Šesti dan vojne za Slovenijo

torek 2. julij 1991

V torek 2.7. 1991 se je v vojni za obrambo Slovenije so se najbolj zanimivi dogodki zgodili na Gorenjskem, Dolenjskem in v okolici Ljubljane. Potek dogodkov Vam predstavljamo v spodnjih zapisih iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990-1991.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek iz sklopa GORENJSKA  POKRAJINA TO avtorja Roka Filipčiča o dogajanjih 2. julija 1991 na Gorenjskem.

Republiški štab TO je izdal ukaz o napotitvi posebne enote Gorenjske pokrajine TO v Vzhodnoštajersko pokrajino TO. Posebno enoto so sestavljali pripadniki 311. jurišnega odreda 31. Obm. ŠTO Kranj pod poveljstvom stotnika Branimirja Vukanca in 1. čete 60. škofjeloškega odreda TO 35. Obm. ŠTO Škofja Loka pod poveljstvom stotnika Leona Tušarja. Skupno 191 mož je imelo nalogo pomagati enotam TO, ki so bile na obrambnih položajih na letališču Maribor in v Gornji Radgoni. Obe enoti sta se odpeljali na pot proti Štajerski 2. julija okoli polnoči iz Šenčurja pri Kranju. Zaradi blokiranih glavnih cest so pripadniki TO uporabljali stranske ceste. Na poti so jih izmenično spremljali miličniki in pripadniki Teritorialne obrambe z območij, prek katerih so se premikali. Kot se spominja Leon Tušar, so imeli s seboj radio in so bili na tekočem z dogajanjem v Gornji Radgoni, kar je pripadnikom TO dalo velik motivacijski zagon. Na mariborsko letališče je posebna enota prispela 3. julija ob šestih zjutraj.

Krvavec

Televizijski stolp na Krvavcu so dvakrat napadli z letali. V prvem napadu sta sodelovali dve letali JVL. Pilota sta si najprej ogledala cilj, nato pa napadla iz smeri doline Kokre. S strojničnim ognjem in raketami sta napadla televizijski stolp ter stavbo Gorske reševalne službe (v nadaljevanju: GRS). Med napadom so bili v stolpu štirje pripadniki TO, preostali so bili v stavbi GRS. Pripadniki TO so na letalski napad poskušali odgovoriti z raketami strela, a pri tem niso bili uspešni. Škoda ob napadu ni bila velika, televizijske naprave so naprej delovale normalno. O neuspešnem napadu so kmalu zatem poročali na Radiu Kranj in morda je bil to razlog, da sta dve letali JVL spet prileteli na območje Krvavca, tokrat iz smeri Grintovca. Pilota sta bila v drugem napadu bolj uspešna, saj sta poškodovala najpomembnejše dele televizijskega stolpa. Rakete so pretrgale telefonske in električne kable, odletel je del strehe na televizijskem stolpu, zdrobila so se stekla. Med drugim napadom v stolpu ni bilo pripadnikov TO, zato tudi ni bilo žrtev.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek iz sklopa DOLENJSKA  POKRAJINA TO avtorja Matjaža Ravbarja o dogajanjih 2. julija 1991 na Dolenjskem.

Krakovski gozd

V noči na 2. julij je položaj pri barikadi preveril tudi poveljnik 2. PŠTO podpolkovnik Gutman in s stotnikom 1. st. Teropšičem sta se dogovorila o podrobnostih napada na kolono JLA. Izkušnje iz boja na Medvedjeku so pokazale ranljivost enot na letalske napade, zato so že  v načrtovanju ob morebitnem napadu letal predvideli umik z območja barikade. Za to so bili pripravljeni avtobusi in sanitetna ekipa. Poleg možnosti taktičnega umika je na zahtevo stotnika 1. st. Teropšiča ob barikado prišel še protidiverzantski vod TO Brežice pod poveljstvom podporočnika Igorja Praha, ki je imel izkušnje iz bojev na Medvedjeku.

