Januarska premiera ruskega lovca MiG-35

ZAKLJUČNI IZPIT ZA NAJNOVEJŠEGA “SUPERMIGA”

Konec meseca (januarja 2017) sta ruska Združena letalska korporacija (OAK) in koncern MiG uradno predstavila najnovejši model lahkega bojnega letala – večnamenskega lovca MiG-35 fulcrum – foxtrot.

V ta namen so priredili posebno video konferenco, na kateri so predvajali predsedniku Vladimirju Putinu tudi prvi polet letala, o tem pa je poročal Jurij Sljusar – direktor Združene korporacije za proizvodnjo letal – OAK (“Objedinёnnaja aviastroiteljnaja korporacija”). Sledila bodo torej etapna testiranja letala, s katerimi bodo začeli v februarju, čeprav so jih napovedali že za januar, vendar potem zaradi podaljšanja zaključnih del pri vgradnji radarske komponente in njene funkcionalne povezave z upravljalnimi funkcijami v letalu.

Dejansko je zamujal ruski koncern za razvoj in izdelavo visokoprefinjene (sofisticirane) tehnike KRET, ki je za to letalo razvijal nov radar žuk-A z aktivno, zelo občutljivo fazno rešetko, ki lahko hkrati spremlja do 30 ciljev, obenem pa namerja orožje na 6 zračnih ciljev (po nekaterih podatkih celo 8). Poleg tega bo nova fazna rešetka tega radarja omogočala zaznavanje zračnih in površinskih ciljev do razdalje 300 km (npr. ladje velikosti razreda rušilca). Nekateri neuradni viri iz družbe, ki je razvijala ta radar, je potrdila, da je letalo skorajda že pripravljeno, integracija novega radarja z že vgrajenimi sistemi pa rutinski postopek.

Doslej so izdelali dva poskusna – prototipna/predserijska primerka letala. Gre za bojno letalo, katerega naloga je doseganje prevlade v zraku v bližnji in srednji taktični globini nasprotnika (bojni radij do 1000 km). Odlikuje ga izjemna okretnost v zraku in po tem parametru naj bi šlo za enega boljših bojnih letal v razredu. To mu omogočajo izboljšani motorji RD-333MKV z vektorskim potiskom, ki mu poleg izjemnih manevrskih zmogljivosti zagotavljajo še doseganje hitrosti do približno 2650 km/h. Podobno, kot pri motorju AL-41F1 proizvajalca Saturn, gre tudi pri tem motorju za “zadnjo in najvišjo” možno razvojno stopnjo izpopolnitve že pred tremi desetletji razvitega motorja RD-33 za takratne lovce MiG-29 prihajajoče 4. generacije. Osnovna različica tega motorja je v dolžino merila 4,2 m, njegova masa pa približno 1 t, motor pa je dajal dobrih 50 kN potiska (5139,37 kg), z dodatnim zgorevanjem pa je potisna sila motorja dosegla tudi do 83 kN (8463,64 kg). Motor so kasneje nekajkrat posodobili, obdržali pa oznako RD-33, le oznaki so dodajali dodatne črtke, kot na primer RD-33MK ipd. Vse te modifikacije pa so imele za cilj predvsem povečanje potisne sile v režimu delovanja z dodatnim zgorevanjem, pa tudi na povečanje števila naletenih (delujočih) ur med dvema generalnima remontoma, kar so dosegli večinoma z vgrajevanjem obstojnejših materialov. Zadnja različica RD-33MK (“meduza”) je med preizkušanji v režimu dodatnega zgorevanja dosegla 90 kN potiska, čas med dvema remontoma pa so s prvotnih 1000 ur povečali na 4000 ur.

MiG-35 predstavlja letalo tako imenovane 4.++ generacije, nastal pa je na temelju razvojnih dosežkov pri temeljiti posodobitvi letal MiG-29K/KUB in MiG-29M/M2 (SM2). Še naprej ostaja taktični lovec, poleg primarne lovske vloge pa so letalo usposobili tudi za natančne napade na kopenske in morske površinske cilje, zato ga lahko uvrščamo tudi v kategorijo lovskih bombnikov. Z inovativnimi konstrukcijskimi posegi so precej povečali nosilnost bojnega tovora, z zmogljivejšimi motorji pa izboljšali njegov operativni radij na 1000 km (bojni radij lovca MiG-29 je približno 650 km). Na osmih (nekateri navajajo celo desetih) obesnih točkah pod krili in trupom lahko nosi do 7 t bojnega tovora, medtem ko so na osnovno različico lahko obesili le 2,2 t bojnega tovora. Oborožijo ga s sodobnimi raketami zrak-zrak kratkega in srednjega dosega ter zrak-zemlja (ladja), pa tudi nevodljive bombe 250 in 500 kg ter lanserji nevodljivih raket. Načrtujejo tako enosede kot dvosede izvedenke. Letalsko-vesoljske sile (VVS) Ruske federacije načrtujejo, da bodo do konca leta 2020 dobile približno 30 teh letal.

