena in so jo pripadniki JLA brez težav odstranili. Kolono JLA je po vzporedni cesti do Dobruške vasi spremljala PEM pod poveljstvom Francija Povšeta. Za kolono oklepnikov je nato 21. ObmŠTO tudi poslal enoto s protioklepnimi sredstvi, z namenom onemogočiti njeno vrnitev. Kolona je prišla do barikade ob potoku Senuša ob 03.25.

Po videoposnetkih je kolona na Medvedjeku pustila 6 tovornjakov TAM 5000 z registrskimi tablicami JNA M–1874, F–9459, F–7659, M–2418, F–9456 (poškodovan že v Pogancih). S posnetkov se na žalost ne da razločiti registrske številke enega od tovornjakov. Dve terenski vozili FIAT 1107 kampanjola sta imeli registrski številki JNA P–7302 in P–7586. Terensko vozilo pinzgauer 710 pa je imelo registrsko številko JNA P–6211.

Krakovski gozd je močvirnato območje, prepleteno s številnimi kanali za odvajanje, neprevozno, poleg tega se je v njem izjemno težko orientirati. Hitra cesta Ljubljana–Zagreb je bila zgrajena na nasipu (ker so bila vozila dovolj dvignjena, so bili pripadniki TO bolj varni pred streli iz oklepnika, ki je lahko spustil svoje strojnice le do določenega kota, – 4,5°). Barikada je bila narejena iz miniranih tovornih vozil. Preglednost s ceste je (bila) zaradi visokega rastja pičla. Gozd pa je pripadnike TO varoval pred streli in kamufliral njihove premike. Območje tudi ni naseljeno in s tem je bila zmanjšana možnost civilnih žrtev. Minirana barikada je bila predvidena tudi v načrtih širše blokade Letalske baze Cerklje ob Krki. 25. ObmŠTO pa je dobil ukaz, naj okrepi in uredi barikado v Krakovsekm gozdu. Prva sta nanjo prispela skupina za protioklepni boj Krško in intervencijski vod Krško.

Barikada je bila sprva namenjena za oviranje iz smeri Zagreba, tako da so jo morali pripadniki TO obrniti in urediti za smer iz Ljubljane. Oblikovana je bila v obliki črke L. Večina protioklepnega orožja je bila tako na njenem začetku. Vse preostale enote ob boku pa so bile oborožene z avtomatskimi puškami. V Krakovskem gozdu so bile enote TO razporejene v globino in ob cesti, (v smeri ceste M–1 proti Ljubljani):

– neposredno ob cesti ob barikadi je bil del skupine za protioklepni boj TO Krško z dvema netrzajnima topovoma M-60,

– četa za posebne namene TO Sevnica je imela večino moštva na desni strani ceste, vendar tudi del na levi strani,

– ob robu Krakovskega gozda na Krškem polju je bil protidiverzantski vod TO Brežice z nalogo protidesantne obrambe in kot rezervne sile,

– protidiverzantski vod TO Novo mesto je blokiral vrnitev proti Novemu mestu pri nadvozu pri naselju Zaloke,

– na območju je bil razporejen tudi intendantski vod TO Krško.

2. PŠTO je za poveljnika barikade in vseh enot TO v Krakovskem gozdu postavil stotnika 1. st. Mitjo Teropšiča iz 25. ObmŠTO. Enote so bile oborožene z lahkim osebnim orožjem ter z dvema netrzajnima topovoma, dvema ročnima metalcema M-57 in šestimi kosi ročnega protioklepnega orožja armbrust. Enote TO so bile psihofizično izmučene, a že z ogromno bojnimi izkušnjami. Prav izkušnja boja na Medvedjeku je diktirala priprave na spopad v Krakovskem gozdu. Za morebitni napada iz zraka je bil pripravljen hitri izmik z območja z avtomobili in avtobusi. Na drugi strani pa so bili prav tako izkušeni pripadniki JLA, vendar so ti trpeli večji fizični napor (vročina, lakota in žeja). Podobno ali še huje kakor na Medvedjeku so pripadnike TO, pa tudi JLA, zelo nadlegovali komarji.

Ob prihodu kolone JLA je ta takoj prišla v stik s pripadniki TO. Oklepnik, ki je vozil v predhodnici, se je ustavil pri barikadi, prav tako se je nekaj za njim ustavila vsa kolona. Kapetan JLA Milenko Kapuran je nato izstopil iz oklepnika, da bi si ogledal barikado in možnost odprave ovire, kakor so to že storili v Mačkovcu. A takoj je skočil predenj podporočnik Vojko Kotnik z naperjeno pištolo in zahteval njegovo vdajo. Kapetan je sicer predal orožje a ni bil prijet kot klasični ujetnik. Prek njega je podporočnik Kotnik dosegel pogajanja z majorjem Prodanovićem, ki pa niso obrodila sadov. V tistem času je »zajeti« kapetan Kapuran intenzivno izvidoval barikado. Po vrnitvi s pogajanj je Kotnik zajel kapetana in njegovo posadko v BOV. Iz zajetega BOV so na pobudo Kotnika vzeli osebno oborožitev in sredstva za zvezo. Tedaj so na območje barikade prišli še častniki iz 25. ObmŠTO, stotnik Ognjenovič in stotnik 1. st. Mitja Teropšič.

