HITRI UKRAJINSKI ZASUK PO TRAGIČNIH DOGODKIH

AKTUALNI KOMENTAR O RAZMERAH V UKRAJINI IZ REVIJE OBRAMBA MAREC 2014

V Ukrajini se je med 18. in 21. februarjem zgodil dramatični preobrat, žal tudi tragedija, ki je terjala na desetine smrtnih žrtev. Vse to se je zgodilo na Trgu neodvisnosti v središču glavnega mesta Kijeva po treh mesecih vztrajnih protestov proti režimu predsednika Viktorja Janukoviča. Nasilni obračun policije z večinoma mirnimi protestniki (med njimi je bilo nekaj skrajnežev, ki so potem streljali na policiste), ki so branili svoje barikade, je samo v treh dneh povzročil razpad režima in beg predsednika Janukoviča iz Kijeva.

Ukrajina je vse od razpada Sovjetske zveze pred dvaindvajsetimi leti zelo nemirna in razdeljena država. Če bi samo zapisali, da so proevropsko in demokratično usmerjeni protestniki strmoglavili proruskega predsednika države, se sicer ne bi zmotili, ne bi pa tudi opisali vseh odtenkov zapletenega stanja v Ukrajini. Ta država je res razpeta med Evropsko unijo in Rusijo, hkrati pa tudi, že tradicionalno, razdeljena na »ukrajinski« zahod in »ruski« vzhod. Toda tudi tu bi morali dodati močan gospodarski element in veliko nezadovoljstvo ljudi nad nesposobnimi oblastmi, nad razširjeno korupcijo in krajami državnega premoženja. Tudi to so bili pomembni elementi zapletenih dogodkov v zadnjih treh mesecih v tej državi.

Začelo se je, ko ukrajinski parlament ni hotel izglasovati sklepa, ki bi zaprti nekdanji predsednici ukrajinske vlade Juliji Timošenko omogočil zdravljenje v Nemčiji. Počilo pa je 21. novembra lani, ko so bili že skoraj vsi prepričani, da bo Ukrajina čez nekaj dni podpisala sporazum o pridružitvenem članstvu z Evropsko unijo. Ukrajinska vlada je brez prepričljivih argumentov prekinila pogajanja z Evropsko unijo in do podpisa ni prišlo, čeprav je na njem temeljil vrh vzhodnoevropskega partnerstva Evropske unije v Vilniusu. Ta zasuk je osupnil uradni Bruselj in v Ukrajino se je potem nekajkrat podal evropski komisar za širitev Štefan Füle, vendar je vedno naletel na izgovore ukrajinske strani. Mnogi so v tem videli vpliv Rusije iz ozadja. Za Rusijo oziroma za režim predsednika Vladimirja Putina Ukrajina še vedno predstavlja vplivno območje. Ne samo zaradi zgodovinskih razlogov, ampak tudi dejstva, da na vzhodu Ukrajine živi močna ruska manjšina, ki šteje približno četrtino od vseh 46 milijonov prebivalcev Ukrajine. Tudi v Rusiji živi približno pet milijonov prebivalcev z ukrajinskimi koreninami. Zelo veliko je tudi mešanih zakonov; Rusi in Ukrajinci so skoraj tri stoletja in pol živeli v skupni državi. Seveda bi šli lahko še veliko bolj nazaj v zgodovino, vse do Kijevske Rusije, ko je bil prav Kijev prestolnica velike slovanske države, v kateri so se (če se omejimo samo na Slovane) počasi začeli oblikovati trije, med seboj zelo sorodni, narodi: beloruski, ruski in ukrajinski. V carski Rusiji, centralizirani in despotski državi, Belorusov in Ukrajincev sploh niso obravnavali kot posebne narode, ampak zgolj kot regionalno prebivalstvo, »bele in male Ruse« s svojim posebnim narečjem. Dodatno zapletenost ukrajinske zgodovine je še povzročila litovsko-poljska katoliška država, ki je do srede 17. stoletja, ko se je po uporu proti velikim poljskim plemičem magnatom kozaški hetman (kozaški poveljnik) Hmelnicki nagnil na rusko stran, obvladovala večino Ukrajine. Svoje so dodali še pogosti tatarski vpadi, še posebej Krimskih Tatarov, oblikovanje posebnega sloja pobeglih tlačanov – kozakov, vojne Rusije in Turčije za prevlado nad črnomorsko obalo. Ukrajinska zgodovina je torej težka in zapletena. Nič čudnega torej ni, da se je ukrajinska nacionalna identiteta, zaradi represije ruskega središča, s težavo oblikovala šele v drugi polovici 19. stoletja.