Ob petih zjutraj je stotnik 1. stopnje Teropšič spet pozval majorja Prodanovića k vdaji ter mu dal še 15 minut časa za premislek. Kakor je takoj odgovoril major Prodanović, se enota JLA do 05.15 ni vdala. Po izteku časa je bil izstreljen rafal kot dogovorjeni znak za začetek napada. Enote TO ob barikadi so silovito napadle iz vseh orožij. S protizračnimi topovi so odgovorili tudi oklepniki JLA. Najbolj na udaru so bili oklepniki spredaj ob barikadi, ki so bili v neposredni bližini netrzajnih topov. Granate iz netrzajnih topov niso imele velikega učinka.

Po desetih do petnajstih minutah so se enote TO umaknile na rezervne položaje, 50 m nazaj v globino. Zaradi dobro izbranih položajev, na katere strojnice niso imele veliko učinkov, so imeli pripadniki TO v tem spopadu dva ranjena – Rudi Kajtna je bil huje ranjen v čeljust. Malo pozneje je podporočnik Kotnik skupaj s tremi prostovoljci odšel nazaj do ceste in izstrelili so še nekaj tromblonskih min ter z armbrustom poškodovali še dva oklepnika. Nato so se hitro umaknili.

V boju je JLA imela najmanj 4 mrtve in 13 ranjenih ter 5 različno poškodovanih oklepnikov. Ranjence je oskrbela in odpeljala ekipa zdravnikov iz Zdravstvenega doma Krško, ki so prispeli na prizorišče takoj po spopadu. Kolona preostalih oklepnikov je šla nazaj po cesti v smeri Drnovega, a je tam naletela na zaporo. Čez dan so ob zapori v smeri Novega mesta pripadniki 21. ObmŠTO z lanserjem 128 mm napadli kolono, a brez učinka.

Enote TO so se približno 40 minut po napadu taktično umaknile iz Krakovskega gozda na različne lokacije po Posavju, kjer so nato opazovale napad letal JVL (jastrebi) na barikado. Štab je svoje enote v Krakovskem gozdu opozoril na priprave na zračni napad, tako da so se še pravi čas umaknile in letala so streljala na prazne položaje. Poleg tega letala niso uničila nobeno vozilo v barikadi. Po ugotovitvah enote za dezaktiviranje neeksplodiranih ubojnih teles pri občinskem sekretariatu za ljudsko obrambo Krško, ki je pozneje opravila strokovni pregled, so letala delovala predvsem na levi strani ceste (v smeri Ljubljane). Žal ni natančno jasno, koliko letal je napadlo Krakovski gozd in tudi iz katere enote JVL so bila.

Kolona JLA, ki se ni mogla premakniti ne naprej ne nazaj, je bila uničena. Pripadniki JLA so se po letalskem napadu in izmiku enot TO znašli sami na cesti. Ker so bili tedaj na cesti edina vojaška enota, so izkoristili priložnost in se lotili razminiranja nebranjene barikade. Razminirali so nekaj protioklepnih min, a celotne barikade jim ni uspelo. Med pripadnike JLA so se pomešali tudi domači in tuji poročevalci in novinarji. Čez dan so pripadniki JLA v koloni zajeli dva domnevna pripadnika TO, vendar se je pozneje izkazalo, da gre za dva civilista, zgolj oblečena v uniformo rezervnih enot JLA. Pripadniki JLA so navzočim novinarjem zmagoslavno kazali zajetje dveh teritorialcev. Major Prodanović se je tudi po spopadu naprej pogajal z 2. PŠTO o prehodu enote oziroma njeni vdaji, a je spoznal, da oklepnikov ne bo mogel rešiti iz barikade. Tako se je s sestradano in izmučeno enoto odločil zapustiti tehniko in peš oditi čez Gorjance proti Hrvaški. V bližnje vojašnice se ni mogel prebiti, ker so bile vse blokirane. Ponoči se je po močvirnatem gozdu odpravil proti jugu.

