Konstantna in neizprosna rast cen tankov

KOLIKO DANES STANE NOV IN KOLIKO POSODOBLJEN TANK

Prodajni oz. komercialni uspeh tanka ali podobnega oklepnega vozila je odvisen od več glavnih dejavnikov. Najprej so to taktične in tehnične značilnosti: zelo pomembno je, da parametri in zmogljivosti izdelka ustrezajo dejanskim potrebam trga in posebnim zahtevam kupcev. Poleg tega ostajajo najpomembnejši dejavnik stroški skozi življenjsko dobo uporabe tanka ali oklepnika. Sofisticirano in pretirano drago bojno vozilo bo  pritegnilo pozornost – vendar to zanimanje hkrati še zagotovilo za doseganje dobrih komercialnih rezultatov.

Glavni trendi

Oklepniki/tanki so pomemben sestavni del oborožitve vseh današnjih razvitih vojska, zato tovrstna  oborožitev zavzema posebno mesto na mednarodnem trgu orožja. Hkrati ima sektor oklepnih vozil zanimive lastnosti, povezane s posebnostmi proizvodnje ali posodobitve tankov, s potrebami in zahtevami kupcev itd. Lastni razvoj in proizvodnjo  tankov in težkih oklepnikov trenutno ima le nekaj držav v svetu. Proizvodne linije delujejo v Rusiji, Nemčiji, Izraelu, Indiji, Južni Koreji, na Kitajskem itd. Naštete države, samostojno ali s tujo pomočjo, razvijajo in izvajajo projekte za posodobitev obstoječe opreme. Znane pa so na primer tudi ukrajinske zmogljivosti in prizadevanja za posodobitev T-64 (z namenom izvoza).

ZDA, Francija, Italija, Ukrajina in nekatere druge države imajo zmogljivosti za izdelavo tankov, vendar so trenutno neizkoriščene. Bolj ali manj so omejene le na posodobitev obstoječih tankov, čeprav ob tem ni izključena možnost razvoja in proizvodnje novih projektov. Glede na različne ocene danes večji del prodaje tankov na mednarodnem trgu predstavljajo rabljeni oklepniki. Oklepna vozila starejših tipov večinoma prodajajo v povezavi z nadgradnjo obstoječih s sodobnimi tehnologijami, bodisi pogonskimi (motorji), elektronskimi – senzorskimi  sistemi (za opazovanje in nadzor ognja) in oborožitvenimi sistemi (topovi, daljinsko upravljana oborožitvene postaje – RCWS – in novimi vrstami streliva).

Poleg tega so imele v nedavni preteklosti nekatere države na voljo velike zaloge tankov in so se odločile, da jih bodo prodale. Rabljene tanke je mogoče prodati “takšne, kot so” ali jih nadgraditi z obnovo osnovnih funkcij, odvisno od želja in zahtev kupca. Možna je tudi nadgradnja pred dostavo z zamenjavo opreme in uvedbo novih funkcij. Takšno delo je lahko prav tako dokaj donosen posel. Poleg tega obstaja in nenehno raste cela kategorija projektov posodobitve, sprva namenjenih tujim naročilom. Tako lahko zdaj vsaka vojska zase najde tank, ki najbolj izpolnjuje zahteve in ustreza njenim finančnim zmožnostim. Pogosto je pri tem odločilen prav finančni dejavnik, ki zmanjšuje prodajo  novih sodobnih oklepnikov in spodbuja rast “sekundarnega trga” z rabljenimi tanki in projekti za njihovo posodobitev.

Tanki relativno starih modelov, tako in drugače zastareli, pa tudi tisti, ki so izčrpali večino virov, se ne razlikujejo dosti pri stroških. Na primer, posli o prodaji oklepnih vozil T-55 zadnjih let govorijo o približni ceni 150 do 200 tisoč dolarjev na kos.  Vzhodnoevropske države, nekdanje članice varšavskega pakta, so prodajale zgodnje verzije tankov T-72 po približno enaki ceni. Popravila in posodobitve lahko izboljšajo lastnosti tanka in mu podaljšajo življenjsko dobo, obenem pa povečajo njegove stroške. Leta 2016 je na primer Rusija prejela naročilo za posodobitev tankov T-72B v okviru projekta B1 za vojsko Nikaragve. Za 50 oklepnikov je kupec plačal približno 80 milijonov dolarjev – v povprečju 1,6 milijona na enoto.

Do nedavnega se je s posodabljanjem in nadgradnjami glavnih bojnih tankov aktivno trgovalo v Ukrajini. Po razpadu ZSSR je Ukrajini brezplačno pripadlo veliko število različnih tankov, ki so jih hitro pripeljali na mednarodni trg. Za obnovljen in izboljšan T-64 so glede na značilnosti posodobitve zahtevali 1 do 1,2 milijona dolarjev.