Ta kratek zgodovinski pregled je skoraj nuja, če hočemo razumeti zapletene rusko-ukrajinske odnose. Tudi boljševiki niso hoteli neodvisne Ukrajine in so s silo zatrli poskuse osamosvojitve. Stalin se je neusmiljeno znesel nad odporom proti kolektivizaciji tudi s »holodomorom« – torej smrtjo z lakoto, ki je takrat prizadela na milijone Ukrajink in Ukrajincev. Ukrajina je zelo trpela tudi med drugo svetovno vojno in nemško okupacijo ter je postala neodvisna država šele po razpadu Sovjetske zveze. Tudi potem se je Rusija še vedno vmešavala v ukrajinske notranje zadeve, saj je Ukrajina energetsko popolnoma odvisna od svoje vzhodne sosede.

Tako imenovana oranžna revolucija pred desetletjem naj bi pomenila preporod Ukrajine in njeno demokratizacijo ter tudi vzpostavitev enakopravnejših odnosov z Rusijo. Verjetno se še spomnite »vojne dveh Viktorjev«: Janukoviča, varovanca odhajajočega predsednika Leonida Kučme, in Juščenka. Slednjemu so velike demonstracije omogočile, da je zmagal na ponovljenih predsedniških volitvah. Na prvih je zaradi ponarejenih izidov slavil Janukovič. Toda namesto, kot so upali protestniki, da bi oranžna revolucija uredila razmere, so se njeni voditelji začeli zapletati v prepire. Še najbolj zagrizeno sta se prerekala predsednik države Viktor Juščenko in predsednica vlade Julija Timošenko. Šlo je za navaden boj za oblast, ki se je pogosto končeval s tožarjenjem in z obravnavami na sodiščih. Ljudi je tako vedenje globoko razočaralo in na oblast je spet prišel Viktor Janukovič. Vsaj navzven se je kazal kot pomirljiv politik, ki išče ravnovesje med Evropsko unijo in Rusijo.

To mu je nekaj časa še uspevalo, Evropska unija pa mu je zelo zamerila dvomljivo obsodbo Julije Timošenko, ki je avgusta leta 2011 morala na prestajanje zaporne kazni.

Usodni dogodki 21. 11. 2013 so razgalili omahljivo zunanjo politiko Janukoviča. Tri dni po odpovedi podpisa sporazuma z Evropsko unijo so se na osrednji kijevski trg začele zgrinjati množice. Zahtevale so preklic odločitve o zamrznitvi pogajanj z Evropsko unijo, odstop vlade in predsednika države. Protestniki so vztrajali kljub mrazu in policijskemu nasilju. Demonstracije so se razširile tudi na druga, predvsem zahodnoukrajinska, mesta. 30.   novembra je policija na silo izpraznila Trg neodvisnosti. Toda že naslednji dan je tja prišlo četrt, opozicija pravi, da celo pol, milijona ljudi. Postavili so barikade, najbolj vneti protestniki pa so zasedli mestno hišo, pri predsedniški palači pa jih je zaustavila policija. Ljudje so se na osrednjem kijevskem trgu zbirali vsak dan, številni so tam tudi prebivali v šotorih in tako branili trg pred policijsko zasedbo. 11. decembra lani je Kijev obiskala visoka predstavnica Evropske unije za zunanjo politiko Catherine Ashton. Njeni pogovori z ukrajinskim predsednikom so minili v zelo hladnem ozračju. Ashtonova se je sestala tudi s tremi predstavniki ukrajinske opozicije. Najbolj znan med njimi je, seveda ne zaradi politike, ampak kot nekdanji profesionalni svetovni prvak v težki kategoriji, Vitalij Kličko, vodja stranke Udar. Ob Arseniju Jacenjuku, vodji poslanske skupine stranke Julije Timošenko Batkivščina ali Domovina in desničarju, vodji stranke Svoboda Olehu Tjahniboku je prav on privabil največ ljudi na proteste. Toda pretirano bi bilo reči, da so omenjeni trije opozicijski voditelji dejansko organizirali in vodili demonstracije, oziroma da so to bile demonstracije organizirane ukrajinske politične opozicije. Bile so več, tudi socialni upor proti kleptokratski eliti.