Enote TO so bile zvečer pripravljene na prevzem oklepnikov, vendar so zjutraj 3. julija ugotovili, da je enota JLA že ponoči zapustila oklepnike, ki jih je pred odhodom minirala. 3. julija zjutraj so prebivalci na Gorjancih obvestili UNZ Krško o skupini vojakov JLA. Poveljnik PEM Andrej Bobek je s svojo enoto takoj odšel v vas Gradec, kjer so se srečali s kriminalistom Bojanom Gričarjem. Nato so se ob pomoči vodnika Ervina Stipiča po bližnjicah prebili proti naselju Planina nad Podbočjem. Tam so opazili kolono 20 pripadnikov JLA. Preostali vojaki JLA so uspeli že preiti na hrvaško stran, ostala je le manjša skupina. Hitro so naredili načrt za obkolitev: Albin Namestnik in Branko Tucovič sta s svojo ekipo miličnikov zasedla položaje od naselja Planina ob cesti proti vrhu hriba. Bobek pa je s svojo ekipo zavzel položaje na vrhu hriba. Posamezne enote so imele vedno vzpostavljene zveze prek postaj UKW in s tem so natančno vedeli za položaje vojakov. Ob stiku miličnikov z vojaki JLA so ti zavzeli obrambne položaje za drevesi. V skupini miličnikov je območje opazoval tudi ostrostrelec. Ko so bili vojaki JLA obkoljeni, jih je miličnik Bobek po megafonu dvakrat pozval k vdaji, vendar ni bilo odgovora. Bobek je nato uporabil izjemno učinkovit trik – čeprav ni vedel, ali je poveljujoči častnik major Prodanović v tej skupini, ga je pozval k vdaji, češ da ostrostrelec meri v njegovo glavo. Takoj zatem je major skupaj z drugimi vojaki izstopil iz zavetja in se vdal. Miličniki so okoli 14. ure zajeli majorja Prodanovića, kapetana Branislava Jovčevskega, mlajšega vodnika Draška Stojičevića in devet vojakov. V zaselku Premagovci so isti dan zajeli še eno skupino vojakov in nekaj dni pozneje še dva pripadnika JLA. Vojake JLA so prepeljali na UNZ Krško. Pri vasi Orehovec se je vdalo še sedemnajst pripadnikov JLA. Vojaki so se zadrževali pri opuščenem kozolcu, kjer so jih občani ter pripadniki UNZ in PM Krško nagovorili k mirni vdaji. Zajete častnike in podčastnike so odpeljali v zbirni center Dob, vojake pa na oddelke za ljudsko obrambo.

Območje spopada so popoldne zavarovali tudi z novopridobljenimi sredstvi za ZO – lahkim raketnim sistemom ter kompleti raketnega sistema strela 2M. Nalogo zavarovanja sta vodila Bojan Zupanc in Žarko Henigman.

Vozila BOV so enote 2. PŠTO pod poveljstvom majorja Klisariča razminirale in nekatere spet usposobile za vožnjo. Večje popravilo so opravili v Agroservisu v Žabji vasi.

Štab 25. ObmŠTO se je zaradi morebitne velike nevarnosti preselil iz Brežic na rezervne lokacije, sprva v osnovno šolo Srmolje, nato pa na Rucman vrh. Isti dan je štab organiziral Učni center TO za protioklepni boj v Pečičah, kjer so se usposabljali tudi miličniki.

Prilipe

Prilipe so naselje ob hitri cesti M–1 od Brežic proti Zagrebu, ob vznožju vzhodnega dela Gorjancev ter ob nasipu reke Save. Vzporedno s hitro cesto poteka lokalna cesta. Barikade, sestavljene iz natovorjenih tovornih vozil, so bile postavljene na najožjem delu, na vhodu v Čateško polje. Lokalna cesta je bila blokirana pri progi za motokros, hitra cesta pa je bila zaprta pred mostom in na njem z miniranimi tovornjaki, polnimi železja. Tako je bila lokalna cesta Prilipe–Čatež edina navidezno odprto pot. Opazovalnica 25. ObmŠTO, ki je pravočasno obveščala o možnem prihodu nasprotnika, je bila postavljena na pobočju nad Slovensko vasjo. Položaje pri barikadi Prilipe je 30. junija zavzel vod s 24 pripadniki 110. jurišnega odreda 25. ObmŠTO pod poveljstvom višjega vodnika Janeza Ivšiča. Enota je bila oborožena z dvema ročnima metalcema (RB) M-57, dvema puškomitraljezoma, dvema ostrostrelnima puškama, petimi ročnimi protioklepnimi metalci armbrust ter z avtomatskimi puškami, poleg tega pa še z dvema radijskima postajama RT 20 in RUP 1. Enota je zamenjala prav tako vod 110. jurišnega odreda pod vodstvom podporočnika Božidarja Knežiča. Oprema in orožje so ostali na položaju s Knežičevim vodom. Pozneje je vod spet rotiral in na položaje je prispela Ivšičeva enota. V ponedeljek, 1. julija, se ji je pridružil tudi prostovoljec inž. Jože Zagorc, ki je skrbel za neovirano povezavo s sredstvi zvez. Vod TO v Prilipah je v torek zjutraj tako prek zvez slišal za boje v Krakovskem gozdu.

