Mehka moč Ruske federacije na primeru ukrajinske krize

»Največja umetnost je premagati nasprotnika brez boja.«

Sun Tsu

Gornji izrek je brez dvoma ena glavnih tez slavnega kitajskega stratega Sun Tsuja. Še posebej pa so jo imeli v mislih strategi po prvi uporabi jedrskega orožja ob koncu druge svetovne vojne, ko je postalo jasno, da človeštvo naslednje svetovne vojne, kjer bi bila dovoljena in uporabljena vsa sredstva in tehnološke zmožnosti, ne bo preživelo. Ravno zato sta se oba največja protagonista zmage nad silami osi, Združene države Amerike in Sovjetska zveza, zapletli v hladno in ne vročo/odprto vojno. Seveda pa se tudi hladna vojna ni odvijala samo na psihološko-propagandnem, ideološkem, razvojnem in ekonomskem področju, pač pa je bila zanjo značilna tudi udeležba obeh velesil v konfliktih po vsem svetu, t.i. proxy vojnah, kjer sta navadno obe strani podpirali vsaka svojega partnerja in pri tem – med drugim – preizkušali tudi svojo vojaško tehnologijo. Med take primere gotovo lahko štejemo vsaj korejsko, vietnamsko, afganistansko in arabsko-izraelske vojne ter številne znotrajdržavne konflikte v Afriki in Latinski Ameriki.

Čeprav se je še v 80. letih prejšnjega stoletja zdelo, kot da bo tako, na globalni ravni statično in predvidljivo mednarodno okolje trajalo »večno« in je le malokdo opazil razpoke znotraj socialističnega tabora (vsekakor zelo med njimi redki zagovorniki realizma), pa se je v nekaj letih razmerje sil na globalnem prizorišču postavilo tako na glavo, da je ameriški politolog Francis Fukuyama govoril celo o koncu evolucije družbeno-ekonomskih sistemov oziroma koncu zgodovine  (The end of History).

Zmaga (predstavniške) demokracije, izredno hitra širitev uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije v vse družbene podsisteme ter velik entuziazem po spremembah je mnoge politike – pa tudi teoretike – celo navdajala z upanjem, da bomo končno dobili svet brez polov oziroma odločujočih centrov moči, ki bi izkoriščali ostale za doseganje lastnih, sebičnih interesov. Takemu ozračju so brez dvoma pripomogle tudi razmere na področju razpadle Sovjetske zveze, še zlasti pa v njeni največji in edini dejanski in pravni naslednici – Ruski federaciji. Ta je bila za časa predsednikovanja Borisa Jelcina v izraziti strateški defenzivi, ozemeljsko zmanjšana, mednarodno gledano celo ponižana in  nesposobna zagotoviti lastno suverenost v okviru mednarodno priznanih meja (zlasti v primeru čečenskih vojn). Po drugi strani pa je Clintonova administracija ob pomoči evropskih partnerjev vse bolj širila idejo in koncept demokratičnega miru na področja vzhodne in srednje Evrope, ki so bila v času hladne vojne sovjetski interesni prostor. Atlantsko-ameriški »Drang nach Osten« se je zdel nezaustavljiv zlasti s širjenjem Nata in Evropske unije in zdelo se je, da se bodo uresničile celo de Gaullove ideje o Evropi med dvema oceanoma (Atlantskim in Tihim). Medtem ko je bila Ruska federacija torej v nekakšni strateški defenzivi, tudi ko je šlo za vprašanje  njene vloge na Balkanu in Bližnjem vzhodu, pa se je zlasti Zahodna Evropa (in v tem okviru najbolj združena Nemčija) vse bolj opirala na njen energetski potencial. Lahko bi celo rekli, da je nastala nekakšna simbioza interesov.

Da so ideje o svetu, kjer bodo vsi med seboj le sodelovali, zgolj iluzije, pa je pokazal že konflikt na področju bivše Jugoslavije, ki se je nazadnje končal (če ne upoštevamo zelo omejenega spopada v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji) s precedenčnim posredovanjem Nata v Zvezni republiki Jugoslaviji pred 15 leti. In ravno to leto predstavlja ključno prelomnico v odnosih med Zahodom  in Rusko federacijo. Borisa Jelcina namreč na čelu države zamenja »geostrateg« Vladimir Putin, ki takoj začne državo in družbo spreminjati iz pasivizacije in melanholije v spoštovanja vrednega akterja mednarodnih odnosov. Centraliziral je državo tako na političnem, medijskem, ekonomskem področju, okrepil njen energetski pomen, reformiral oborožene sile, predvsem pa se je ponovno naslonil na rusko strateško kulturo ter idejo o velikem (ruskem) narodu in veliki državi, ki ima jasne geostrateške cilje ter ambicije, in ki jih je primarno začela uveljavljati v evrazijskem področju. Samo še vprašanje časa je bilo, kdaj in kje bosta dva najpomembnejša svetovna pola trčila v prizadevanju za širitev oziroma ohranjanje geostrateškega vpliva.

           vir: Wikipedia

Pri tem pa je kar se da učinkovito uporabljal tudi zahodne koncepte t.i. mehke moči. Putinova Rusija je tako trdo vojaško moč začela vse bolj uporabljati z oblikami specialnih operacij, ki jih izvajajo njene obveščevalne službe, specialne enote in notranja vojska oziroma enote Ministrstva za notranje zadeve. Na ta način si je zagotovila nadzor nad uporniškimi kavkaškimi narodi, ki so danes obsojeni na životarjenje, njihov upor pa se je zreduciral zgolj na občasne teroristične napade. Prav tako pa je bil očiten ruski »napredek« in sledenje zahodnim vzorom na področju propagandno-informacijskega delovanja. Kibernetski napadi v primeru konflikta med estonsko državo in rusko manjšino leta 2007, tako vojaško kot »kibernetsko« posredovanje v Gruziji 2008, ofenzivna informacijska politika (primer delovanja medija Russia Today, snemanje in objavljanje diplomatskih »leakov« oz. »spodrsljajev« preko komunikacijskega kanala Youtube) so primeri, da so očitno Putinovi svetovalci zelo natančno brali eno najboljših strateških analiz po koncu hladne vojne »What is Information Warfare«, ki jo je pred skoraj 20 leti napisal Martin Libicki. Uporaba oboroženih sil na klasičen (predvsem pa samostojen) način je tako postala prej izjema kot pravilo.