Evropska unija se v ukrajinski krizi ni preveč dobro znašla. Obiski njenih predstavnikov pri demonstrantih so slednjim pomenili moralno podporo, hkrati pa oteževali pogajanja z oblastmi. Precej odločnejše so bile Združene države Amerike. Tudi njihova politika v Ukrajini ni bila ravno usklajena z evropsko. Znan je prestreženi telefonski pogovor namestnice ameriškega zunanjega ministra Victorie Nuland z ameriškim veleposlanikom v Kijevu. V javnost ga je verjetno spravila ruska FSB, v njem pa Nulandova s psovko odpravi zanjo povsem neumestna prizadevanja EU v ukrajinski krizi. V vsej zadevi je šlo za skoraj odkrit spor med EU in ZDA na eni in Rusijo na drugi strani. Ruski predsednik Vladimir Putin je 17. decembra lani udaril z vso silo svojih naftno-plinskih mišic. Ukrajini je ponudil 11 milijard evrov pomoči oziroma posojila v obliki nakupa ukrajinskih državnih obveznic in skoraj za tretjino nižje cene zemeljskega plina. Evropska unija česa takega Ukrajini ni ponudila nikoli. Ukrajinski predsednik Viktor Janukovič je ponudbo sprejel, ker ima pač prazno državno blagajno, vmes je po pomoč skočil še na Kitajsko. Sprejetje ruske pomoči je Ukrajino še bolj oddaljilo od Evropske unije, demonstranti pa so v tem dejanju videli prodajo Ukrajine Rusiji.

Stanje se je spet zaostrilo točno mesec dni po tem dogodku, ko je ukrajinski parlament sprejel ostro zakonodajo proti demonstracijam. Na Trgu neodvisnosti se je spet zbralo več sto tisoč ljudi. V večdnevnih spopadih s policijo so padle tudi smrtne žrtve. Predsednik Janukovič se je sestal z opozicijskimi voditelji, 28. januarja je odstopila vlada premierja Mikole Azarova. Opozicija ni hotela prevzeti njegovega položaja, demonstracije so se nadaljevale. 2. februarja je opozicija pozvala mednarodno skupnost, naj posreduje. Na obisk v Kijev sta spet prišli Catherine Ashton in Victoria Nuland. Stanje se je začelo umirjati, ko so odpravili zaostreno zakonodajo in izpustili priprte demonstrante. Toda 19. februarja je policija z vso silo napadla demonstrante, bilo je več smrtnih žrtev. Nihče točno ne ve, zakaj je predsednik države Janukovič ukazal ta napad. Je menil, da se množica že počasi razhaja in je zato ugoden trenutek za zatrtje protestov? So ga v to prepričevali domači in ruski svetovalci?