V torek zjutraj je iz Jastrebarskega odšla kolona oklepnikov JLA. Domnevni namen oklepno-mehaniziranega bataljona iz 4. oklepne brigade, ki je spadala pod 10. korpus v Zagrebu, je bil prodor proti Krakovskemu gozdu in rešitev tam ujete kolone JLA. Bataljon je bil sestavljen iz dveh tankovskih čet (M–84, T–55 ter BTR–50), mehanizirane čete (BVP M–80A in OT M–60) ter spremljevalnih vozil – skupno 32 vozil.

Kolona JLA je ob 09.30 prišla do Prilip in se bojno razporedila, kolikor ji je to omogočala ožina predela. Prvi tank je začel s topovskim ognjem uničevati barikado na cesti M–1. Barikade enotam JLA ni uspelo umakniti. Tako se je bataljon usmeril na navidezno neovirano lokalno cesto. Hkrati ob premiku bataljona na lokalno cesto je barikado na cesti M–1 napadel par letal JVL, vendar tudi brez uspeha. Ob lokalni cesti pa je bataljon v zasedi čakal vod TO. Hkrati je ekipa iz 25. ObmŠTO pod poveljevanjem Mihaela Ogorevca minirala tudi barikado na lokalni cesti. Prvi tank je ob 09.37 zapeljal mimo zasede TO, a strelcu Jožetu Šošterju iz RB M–57 zaradi naklona ni uspelo pravočasno izstreliti rakete. Nato je Jože Šoštarič ustrelil pravilno in zadel drugi tank v vrsti v zadnji del, za kupolo. Zajel ga je plamen, nato se je še nekaj časa peljal, zatem pa eksplodiral na postavljeni mini. Enota tankov in oklepnikov se je ustavila in začelo se je medsebojno obstreljevanje. Nastal je velik oblak dima, ki je preprečeval pogled in onemogočal pogled pripadnikom TO, kakšen učinek imajo njihovi izstrelki. Dim je nastal zaradi eksplozij izstrelkov ter uporabe dimnih bomb in dimnih zaves s strani tankov in oklepnikov. Ob 09.57 sta na položaje TO z mitraljezi začeli delovati dve letali JVL (J–21 jastreb) in tudi spodaj locirani oklepni transporterji. Po pripovedovanju prič naj bi napadla trojka letal JVL jastreb. Letala so bila iz 252. eskadrilje, ki je bila podrejena neposredno poveljstvu 1. korpusa vojaškega letalstva in protizračne obrambe. Eskadrilja se je 29. junija iz Batajnice prebazirala na letališče Mahovljani pri Banjaluki.

