Izrael: najmogočnejša vojaška sila Bližnjega vzhoda

BOJKOTI PRISILILI IZRAELCE K RAZVIJANJU TUJEGA IN LASTNEGA OROŽJA

Izraelski tanki merkava, lovci F-15I thunder, balistične rakete jericho III, podmornice razreda dolphin in entuziastični izraelski vojaki predstavljajo pet najubojnejših oborožitvenih sistemov, ki jih trenutno uporabljajo Izraelske obrambne sile (IDF).

Od nastanka leta 1948 je Izrael postavil prav strašljivo vojaško »mašinerijo«. Začeli so na osnovi predosamosvojitvenih milic, oboroženih z orožjem iz druge svetovne vojne (ki ga je bilo v tistih letih v izobilju), Izraelske obrambne sile (IDF – Israel Defence Forces) pa so začele vojaško zmagovati.

V šestdesetih in sedemdesetih letih so začeli razvijati lastno vojaško tehnologijo, po eni strani zaradi številnih bojkotov in po drugi strani zaradi povsem specifičnih potreb, vse skupaj pa so dopolnjevali z vrhunsko vojaško tehnologijo, kupljeno na zahodu – beri: predvsem v ZDA. Nekaj te tehnologije pa je v Izrael ”zašlo” tudi na druge načine, kot je bil primer s kopiranimi izraelskimi lovci – lovskimi bombniki kfir, izdelanimi po dokumentaciji in načrtih za francoska – Dassault Aviationove mirage 5 (do katerih niso mogli, ker jim jih Francozi niso prodali). Dabnes je izraelska vojaška industrija ena tehnološko najnaprednejših v svetu, prav tako ima na ten področju zaposleno najbolj učinkovito delovno silo na svetu.

Predstavljamo vam pet najubojnejših izraelskih oborožitvenih sistemov, ki jih trenutno uporabljajo Izraelske obrambne sile – IDF.

Merkava

Tanki merkava so v oborožitvi IDF od leta 1979, z njimi pa so zamenjali nekaj tipov modificiranih tujih tankov – večinoma zastarelih britanskih in ameriških modelov – pa tudi zaplenjenih sovjetskih tankov, ki jih je Izrael uporabljal po letu 1948.  Z domačim razvojem in proizvodnjo so se izognili težavam pri dobavah rezervnih delov in sklopov iz tujine, hkrati pa jim je to omogočilo osredotočanje na povsem lastne potrebe, značilne za njihovo okolje, precej drugačno, kot je na primer značilno za srednjo Evropo. V uporabo je tako prišlo približno 1600 merkav (različnih tipov), še nekaj sto pa jih bo izraelska vojska dobila. Merkave so prišle v operativno rabo po vrsti velikih oklepnih bitk na Bližnjem vzhodu, skorajda vse so se končale z zmago Izraela. Resda pa so merkave med temi boji pogosto naletele na okoliščine, ki jih razvojniki niso predvideli/pričakovali za te oklepnike.

Podoben korak z uporabo oklepnikov so storile ZDA v Iraku in potem Afganistanu, predvsem v protiuporniških nalogah na bojiščih – odprtem bojnem polju. Vendar so šli Izraelci še dlje v uporabi oklepa. Iz izkušenj v vojnah proti Hezbolahu so uporabili posodobljene merkave IV tudi v urbanem okolju in v urbanem bojevanju. Tako v bojih proti Hezbolahu kakor v bojih v Gazi so Izraelci uporabili merkave za prebijanje nasprotnikovih položajev, ob tem pa so ti oklepniki opremljeni s sistemi za aktivno zaščito (trophy), kar varuje posadke oklepnikov. Izrael je obenem razvil tudi vrsto nadgradenj, s katerimi so še povečali zmogljivosti merkav v spopadih nizke intenzivnosti in v spopadih v urbanem okolju. Merkave so se izkazale kot izredno učinkoviti oborožitveni sistemi in verjetno prav zaradi tega niso ukinili proizvodne linije, kar so sicer zaradi odsotnosti naročil iz tujine načrtovali.

F-15I thunder

Izraelske letalske sile imajo v oborožitvi lovce F-15 že od sedemdesetih let, postali pa so tudi najbolj vsestranski in učinkoviti uporabniki eaglov. Izraelcem pa je uspelo letalo za dosego prevlade ”spremeniti” tudi v izjemno učinkovito za lovsko-bombniške naloge. Z njimi je od nekdaj letela elita izraelskih vojaških pilotov, eaglu so nadeli ime baz (nevihta), eskadrilje teh letal pa hkrati predstavljajo najudarnejšo in najubojnejšo letalsko zmogljivost na Bližnjem vzhodu.