Po tragičnih dogodkih je predsednik po nočnih pogajanjih z opozicijo dosegel premirje. Toda 20. februarja, prav na dan, ko je v Kijev pripotovala trojka EU, zunanji ministri Francije, Nemčije in Poljske Laurent Fabius, Frank-Walter Steinmeier in Radoslaw Sikorski, je policija spet napadla trg. Bilo je še več smrtnih žrtev. Naslednji dan je ob posredovanju omenjene trojke in odposlanca ruskega predsednika in varuha človekovih pravic v Rusiji Vladimirja Lukina opozicijska trojka podpisala sporazum s predsednikom države. Dogovorili so se o vrnitvi k ustavi iz leta 2004, ki predvideva zmanjšanje pooblastil predsednika države, o predčasnih predsedniških in parlamentarnih volitvah in o oblikovanju vlade narodne enotnosti. Ukrajinski parlament je potrdil vse sklepe in tudi zakon, ki bi omogočil izpustitev Julije Timošenko.

Potem so se začele dogajati skoraj neverjetne stvari. Policija se je umaknila z ulic, oblast predsednika Janukoviča pa je dobesedno izpuhtela. Pobegnil je v Harkov, se tam še zadnjič oglasil, s trditvijo, da gre za državni udar. Od 24. februarja naprej pa je Viktor Janukovič begunec pred roko pravice, saj so začasne ukrajinske oblasti zanj izdale zaporni nalog. Dolžijo ga množičnih umorov. Začasni predsednik je postal podpredsednik stranke Julije Timošenko Oleksandr Turčinov.

Hiter razvoj dogodkov je presenetil tudi ukrajinsko opozicijo. Izpuščena Julija Timošenko je kar z invalidskega vozička nagovorila množico na Trgu neodvisnosti. Poleg aplavzov je dobila tudi precej žvižgov. To govori o tem, da so ljudje razočarani tudi nad opozicijo. Zanjo bi bilo zdaj najslabše, če bi se spet začela prerivati za oblast. Timošenkova je že dejala, da bo kandidirala na predsedniških volitvah, te naj bi bile 25. maja. Ne gre le za razdelitev oblasti med posameznimi opozicijskimi voditelji. Bo novi, začasni oblasti uspelo preprečiti razpad Ukrajine? Že med demonstracijami je bilo nekaj zloveščih znamenj. Na zahodu države so skrajneži vdrli v nekaj vojaških skladišč in pokradli orožje. Na Krimu je več tisoč ljudi demonstriralo in zahtevalo priključitev Rusiji. Kako bo dogodke sprejel vzhod države, ki je bil do zdaj baza privržencev Janukoviča in kjer živi močna ruska manjšina? Kako se bo na dogodke odzvala Rusija? Vladimir Lukin sporazuma opozicije in Janukoviča ni hotel podpisati in je izrazil resne pomisleke. 24. februarja je načelnik ruskega generalštaba po telefonu poklical poveljstvo Severnoatlantske zveze in izrazil zaskrbljenost zaradi stanja v Ukrajini. Rusko zunanje ministrstvo je ukrajinsko začasno oblast obtožilo, da terorizira vzhod države. Vse to so znamenja, da Rusija ne bo mirno sprejela presenetljivo hitrega padca Janukoviča. Očitno bo potrebnih veliko diplomatskih pogajanj med EU, ZDA in Rusijo ter zelo pazljivo ravnanje začasnih oblasti. Te so že pozvale na mednarodno donatorsko konferenco za Ukrajino in prosijo za 25 milijard evrov pomoči v naslednjih dveh letih. Ruska pomoč bo verjetno usahnila. Če bi se težko gospodarsko stanje v Ukrajini hitro vsaj malo izboljšalo, potem bi začasne oblasti imele več manevrskega prostora za kočljive pogovore z vzhodom Ukrajine. Stanje pa bo v Ukrajini še dolgo napeto.

Avtor: Tomaž Gerden, zunanjepolitični komentator Radia Slovenija, foto: Wikipedia

Zgornji zapis novinarja Tomaža Gerdena je bil objavljen v marčevski izdaji revije Obramba, ki je izšla v četrtek 6. marca 2014 in jo lahko kupite v bolje založenih prodajalnah časopisov.