Položaji TO so bili nekoliko nad cesto in s tem odlično varovani. Vod TO je izstrelil še nekaj protioklepnih raket in s tem uničili še en tank in oklepni transporter. Pozneje so se pojavila ugibanja, ali je JVL streljalo po svoji enoti. Vod TO se je pred tretjim letalskim napadom umaknil na rob gozda proti Dobenskim Mladinam. Po letalskem napadu ob 10.19 se je kolona JLA začela postavljati v bojne položaje pred vasjo Dvorce. Hip zatem se je na bojišče dvakrat prostovoljno vrnila skupina štirih pripadnikov TO z namenom, da uporabi še zadnjo mino za ročni metalec. Z njimi so bili tudi novinarji Večernjega lista. Pripadniki TO Dušan Harapin, Jože Šinko, Robert Šetinc in Robert Zofič so se postavili na položaje v vasi Prilipe. V bližini barikade se je ustavil poveljniški tank in iz njega je pogledal poveljnik. Trenutek je izkoristil ostrostrelec Jože Šinko in ustrelil. Poveljnik tanka se je zgrudil v notranjost tanka. Izguba poveljujočega častnika je imela močne posledice za bataljon. Po izpovedih radioamaterjev, ki so prisluškovali enotam JLA, so poveljevanje tankovski četi odbili vsi podrejeni. Tako se je bataljon ustavil pri Prilipah. Hkrati so pripadniki TO z ročnim metalcem onesposobili še en oklepni transporter. Vod TO s poveljnikom Ivšičem se je umaknil do Dobenega. Pri blokadi pa je nastalo zatišje, kolona JLA se je nekoliko umaknila, a pred barikado so ostali poškodovani tanki in oklepniki. Že onesposobljenih tankov so se lotili civilisti, domačini so z enega poskušali sneti mitraljez, vendar so se pripadniki JLA vrnili in domačini so ostali praznih rok. Ob 15.15 je most na Savi pri Čatežu, kjer je bila postavljena barikada, napadlo letalo JVL. Uničeno je bilo tovorno vozilo (postavljeno v barikadi) in delno tudi most.

JLA je sicer zapustila območje bojev pri Prilipah, a so se naslednji dan vrnili in dokončno pospravili ostanke oklepnikov. Podatke o ranjenih in ubitih ter uničenih vozilih JLA je bilo težko določiti. Pojavljajo se podatki o dveh uničenih tankih in dveh oklepnih transporterjih ter dveh mrtvih in dveh ranjenih pripadnikih JLA. Celotna enota TO se je umaknila z območja in ni imela več nadzora nad njim, enota JLA pa ni podajala uradnih podatkov. Pozneje je JLA na Občino Brežice podala zahtevo in račun za odvzeto, uničeno tehniko ter umrle in ranjene vojake, kjer omenjajo tri mrtve in sedem ranjenih pripadnikov JLA. V naslednjih dneh so pripadniki JLA odstranili večino poškodovane opreme z mesta bojišča, kupola in tank M–84 s taktično oznako 21 303 sta na lokaciji ostala do spomladi 1992, ko so ju pripadniki TO prepeljali v LB Cerklje ob Krki. Zdaj ju hrani Vojaški muzej SV.

Zaustavitev kolone JLA je bila ključna za jugovzhodno Slovenijo. Brežice in celotno Krško polje bi bila v veliki nevarnosti ob morebitnem preboju barikade pri Prilipah. Tankovska kolona naj bi imela načrt rešiti sicer takrat že uničeno kolono oklepnikov BOV v Krakovskem gozdu. Pot do tja je bila prek Prilip dejansko prosta, vendar se je za kolono končala pri Prilipah.

NEK – Nuklearna elektrarna Krško

Zaradi jutranjega spopada v Krakovskem gozdu in Prilipah in nevarnosti zračnega spopada so ročno varno začeli ustavljati nuklearni reaktor. Z vsemi potrebnimi dovoljenji je popolno deloval šele 17. julija.

Ekonomija JLA Rajhenav

Ekonomija JLA Rajhenav je globoko v gozdovih Kočevskega Roga oziroma v prostorni kraški dolini med Kočevsko Malo goro in Kočevskim rogom, daleč od glavnih cest, 20 km vzhodno od Kočevja. To je opuščena kočevska vas, kjer so vzgajali govedo. Sama ekonomija ni predstavljala velike nevarnosti, saj je stražo sestavljalo 15 pripadnikov JLA, ki so redili 100 bikcev. Bili so slabo oboroženi, le s 7 avtomatskimi puškami, pištolo in ročno bombo. Poleg tega je bil v bližini, v vasi Onek, razporejen večji del 100. jurišnega odreda 27. ObmŠTO. Kljub temu je območje predstavljalo morebitno nevarnost za sprejetje desantnih enot JLA. Na območju ekonomije so obstajali pogoji za samostojno življenje večje vojaške enote. Ocena 27. ObmŠTO je bila, da tisti, ki obvladuje rajon Kočevskega roga, nadzoruje tudi večji del južne Slovenije. Stanje na območju 27. ObmŠTO je bilo 1. julija takšno:

– vod za protidiverzantska delovanja TO Kočevje je varoval območje od Broda na Kolpi v smeri Kočevja. Minirani so bili mostovi čez Kolpo za varovanje pred napadom enot JLA iz Delnic,

– intervencijska skupina TO Kočevje je branila območje okoli vasi Livold,

– 100. jurišni odred je branil območje Cvišlerji–Onek, t. p. varovanje Kočevskega roga,

– za varovanje Ribnice so bile določene intervencijska skupina in skupini za protioklepni boj TO Ribnica.

Štab 27. ObmŠTO je bil od 30. junija v Mozlju. Tja so ga preselili zaradi nevarnosti izpadov JLA iz vojašnice v Ribnici. Poleg tega je enota JLA v Delnicah predstavljala nevarnost za enote 27. ObmŠTO, ki so stražile južno slovensko mejo.

27. ObmŠTO je stanje na ekonomiji Rajhenav opazoval že pred vojno. Junija 1991 se je posadka povečala s 7 vojakov na 14 pod poveljstvom zastavnika Vladimirja Popovića. Tako je bil 1. julija zvečer s strani 2. PŠTO izdan ukaz s šifro »ROG 2«, s katero so 2. julija izvedli napad na ekonomijo Rajhenav. Za napad je bil določen diverzantski vod 27. ObmŠTO in še častniki – stotnik 1. st. Alojz Češarek, stotnik 1. st. Zvonko Velikonja in poročnik Janez Prijatelj iz poveljstva 27. ObmŠTO, za poveljnika pa je bil določen namestnik poveljnika 27. ObmŠTO stotnik 1. st. Darko Čop. Ob 08. uri se je v Mozlju diverzantski vod skupaj s štirimi častniki seznanil z načrtom napada. Iz Mozlja so se odpeljali ob 08.30. V Kočevju so se razdelili. Obe posamezni koloni sta vzdrževali radijsko zvezo. Prvi del kolone, kjer so bili stotnik 1. st. Čop, poročnik Prijatelj, vodnik Branko Oberstar ter še 11 vojakov protidivezantskega voda, je odšel po poti v smeri Kočevje–Onek–Laze–Rajhenav. Okoli 500 m pred vasjo Rajhenav so se ustavili in pustili zastraženo vozilo. Drugi del kolone, ki jo je vodil stotnik 1. st. Češarek ob pomoči stotnika Velikonje in devet vojakov protidiverzantskega voda, pa se premikala po poti v smeri Kočevje–Žaga–Rog. S tem so dejansko prišli v dolino iz obeh smeri in obkolili Rajhenav. Prav tako so se ustavili 500 m pred vasjo, pustili zastraženo vozilo. Obe skupini sta bili oboroženi s 24 avtomatskimi puškami, ročnim metalcem M-57 ter 25 ročnimi bombami. Na izhodiščne položaje sta obe skupini prišli ob 09.30. Čas za napad na ekonomijo je bil skrbno izbran, saj so imeli vojaki ob desetih malico in so se zbrali v kuhinji. Obe skupini TO sta se počasi približevali vasi in objektom. Ob 09.55 je stotnik 1. st. Čop po megafonu pozval poveljnika in posadko k vdaji. Vojaki so bili v kuhinji, poveljnik pa skupaj s stražarjem in dvema psoma zunaj pod drevesom. Po nekajminutnem obojestranskem prepričevanju se je posadka JLA vdala. Vojake so odpeljali v zbirni center v gozdarskem domu Glažuta. Zastavnika Popovića pa so odpeljali na postajo milice v Kočevju. Zaradi dobro izbranega časa ni bilo žrtev. V Rajhenavu so poleg 15 vojakov JLA zajeli tudi 7 avtomatskih pušk, pištolo, ročno bombo M-57, 7 zaščitnih mask, dva psa, 100 glav goveda, nekaj ovc, več kmetijskih strojev, FIAT 1101 (AR 55) z registrsko številko JLA 9687. Enote TO so zasegle kampanjolo in orožje. Živina pa je ostala na Rajhenavu, kjer jo je spet prevzela JLA. Po pričevanju Vladimirja Popovića, ki je pozneje sodeloval v komisiji za predajo objektov in materiala od JLA na TO, so večino bikov septembra odpeljali v klavnico MIP v Novi Gorici.

