Ukrajina se sooča s težavami pri prenosu zahodnega orožja na fronto

UKRAJINSKE SILE DOBILE ŠTEVILNE SISTEME V MAJHNEM ŠTEVILU

Ukrajinskim oboroženim silam je Zahod dobavil večje količine artilerijskega in raketnega orožja, kar pa zaradi raznovrstni orožja povzroča težave pri logistiki, privajanju na orožje in vzdrževanju teh sistemov, piše Stephen Fidler v članku, objavljenem v The Wall Street Journalu.

Ukrajinski uradniki so zahodno orožje opisali kot bistvenega pomena pri njihovih prizadevanjih, da bi preobrnili tok vojne proti Rusiji, ki je v zadnjih mesecih dosegala velike ozemeljske pridobitve – zato Ukrajinci želijo še več sodobnega in učinkovitejše zahodnega orožja. Do nedavnega je bila Ukrajina odvisna od težkega orožja, izdelanega oz. razvitega iz sistemov iz sovjetskega obdobja, iz katerega pa ima Rusija boljšo opremo in v veliko večjem številu.

Zahodni oborožitveni sistemi v oborožitvi Ukrajine že prinašajo spremembe, saj omogočajo natančne ukrajinske napade na pomembna odlagališča streliva, infrastrukturo zračne obrambe in poveljniške centre ruske vojske globoko za črtami, kar ustavlja rusko ofenzivo.

Vendar pa se trenutni pristop Zahodne vojaške pomoči, po katerem vsaka država podarja baterijo orožja po delih, hitro spreminja v logistično nočno moro za ukrajinske sile, saj vsak oborožitveni sistem zahteva ločeno usposabljanje, vzdrževanje in logistiko, so zapisali pri londonskem Royal United Services Institute.

Zahodno topništvo, ki ga že uporablja ukrajinska vojska, vključuje vlečne havbice M777 iz ZDA, Avstralije in Kanade ter samovozne havbice, kot sta caesar iz Francije in PzH 2000 iz Nemčije, pa tudi ameriške M109 in AHS krab iz Poljske.

Vendar pa noben od teh sistemom nima veliko skupnih stvari, je dejal Jack Watling, ki je bil v skupini snovalcev poročila londonskega inštituta in dodaja, da tudi strelivo (NATO kalibra), ki bi moralo biti zamenljivo, to ni.  

Zveza Nato je poskušala standardizirati opremo, kot je strelivo – v skladu s standardizacijskimi sporazumi, znanimi kot  Nato standardi – stanagi –, tako da postane zamenljivo med državami in imajo vsi od tega tudi ekonomske koristi, vendar so imela ta prizadevanja za standardizacijo omejen učinek. Nato ima več kot 1000 stanagov, ki določajo skupne vojaške standarde za postopke in materiale, vendar se vsak zaveznik sam odloči, katere bo izvajal.

Ukrajina ni dobila samo različnih vrst orožja. Njena vojska se mora tudi naučiti ravnati in vzdrževati zahodno orožje, ki je bolj zapleteno za upravljanje in vzdrževanje od tistega, ki so ga uporabljali do zdaj. Na drugi strani so številni ukrajinski (sovjetski) sistemi stari tudi več kot 40 let in se jih dokaj zlahka popravi s kladivom in ključem, surovo silo in mazivom. Pri zahodnih oborožitvenih sistemih pa pogosto za vzdrževanje in popravilo potrebujete priklop na računalnik.

»Da bi dosegli višjo raven zmogljivosti, ki jo imajo zahodni sistemi, je potrebna stopnja kompleksnosti, ki vključuje hidravliko, elektroniko, oborožitvene sisteme, pa tudi strelivo, ki je potrebno za dodatno natančnost in doseg,« pravi upokojeni generalpolkovnik Ben Hodges, nekdanji poveljnik ameriške vojske v Evropi.

Vse to pa je neizčrpen seznam težav, s katerimi se sooča Ukrajina pri rokovanju z različnimi topniškimi sistemi. Nekateri sistemi so kalibra 39, nekateri pa kalibra 52, kar jim daje različne dosege. Imajo različne rezervne dele in zahteve glede  vzdrževanja, različne polnilne mehanizme in zahtevajo različne obremenitve. Lahko uporabljajo lastne patentirane računalnike, kar vodi do vprašanj o prenosu podatkov, nekateri pa imajo edinstveno strelivo. Tako obstajajo različne zahteve glede usposabljanja za upravljanje in vzdrževanje sistemov ter različne dobavne verige za dele.

Ker so nekateri od teh sistemov dobavljeni Ukrajini v tako majhnem številu, ni dovolj delov, ki bi jih lahko pomikali med prvo bojno linijo in zaledjem zaradi vzdrževanja, zato jih je treba umakniti z območja, ko se pokvarijo. Več topniških sistemov z različnimi zmogljivostmi prav tako predstavlja izziv za sisteme poveljevanja in nadzora ter poveljnike na bojišču.

Drugo vprašanje so rezervni deli, saj Ukrajinci s svojim dosedanjim orožjem iz sovjetskega obdobja lahko kanibalizirajo staro ali odsluženo opremo za popravilo. Za zahodno opremo pa ni rezervnih delov, razen tistih, ki so jih prejeli.

Nekateri topniški sistemi, ki jih zdaj upravlja Ukrajina, so še posebej zahtevni, zlasti močan in zmogljiv nemški samovozni artilerijski sistem PzH 2000, ki ima – med drugim – zelo posebne zahteve za polnjenje. Ukrajinske enote so potrebovale približno 40 dni usposabljanja za delovanje in vzdrževanje tega sistema. S 57 tonami je tudi težji od večine sovjetske opreme, kar pomeni, da nekateri mostovi niso dovolj nosilni, da bi prenesli njegovo težo, kar bi lahko otežilo njegovo pot na bojna območja.

Ker sta Nemčija in Nizozemska poslali le 12 takšnih platform, je problem prevoza za zdaj omejen. Toda teža bi bila lahko dejavnik, če bi zahodne države začele pošiljati tudi svoje bojne tanke, ki tehtajo več kot 60 ton – čeprav se to za zdaj zdi malo verjetno.

Noben zahodni analitik ne trdi, da bi bila Ukrajina učinkovitejša brez teh novih zahodnih sistemov, toda Watling verjame, da bi se morali zahodni podporniki Ukrajine nekaj naučiti iz preteklih dobav in poskusiti omejiti število različnih dobavljenih sistemov za oborožene sile Ukrajine.

Pripravil: A. Knific, foto: Twitter Ukraine Weapons Tracker, YouTube