Pripadniki TO so iz zajetega BOV pridobili nekatere pomembne dokumente zvez, ki so jih sicer vrnili, vendar so jim pridobljene informacije pomagale pozneje pri prisluškovanju pogovorom poveljnika kolone majorja Prodanovića z njegovimi nadrejenimi in z bližnjimi vojašnicami. Pridobljene obveščevalne podatke so s pridom uporabili za načrtovanje napada; urejevanje in maskiranje položajev, oskrbo z materialom, … Pogajanja o vdaji kolone so sprva potekala na poveljniškem mestu enot TO, na domačiji Puntar v Veliki vasi 57 ter tudi v prostorih poveljstva 2. PŠTO v Novem mestu. Stotnik 1. st. Grabnar je s spremstvom v terenskem vozilu puch serije G v Novo mesto pripeljal majorja Prodanovića. Prodanović je zagotovil, da se bo vdal, a za to je potreboval ukaz enega od višjih častnikov JLA. Zato so  ga odpeljali v Novo mesto, kjer naj bi ta ukaz dobil od poveljnika Bogičevića (ta je bil to pripravljen narediti). Vendar na pogovore v objekt pokrajinskega štaba ni prišel Bogičević, ampak polkovnik Vasilije Milinković. Ta pa očitno ni bil istega mnenja glede vdaje in je z glasnim kričanjem ukazal majorju Prodanoviću vrnitev v Krakovski gozd. Skupaj s Prodanovićem so v Novo mesto odpeljali tudi pripadnike JLA iz prvega oklepnika. Po prigovarjanju se je eden od njih odločil, da se ne vrne več v oklepnik, preostali pa so se skupaj s Prodanovićem vrnili v Krakovski gozd.

Pogajanja in pozivi o vdaji preostalim pripadnikov JLA v Krakovskem gozdu so bili prav tako neuspešni. Sočasno s pogajanji so potekale priprave enot TO na napad. Pripadniki TO so zvečer ob obroku dobili tudi dovolj vode, pripadniki JLA pa so trpeli žejo. Območje so ves dan preletavala letala in helikopterji JVL, prav zaradi nevarnosti zračnega napada so se enote TO dvakrat umaknile na rezervne položaje.

V primerjavi z bojem na Medvedjeku so bile enote TO tudi bolje opremljene s sredstvi zvez, a še vedno jih ni bilo dovolj, da bi bile posamezne enote opremljene z njimi. Stotnik 1. st. Teropšič je o načrtu napada obvestil poveljujoče častnike enot ob barikadi: stotnika Janija Koširja, podporočnika Vojka Kotnika, stotnika Jožeta Arha, stotnika 1. st. Mirka Ognjenoviča in Franca Keneta. V pomoč je dobil tudi četo iz Novega mesta, ki je zaprla prehod nazaj proti Novemu mestu, in še deset prostovoljcev z ročnimi metalci iz Črnomlja.

Po usklajevanjih med Republiško koordinacijo, RŠTO, koordinacijsko podskupino ter 2. PŠTO so se ob 23. uri odločili za jutranji napad na kolono. Ukaz je do stotnika Teropšiča prišel ob treh ponoči.

Kraji, kjer so se odvijali boji in aktivnosti v ponedeljek, 1.7.1991:

Medvedjek – Krakovski gozd, Rudno polje, Karavanke, Radovljica, Ljubelj, Korensko sedlo, Rateče, Moste, Bivje, Moretini, Debeli rtič, Dragonja, Fernetiči, Pivka, Veliki Dol, Gorjansko, Dravograd, Poljčane, Maribor, Gornja Radgona.

Pripravil: B. Knific, foto: Revija Obramba, Primorske novice, Military Photos

SORODNE NOVICE:

Kronologija vojne za Slovenijo – ČETRTI DAN (30. junij 1991)

30/06/2015

V nedeljo 30. 6. 1991 so se v vojni za obrambo Slovenije že potekala intenzivna pogajanja med JLA in Teritorialno obrambo (TO), potek dogovorov pa Vam predstavljamo v spodnjih zapisih.

Preberi več

Kronologija vojne za Slovenijo – TRETJI DAN (29. junij 1991)

29/06/2015

V soboto 29. 6. 1991 so se v vojni za obrambo Slovenije že začela aktivna poganja tako za predajo vojaških objektov iz rok JLA pod nadzor Teritorialne obrambe (TO).

Preberi več

Kronologija vojne za Slovenijo – DRUGI DAN (28. junij 1991)

28/06/2015

V petek 28. 6. 1991 se je intenzivnost bojev, aktivnosti in dogodkov v vojni za obrambo Slovenije nadaljevala. Začenjamo s pregledom krajev, kjer so potekali spopadi.

Preberi več

Kronologija vojne za Slovenijo – PRVI DAN (27. junij 1991)

27/06/2015

Prvi dan vojne za Slovenijo – četrtek 27. 6. 1991 – je bil eden najintenzivnejših dni v vojni za obrambo Slovenije in dogajanje je zavzemalo praktično vsa področja Slovenije.

Preberi več

Kronologija vojne za Slovenijo (uvod)

24/06/2015

26. junija 1991 je bil na slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote Teritorialne obrambe (TO), ki so jo sestavljali vojaki, podčastniki in častniki obeh učnih centrov.

Preberi več