V torek so ob 21. uri razglasili prekinitev ognja, ki je bila z dejanji in dogovori obeh strani potrjena v prihodnjih dneh.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek iz sklopa LJUBLJANSKA POKRAJINA TO dr. Martina Premka o dogajanjih 2. julija 1991 na Gorenjskem.

Poskus preboja tankov z Vrhnike proti Logatcu in Sinji Gorici

V vojašnici Ivana Cankarja je tudi po odhodu 1. oklepnega bataljona ostal večji del 1. oklepne brigade, ki je 2. julija 1991 začela nove napade na podlagi naloge, da se 2. oklepni bataljon z Vrhnike premakne do Logatca, kjer naj bi z eno četo zasedel položaje na Pustem Polju pri Logatcu in z drugo v vasi Kalce. Del te naloga je bil premik 1. tankovske čete 3. oklepnega bataljona z Vrhnike do Sinje Gorice, kjer naj bi četa zavzela položaje.

Pred izpadom oklepnih enot sta ob 15.45 nad Vrhniko prileteli dve letali MiG-21 ter raketirali in obstreljevali barikado pri bencinski črpalki na Vrhniki in tisto v Sinji Gorici. Na letali je streljala skupina za protizračno obrambo z Bevk z raketo strela 2M, vendar ju niso zadeli, s pehotnim orožjem pa so nanju streljali tudi drugi pripadniki TO. Med napadi sta letali razstrelili in zažgali tovornjake in avtobuse v barikadah, ranjeni so bili štirje domačini, ki so bili po naključju v bližini barikad. Vse ranjence so po napadu hitro oskrbeli in prepeljali v bolnišnico, gasilci pa so se lotili gašenja tovornjakov in avtobusov, čeprav so bile v bližini gorečih vozil tudi protitankovske mine.

Po letalskemu napadu je iz vojašnice Ivana Cankarja proti Logatcu po »tankovski cesti« odšel 2. oklepni bataljon (20 tankov M-84 in 10 (po drugih podatkih 8) bojnih vozil BVP M-80A). Na prvo oviro je oklepna kolona naletela pri mostu čez Belo. Barikada, narejena iz kupa kamenja in z lažnim napisom »minirano«, je zadržala kolono za približno 20 minut, dokler niso ugotovili, da sploh ni minirana. Medtem so na magistralni cesti Vrhnika–Logatec pri Cesarskemu vrhu naredili barikado iz tam pripravljenih tovornjakov, bagra in drugih vozil, ter nastavili pripravljene protitankovske mine. Barikado sta branila diverzantski in zaščitni vod TO Logatec, nameščena nad cesto in železniško progo. Ko so tanki pripeljali do barikade, je prvi ustrelil s topom vanjo, preostali so streljali iz mitraljezov, nato je prvi tank še enkrat ustrelil s topom. Barikada se je vnela in vozila so zagorela, razneslo je tudi nekaj protitankovskih min. Ko je barikada še gorela, je prvi tank zapeljal vanjo in jo poskušal prebiti. Ogenj je zajel gumijaste dele tanka, zato ga je posadka začela gasiti, nato so ga odvlekli iz barikade. Na tanke so streljali tudi z ročnimi raketometi, na pomoč sta prišla tudi 42. in 43. samostojni vod iz Grčarevca ter prostovoljci, oboroženi tudi s protioklepnimi raketometi M80 zolja, ki so jih dobili iz Idrije. Po razmestitvi na položaje so ob 21.15  pripadniki TO spet napadli tankovsko kolono, pri čemer so poškodovali dva tanka, iz tankov pa so nanje streljali iz mitraljezov. Tanki se nato niso več približevali barikadi, naslednji dan pa so se do večera vrnili v vojašnico.

