Je dovolj en pilot ali dva – potrebuje Rusija novo različico Su-57?

RAZLIČNA KONCEPTA POSTAVITVE SEDEŽEV PILOTOV

Predstavitev lahkega taktičnega letala šahmat (zdaj govorijo o njem kot o Su-75) na letalski razstavi MAKS je privedla do dejstva, da je bila prva ruska “petica” skoraj pozabljena. Toda pred kratkim, lahko bi rekli v ključni fazi – so prvi serijski Su-57 dobavili Ruskim letalsko-vesoljskim silam. Resda bi se moralo slednje zgoditi že eno  leto prej, vendar je prvi serijski Su-57 decembra 2019 strmoglavil med testiranjem ( dejansko je šlo za drugo serijsko letalo Su-57 po vrsti).

Kot je julija na letalskem salonu MAKS napovedal vodja Združene letalske korporacije (UAC) Juri Sljusar, bo rusko ministrstvo za obrambo od leta 2022 prejemalo po 12 takšnih lovcev na leto. Skupno število letal v okviru sporazuma, podpisanega na forumu Armada-2019, bo 76 lovcev.

Ob teh številkah in napovedih je treba spomniti, da so Američani (skupaj  partnerskimi državami v projektu)  do avgusta 2021 izdelali v več kot 670 lovcev F-35. Poleg tega se Su-57 (še) ne more pohvaliti niti z eno tujo pogodbo (ali pa zanje preprosto ne vemo), čeprav o prej zanj izrazile zanimanje Indija, Alžirija in Turčija. Stavba ministrstva za obrambo Alžirije je bila celo okrašena s podobo tega lovskega letala.

Ravno tako se nadaljujejo pogovori o opremi tega letala z novimi zmogljivostmi,  najpogosteje je govor o novem motorju “Produkt 30“, ki naj bi nadomestil AL-41F1, ki ga trenutno uporabljajo in ne izpolnjuje v celoti zahtev za pogon letala pete generacije. 

Obstajajo pa tudi bolj izvirne ideje. Pred kratkim so namreč Japonci predlagali nenavadne možnosti za postavitev dvosedežne kabine lovca Su-57. Ena od teh je »helikopterska« namestitev članov posadke, ko se namesto ene pilotske kabine v tandemu: piloti uporabljata dve ločeni kabina, ki sta ena nad drugo. 

To bi lahko pripisali poletu domišljije, če ne bi obstajal “ampak”: v sami Rusiji namreč vse pogosteje govorijo o dvosedežnem Su-57. In če prej to ni preseglo risb izvozne različice letala FGFA (Fifth Generation Fighter Aircraft – indijska razlilčica), postaja vse skupaj bolj precej resno.

“Načrti Ministrstva za obrambo in Konstruktorskega biroja Suhoj so izdelati pilotsko kabino z dvema pilotoma, kar lahko ustvari dodatno izvozno povpraševanje po tem modelu …, “ je poleti izjavil podpredsednik vlade Ruske federacije Jurij Borisov.

Na prvi pogled se zdi ta izjava logična. Dvosedežni Su-30 je postal glavni izvozni lovec države: do zdaj je bilo izdelanih več kot 600 teh letal različnih verzij. Toda kar zadeva bolj “napredni” enosedežni Su-35, so jih tuji kupci kupili le nekaj deset.

Treba je tudi vedeti, da sta se Su-30 in Su-35 pojavila v različnih časih, ko sta bila trg bojnih letal in razmerje moči na svetu zelo različna. Indija je velik del dvosedežnih suhojev  naročila že leta 2007, Su-35 pa je svoj prvi polet opravil šele leta 2008.

Sodobna elektronika na krovu omogoča enemu pilotu, da v celoti rešuje vse glavne bojne naloge (doba lovcev brez posadke še ni prišla, vendar tudi tega ni mogoče izključiti). Če odstranimo vidik usposabljanja, potem ustvarjanje dvosedežnega bojnega na splošno izgleda kot anahronizem. Treba je še reči, da za zdaj nobena država na svetu ne proizvaja dvosedežnih lovcev pete generacije (pred dnevi so se sicer pojavili posnetki kitajskega dvosedega bojnega letala pete generacije).