Po izjavah sodeč pa naj bi Rusko vojno letalstvo z novim letalo zamenjalo celotno floto lahkih lovcev v enotah letalstva prve frontne linije, kajti flota lovcev iz družine Su-27 (Su-30, Su-34 in Su-35) sodi med težka bojna letala. Cena posameznega primerka naj bi bila približno 45 milijonov ameriških dolarjev. Kljub sorazmerno “nizki” ceni pa njegove perspektive na tujih trgih niso kdo ve kako sijajne, tako da je tudi njegova proizvodnja, sprva mišljena kot predvsem izvozna, sila vprašljiva. Tako kot tudi usoda koncerna MiG, če ne bo država ukrepala drugače in v želji, da obdrži tako njegov razvojni kot strokovni kader, zaupala novo naročilo ali celo nov tip letala. Kot kaže, pa jih bodo v prihodnje za v Ruski federaciji kupili vsaj 100 (po optimističnih napovedih pa 160 – omenjajo pa celo potrebo po skupaj približno 250 lahkih lovcev).  Naj pri tem izpostavimo, da so v tem nekdanjem konstruktorskem biroju – nekoliko privilegiranem in zaščitenim s strani (predvsem sovjetske) oblasti – doživeli popoln neuspeh z dvema projektoma  (“državnima dariloma”): najprej s šolskim letalom (v navezi s Francozi) MiG-AT, pa tudi z demonstratorjem tehnologije bojnega letala 5. generacije P1.44.

Niso pa vsi letalski strokovnjaki tako optimistično razpoloženi ob tej (precej zakasneli) predstavitvi novega ruskega lahkega lovca. Tako upokojeni polkovnik in vojaški izvedenec ruske tiskovne agencije TASS Viktor Litovkin navaja, da z modelom MiG-35 konstruktorji zamujajo kar nekaj let. Meni, da so celotno kampanjo predstavitve tega “novega” lovca, skupaj s poročilom predsedniku republike – na video konferenci – priredili zato, da bi tako Rusiji kot svetu prikazali, da družba MiG še vedno funkcionira in še vedno ne zaostaja za konkurenčnim konstruktorskim birojem Suhoj. Tako naj bi dokazali, da podjetje v podmoskovskih Luhovicah še ni propadla in ima še vedno množico naročil.

Litovkin je prav tako skeptičen glede u zamisli o posodobitvi lahkega lovskega letalstva v Rusiji, torej o nadaljnjem razvoju lovca MiG-29 v sodobnejšo različico MiG-35. Kot pravi, ima družba MiG v Podmoskovju (manjše) podjetje, ki samostojno ne more rešiti te zahtevne naloge. Potrebna so namreč velika državna vlaganja in pa naročila tujih kupcev da bi to podjetje ponovno zaživelo.

MiG-35 bo opremljen z osmimi podkrilnimi nosilci za orožje ali dodatne gorivne rezervoarje. Pod desno motorsko gondolo pod trupom so mu namestili novo elektro-optično opazovalno-namerilno napravo NPK-SPP OLS-K. Senzorska naprava lahko sledi gibljivim vozilom do razdalje 20 km na kopnem in površinskim plovilom na morju do 40 km. Prav tako je opremljeno z laserskim označevalcem za lasersko vodljive bombe (in ne z laserskim topom, kot so napačno povzemali nekateri naši mediji). Za tuje kupce bodo na letalo nameščali sodobno IR/TV napravo z laserskim daljinomerom proizvajalca Precision Instrument Systems PPK, kar bo letalo omogočalo avtonomno vodenje natančno vodljivega orožja, podobno kot jo ima ameriški F-15E strike eagle. Doslej so bila ruska letala pri navajanju na cilje na tleh bolj odvisna od usmerjanja/vodenja s tal.

Novi MiG-35 naj bi po nekaterih ruskih (zelo nestrokovnih) navedbah stal milijardo rubljev, kar je le 16,8 milijona dolarjev ali dvakrat manj kot francoski konkurent rafale, čeprav za slednjega navajajo ceno med 93 in 115 milijoni dolarjev. Cena Eurofughterjevega typhoona pa se giblje v približno enakih okvirih, ravno tako tudi ameriškega F/A-18E/F super horneta (95 milijonov dolarjev). Realnejša je torej naša ocena cene – približno 45 do 50 milijonov dolarjev. Nekoliko pa MiG-35 zaostaja tudi po moči motorjev, prekaša pa ju glede aerodinamičnih lastnosti in krmarljivosti, saj ima vektorska potisnika (usmerjen potisk – poleg F-22 in Su-35 ima edini dvoploskovni usmerjeni potisk). Zagotovo je (dvomotorni) MiG-35 v manevru boljši – okretnejši od (enomotornega) F-35, vendar slednji ni rojeni “dogfighter” (lovec za bližinske zračne dvoboje), marveč večnamensko bojno letalo, katerega odlika je predvsem slaba radarska zaznavnost. Zato pa je tudi v tej prvini MiG-35 kar precej manj zmogljiv od ameriškega bojnega letala za dosego prevlade v zraku F-22 raptor. Slednjemu resda ne konkurira  – nasprotnika raptorja sta sedanja Su-30SM in Su-35 ter prihajajoči T-50 PAK FA.

Na katere države – potencialne kupce računajo z MiG-35? Kitajci so se usmerili na razvoj in proizvodnjo lastnih letal (kitajskih različic družine Su-309 ter na letala pete generacije), morda je potencialni kupec Indija, ki ji ne gre z razvojem lastnega lahkega lovca in se je zato odločila za nakup francoskih rafalov, ki pa jih je kupila “samo” 36 namesto načrtovanih 120 in več. MiG-35 verjetno ne bo premamil uporabnike ruskih Su-27/30 ipd., ki bodo stežka šli z večjih in zmogljivejših (bolje oboroženih) bojnih letal na manjše in manj zmogljive. Med resnimi kupci se pojavlja predvsem Egipt, računajo na naročilo kar 50 letal. Je pa v svetu seveda še vedno veliko uporabnikov lovcev MiG-29 fulcrum in na te računa Združena letalska korporacije. V kolikor jim bodo res prodali bistveno boljše in zmogljivejše letalo za prihodnja tri desetletja in ne nekakšno “modernizacijo sredi življenjske dobe”.

Pripravil: B. Knific, foto: bastion-karpenko.ru