Čeprav so z barikado uspešno preprečili prodor tankov, so v poveljstvu 53. ObmŠTO dodali: »Splošna ugotovitev na naši strani je, da imamo premalo učinkovitih orožij za protioklepni boj, v začetku prodora smo imeli samo nekaj parov ročnih raketnih metalcev z bojnimi kompleti, saj je M-84 s temi orožji možno le delno onesposobiti za delovanje, podobno je tudi z zoljami.«

Ob 17.40 je vojašnico zapustila 1. tankovska četa 3. oklepnega bataljona (10 tankov M -84) in odšla proti Sinji Gorici. Zaradi izpada tankov so pripadniki TO z raketometom M80 zolja streljali tudi na poveljstvo 1. oklepne brigade v vojašnici Ivana Cankarja. Iz nje so odgovorili z dvema topovskima streloma proti Podčelu, izstreljenima iz tankov, razporejenih nad vojašnico proti Sveti Trojici. Tanki so streljali na barikado pri izvozu z Vrhnike proti Sinji Gorici in jo zažgali, med gorenjem je razneslo tudi protitankovske mine v barikadi. Poveljnik protioklepnega voda Igor Miklavčič je streljal z raketometom armbrust na prvi tank iz nadvoza nad avtocesto pri Sinji Gorici, tanki so streljali nazaj. Nato so obstali pred barikadami, ob 18.30 pa so se začeli vračati proti vojašnici, ker so dobili ukaz o vrnitvi na izhodiščne položaje. Pričakovali so nove napade JLA na Vrhniki, zato je TO začela dovažati okrepitve.

O obeh poskusih prodora so v 53. ObmŠTO zapisali: »Glede na to, da se je na obeh straneh odpiral le manjši ogenj, v času prodora oklepne brigade na smereh proti Ljubljani (na Vrhniki) in Logatcu (na Pustem Polju v Logatcu), katerega cilj je bil čim manj žrtev, so bili ognjeni spopadi bolj opozorilni. Odločilno vlogo pri blokadah smeri so odigrale ovire –blokade, ki so omogočale izvedbo naših nalog brez izgub in poškodb ljudi na naši strani. Verjetno pa bi te bile, če bi bile enote JLA enotne in bolj udarne. Enako bi tudi naše enote odgovorile z močnejšim ognjem, kljub slabši opremljenosti in izurjenosti v začetnih bojnih dejstvih z nasprotnikom.«

Kraji, kjer so se odvijali boji in aktivnosti v torek, 2.7.1991:

Krakovski gozd, Prilipe, Nuklearna elektrarna Krško, Rajhenav, Krvavec, Slatina, Tromeja, Korensko sedlo, Vrhnika, Logatec, Sinja Gorica, Prule, Solkan, Pristava, Štanta.

Pripravil: B. Knific, foto: Revija Obramba

VOJNA ZA SLOVENIJO

Kronologija vojne za Slovenijo – TRETJI DAN (29. junij 1991)

29/06/2015

V soboto 29. 6. 1991 so se v vojni za obrambo Slovenije že začela aktivna poganja tako za predajo vojaških objektov iz rok JLA pod nadzor Teritorialne obrambe (TO).

Preberi več

Kronologija vojne za Slovenijo – DRUGI DAN (28. junij 1991)

28/06/2015

V petek 28. 6. 1991 se je intenzivnost bojev, aktivnosti in dogodkov v vojni za obrambo Slovenije nadaljevala. Začenjamo s pregledom krajev, kjer so potekali spopadi.

Preberi več

Kronologija vojne za Slovenijo – PRVI DAN (27. junij 1991)

27/06/2015

Prvi dan vojne za Slovenijo – četrtek 27. 6. 1991 – je bil eden najintenzivnejših dni v vojni za obrambo Slovenije in dogajanje je zavzemalo praktično vsa področja Slovenije.

Preberi več

Kronologija vojne za Slovenijo (uvod)

24/06/2015

26. junija 1991 je bil na slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote Teritorialne obrambe (TO), ki so jo sestavljali vojaki, podčastniki in častniki obeh učnih centrov.

Preberi več