V IDF je F-15 še vedno ostal lovec za dosego prevlade v zraku in učinkovit prestreznik, čeprav na Bližnjem vzhodu vstopata v letalske sile nekaterih (zalivskih) držav tudi vsaj primerljiva evropska lovca Eurofighter typhoon in Dassault Aviation rafale, Savdska Arabija pa ima tako ali tako svoje F-15AS, vsa omenjena letala pa so izjemno močan konkurent izraelskim F-15. So pa v tem pogledu Izraelci v prednosti, saj so dolga leta razvijali F-15 in letalo spremenili v izjemno učinkovito bojno platformo z velikimi sposobnostmi uničevanja ciljev tudi na velike razdalje. Večina letalskih poznavalcev je tudi mnenja, da bi imeli prav eagli odločilno vlogo pri morebitnem izraelskem (zračnem) napadu na Iran.

Jericho III

Zgodnje izraelsko jedrsko odvračanje je prihajalo v obliki lovskih bombnikov F-4 phantom, ki jih je Izrael izredno učinkovito uporabljal v konvencionalnih misijah v vojni izčrpavanja in pa v jomkipurski (Yom Kippur) vojni. So pa kmalu zatem spoznali, da potrebujejo bolj učinkovite in varne metode odvračanja, zato so začeli vlagati v razvoj balističnih raket. Balistična raketa jericho I je postala operativna v sedemdesetih letih, nadomestili pa sta jo novejši jericho II in jericho III. Zadnja je najbolj izpopolnjeni izraelski balistični izstrelek, ki lahko doseže cilje ne le na Bližnjem vzhodu, pač pa tudi v Evropi, Aziji in morda celo v Severni Ameriki. Jericho III zagotavlja, da bi se napadalec (z jedrskim orožjem) na Izrael  moral soočiti z razdiralnim odgovorom, saj bi Izraela prvi napad verjetno ne uničil. Če pa predpostavljamo, da Izrael ima ali da bi v prihodnjem obdobju (od prijateljskih držav) dobil jedrsko orožje, potem bi jericho III resnično predstavljal jedrsko premoč Izraela v regiji.

Razred podmornic ‘dolphin’ (delfin)

Izrael je prvo podmornico – nekdanjega britanskega razreda ”S” – dobil v letu 1957. Prav ta podmornica in vse, ki so ji sledile v šestdesetih letih, so imele pomembno vlogo v obrambi izraelske obale in v ofenzivnih operacijah proti egiptovskemu in sirijskemu ladjevju ter v vrinjevanju moštev komandosov tako v miru kot v vojnah. Te zgodnje podmornice so nasledile podmornice razreda gal, nazadnje pa nemške podmornice razreda delfin, nadvse podobne (čeprav predstavljajo drug razred)nemški  podmornicam razreda type 212, ki predstavlja najsodobnejše konvencionalne dizel-električne podmornice današnjega dne.

V vlogi podmornic razreda delfin v izraelskem jedrskem odvračanju je bilo veliko napisanega, verjetno celo kar precej pretiranega, saj so bile zmogljivosti teh dizel-električnih podmornic precej omejene, ne glede na to, s kakšno oborožitvijo so jih opremili. So pa bile podmornice tega razreda učinkovite platforme za najrazličnejše druge naloge, ki so jih zahtevali od IDF. Opravljale so izvidniške naloge, vrinjale komandose na nasprotnikovo ozemlje, oprezale za nasprotnikovimi površinskimi ladjami, zagotovo pa predstavljale najudarnejšo podmorsko zmogljivost v bližnjevzhodni regiji.

Izraelski vojak

Tehnologija, ki veže vse te zmogljivosti in sisteme, pa je izraelski vojak. Vse od leta 1948, pa tudi že pred tem, je bil prav človek največji kapital izraelskih obrambnih sil. Ustvarjanje tako fantastičnih vojakov, mornarjev, tankistov in letalcev pa ni v nobenem primeru naključno in ni rezultat zgolj entuziazma ter usposobljenosti rekrutov. IDF je razvil sistem rekrutiranja, usposabljanja in vzdrževanja pridobljenega znanja in veščin ter spretnosti na ravni, ki ji v svetu skorajda ni primerljive. Kajti nobena še tako odlična tehnologija na zadošča, če se z njo ne ravna ne upravlja pametno in namensko, če z njo ne ravnajo usposobljeni in izurjeni operaterji, ki tudi izrabijo vse potenciale tehnologij in sistemov.

Če potem upoštevamo učinkovitost izraelskih oborožitvenih sistemov in znanje vojakinj in vojakov, ki jih upravljajo, ne manjka prav nič več za dosego taktičnega in operativnega uspeha, kar je značilnost IDF in pomeni strateško nevarnost a prav vsakega morebitnega nasprotnika. Čeprav pa vsa vrhunska tehnologija in pripravljenost, taktika in dosežena prevlada tako na kopnem kot na morju in v zraku ne morejo rešiti nakopičenih težav s prebivalstvom na zahodnem bregu in v Gazi, se bo Izrael še vedno počutil ogroženega od povsod in od vseh. Slednje lahko rešita le spretna in potrpežljiva politika in diplomacija.

Pripravil: B. Knific, foto: IDF