Sodobni projekti modernizacije sicer zagotavljajo znatno povečanje učinkovitosti, vendar pa jih bremenijo tudi visoki stroški. Tako so leta 2013 poročali, da stroški nadgradnje tanka iz verzije T-72B v verzijo T-72B3 za Rusko vojsko presegali 50 milijonov rubljev (približno 2 milijona dolarjev po takratnem menjalnem tečaju). Približno 60 odstotkov teh stroškov je bilo porabljenih za temeljito prenovo tanka, preostanek pa za nove komponente. Kasneje je nastala nova različica projekta T-72B3 z drugačno sestavo opreme. Po različnih virih so stroški takšne posodobitve dosegli raven 75-80 milijonov rubljev.

Podoben projekt za posodobitev starih tankov na novem projektu se zdaj izvaja v Združenih državah in ima oznako M1A2C abrams ali M1A2 SEP v.3. Prva pogodba za takšne tanke je bila podpisana leta 2017 in je predvidevala nadgradnjo 45 tankov abrams za 270 milijonov dolarjev. Tako so povprečni stroški posodobitve dosegli 6 milijonov – neupoštevajoč stroškov izgradnje tanka v preteklosti.

Poljska je pred kratkim objavila, da namerava kupiti ameriške tanke najnovejše modifikacije. Za 250 vozil M1A2C, rezervnih delov, usposabljanja osebja itd. namerava porabiti dobrih 6 milijard dolarjev. Tako bo življenjski cikel vsakega od teh tankov stal 24 milijonov dolarjev. V skladu s pogoji programa SEP v.3 so samo obstoječi tanki abrams  nadgrajeni s prejšnjim paketom posodobitev. Skladno s tem poljski načrti približno kažejo skupne stroške proizvodnje tanka, več njegovih nadgradenj, pa tudi stroške bojnih operacij.

Oprema iz tovarne

Zaradi očitnih prednosti novoizdelani tanki ohranjajo pomemben tržni delež. Večina pogodb predvideva samo prodajo opreme, v nekaterih primerih pa je organizirana licenčna proizvodnja s sestavljanjem tankov v državi kupca. Najbolje prodajani novoizdelani tank je tačas ruski T-90S, Indija pa je njegov glavni kupec. Naročila za dobavo teh tankov so prejemali od začetka tisočletja, nato pa se je pojavil rusko-indijski sporazum o organizaciji montaže v državi naročnici. Po indijskih navedbah ​​naj bi v naslednjih letih indijska vojska prejela 250 novih tankov T-90 s skupnimi stroški približno 3,4 milijarde USD.  V letih 2014-15 je bila  licenčna proizvodnja tankov T-90 organizirana tudi v Alžiriji. Ta pogodba je predvidevala izdelavo 200 MBT-jev tipa T-90SA s skupnimi stroški približno 1 milijardo dolarjev, to je 5 milijonov za vsakega.

V začetku prejšnjega desetletja sta bila predstavljena tanka T-90AM in T-90SM, izdelana na podlagi serijskega T-90. V oglaševalskem materialu in drugih sporočilih so se pojavili stroški izvoznega tanka  “SM” (novogradnje): odvisno od konfiguracije bi cena lahko presegla posameznega 4 milijone dolarjev.

Komercialne uspehe dokazuje nemški tank leopard 2A7 +, ki je zadnja sprememba te  družine tankov. Tako je bila leta 2013 podpisana pogodba za dobavo 62 leopardov 2 najnovejše verzije  in opreme katarski vojski. Leta 2018 so podpisali sporazum o dobavi oklepnikov Madžarski, ki stanejo približno (vsak) po 10 milijonov dolarjev.

Južna Koreja od leta 2014 svoje tankovske enote opremlja z glavnim bojnim tankom lastne zasnove  K2 black panther. Na začetku proizvodnje so bili stroški takega vozila 8,5 milijona dolarjev, zaradi česar je bil najdražji tank na svetu. Po trenutnih cenah je to skoraj 10 milijonov – black panther pa ohranja dvoumno prednost v smislu stroškov. Kljub temu pa je korejski K2 pritegnil pozornost potencialnih tujih kupcev, pogajanja potekajo s Poljsko in Norveško.

Problem stroškov

Za izdelavo sodobnih tankov se uporabljajo napredne in prefinjene komponente in tehnologije (za aktivno oklepno zaščito, za nadzor ognja, IR in drugi senzorji, laserski opozorilniki ipd.). Zaradi tega je sicer dosežena zahtevana raven zmogljivosti, vendar se kompleksnost proizvodnje in cena končnega izdelka precej povečata. Posledično cene oklepnih vozil nenehno in neizprosno naraščajo, kar povzroča zaskrbljenost vojaških krogov. Tudi razvite in bogate države so namreč prisiljene zmanjševati svoje načrte, nekatere države pa so celo prikrajšane za vsakršno možnost, da bi dobile sodobna oklepna vozila. Treba je opozoriti, da v obetavnih projektih kupci uvajajo precej stroge omejitve glede cene tanka in njegovega življenjskega cikla. Vendar pa tehnične zahteve za te programe narekujejo nadaljnje povečanje zmogljivosti in uvajajo nove funkcije. To seveda vodi k še večji zapletenosti bojnega vozila, obenem pa tudi pa do zvišanja cen. Ni pa znano, kako in ali sploh je mogoče najti pot iz tega začaranega kroga.

Pripravil: B. Knific, foto: YouTube, Military Forum