In to je okvir, ki ga moramo razumeti in upoštevati tudi v tudi v primeru ukrajinske krize. Slednja ima sicer zelo dolgo zgodovino in namen pričujočega članka ni njena natančna razlaga, pač pa se bomo usmerili samo na zadnjo etapo, ki se je de facto zaenkrat končala s priključitvijo Krima.  Za zahodno, v hladni vojni zaostalo, percepcijo načina apliciranja ruske moči, je bila namreč veliko presenečenje. Medtem ko bi se nekoč ruski/sovjetski tanki sprehodili po državi do ulic glavnega mesta, kot se je to zgodilo leta 1956 (madžarska) in  1968 (Češkoslovaška), pa se je tokratni ruski odziv na izgubo vpliva v njihovi geostrateški coni odvil popolnoma drugače. Tisti, ki se še spomnimo procesov razpadanja Jugoslavije, smo lahko opazili kar nekaj podobnosti. »Dogajanje naroda« na jugu in vzhodu Ukrajine, ustanavljanje samoobrambnih vojaških enot (tokrat celo brez oznak, da bi Ruski federaciji ne bilo mogoče takoj očitati kršenje mednarodnega prava in suverenosti sosednje države), legitimiziranje spreminjanja meja po zgodovinskem in nacionalnem ključu, opirajoč se pri tem spremembe meja na Balkanu ter separatistična gibanja po vsej Evropi, predvsem pa medijsko-informacijski spopad za vpliv tako na ukrajinsko kot globalno javnostjo, so najpomembnejše značilnosti v dosedanjem razvoju konflikta. Slednji je še posebej zanimiv zlasti v ofenzivnem smislu. Ruska stran je namreč vzporedno uporabljala tako politiko izvršenega dejstva, prav tako pa se je trudila v mednarodni skupnosti legitimizirati svoje interese ter kar se da oblatiti nasprotnika, t.j. novo ukrajinsko oblast v Kijevu. Njeno sklepanje paktov s skrajnimi nacionalisti – predvsem iz zahoda države – so vztrajno prikazovali kot fašističen prevzem oblasti.

opomba: samoobrambnih vojaških enot – Po nekaterih podatkih naj bi v prvi fazi jedro enot tvorili pripadniki ruskih zasebnih vojaških podjetij. Da bi preusmerili pozornost, so zato ruski mediji začeli lansirati informacije o patruljiranju pripadnikov ameriškega vojaškega podjetja Academi (bivši Blackwater) po ukrajinskih mestih, kjer je prišlo do spopadov med pro-ruskimi in ukrajinskimi demonstranti. 

          vir: Twitter

Glavni namen je pri tem bil vzbuditi občutek ogroženosti pri rusko govorečem oz. rusofilnem prebivalstvu Ukrajine. Pri tem so uporabili tudi t.i. hacker intelligence (HACKINT) oz. ofenzivno hekersko obveščevalno dejavnost, vdirali v spletna mesta (socialne mreže) ukrajinskih nacionalistov in spreminjali vsebino njihovih sporočil, v katerih naj bi pozivali krimske Tatare ter muslimanske kavkaške narode na upor oz. vojno proti Rusom. Neznani uporabnik je na Youtubu objavil diplomatski pogovor med visoko predstavnico EU za zunanje zadeve ter estonskim zunanjim ministrom, ki naj bi dokazoval »false flag« značilnosti upora Maidan, nespretno izjavo ameriške diplomatke, šovinistične izjave voditeljice ukrajinske opozicije in kandidatke za predsednico….Prav tako pa so tako ruski mediji kot ruska oblast vseskozi iskali tudi mednarodno-pravno pokritost aneksije Krima v kosovskem primeru, separatističnih prizadevanjih v drugih evropskih državah, predvsem pa poskušali dokazati, da so bile tudi ameriška posredovanja v svetu po koncu hladne vojne v veliki meri mednarodno-pravno sporna vsekakor obenem pa tudi izrazito nelegitimna.

Tako je bil Krim kot del ukrajinskega ozemlja praktično osvojen in tudi že formalno anektiran praktično brez izstreljenega naboja. Ali se bo rusko-zahodno razmejevanje na prostoru nekdanje Sovjetske zveze pri tem ustavilo, pa bomo šele videli. Brez dvoma pa se bo nadaljevala propagandno-informacijska dimenzija konflikta vse dotlej, dokler bo med državljani Ukrajine tako različen pogled do razvoja in prihodnosti države oz. dokler bo v Ukrajini obstajalo več različnih političnih skupnosti, za katere se zdi, da so se zgolj po naključju in mimo lastne znašle znotraj mednarodno priznanih meja ene države. In mehka moč Ruske federacije na prostoru nekdanje Sovjetske zveze se je pokazala kot še vedno zelo učinkovita (v nasprotju s pričakovanji zahodnih držav), vprašanje pa je, ali jo bodo Rusi uspeli, predvsem pa želeli, prenesti tudi na globalno raven.

Avtor: dr. Uroš Svete, Katedra za obramboslovje,  Fakulteta za družbene vede v Ljubljani

foto: Military Photos, Wikipedija, Twiter