Vprašanje enosedega ali dvosedega bojnega letala pete generacije pa se ne nanaša zgolj na področje izboljšanja letalske elektronike. Seveda za sodobno bojno letalo, katerega ceno je mogoče meriti v stotinah milijonov dolarjev, to ni načelno vprašanje, a vseeno. Ob vseh drugih enakih pogojih je dvosed dražji, ima večjo maso, njegova izguba je za uporabnika bolj občutljiva (zaradi dvočlanske posadke).

Povezava z brezpilotniki – UAV

Možno pa je, da bo prihodnost prinesla številna presenečenja, za katera zdaj še ne vemo. Največ je govora o sodelovanju – vodenju UAV. Kot pogosto omenjajo v Rusiji, naj bi za nadzor najnovejših oboroženih brezpilotnikov ohotnik izdelali dvosedežno poveljniško različico Su-57. Predvidevajo, da bi dvosedi lovec, menda že v razvoju, nadzoroval približno štiri  brezpilotnike, kot je poleti za rusko tiskovno agencijo TASS izjavil vir iz vojaško-industrijskega kompleksa Rusije.

O povezavi med ohotnikom in Su-57 se govori že dolgo, vendar ne vedno v kontekstu ustvarjanja nove različice (dvosedega) lovca.  O ohotnikovih  zmogljivostih je težko reči kaj konkretnega. Po poročanju medijev bo bojna obremenitev ohotnika približno 3 tone, največja hitrost pa 1000 kilometrov na uro z dosegom leta 6000 kilometrov.

Očitno pa opisana zadeva presega program za ustvarjanje ohotnika. Še aprila so v  ruski letalski industriji napovedovali, da bo Su-57 v notranjih predelkih lahko nosil več kot deset različnih UAV, vključno z jurišnimi. Še prej pa so poročali, da bo obetavni ruski UAV thunder lahko nadzoroval deset napadalnih brezpilotnih letal molniya, ki jih bo izstrelil “drug nosilec”.

Kaj bo dal ta pristop je konkretno še težko reči. Po besedah ​​ruskega vojaškega zgodovinarja Dmitrija Boltenkova je tudi pri uporabi satelitskih komunikacijskih kanalov zamuda pri prenosu signala neizogibna, kar (za)zdaj onemogoča uporabo UAV v zračnem boju ali v težkem in hitro spreminjajočem se okolju. Preprosto povedano, v primeru vojne z močnim, dobro opremljenim sovražnikom je brezpilotnike najbolje imeti pri roki. Z neposredno avtomatizirano interakcijo med UAV in letalom s posadko se je mogoče izogniti zamudam signala in izboljšati učinkovitost letalnikov brez posadke.

Pilotu ne bo treba v celoti nadzorovati UAV, dajal mu bo samo ukaze. V takem primeru pa je smiselno imeti kopilota, ki bi usklajeval delovanje brezpilotnih letal: sodobni lovski pilot se mora namreč ukvarjati z ogromno količino podatkov, ki prihajajo iz različnih senzorjev, dodatna delovna obremenitev pa bi bila tako lahko prevelika navkljub množici virtualnih pomočnikov.

O podobnih interakcijah med letali s posadko in brez nje pa razmišljajo tudi druge države. Že februarja je vzletelo letalo loyal wingman, ki ga je razvila in izdelala avstralska divizija Boeinga, gre pa za iskanje odgovorov in rešitve v podobni smeri.

V tej smeri pa delajo tudi Evropejci.  Če Združene države več govorijo o podpori lovcev pete generacije, potem nekaj držav EU in Velika Britanija delajo s pogledom na šesto. V prvem primeru je to bojno letalo znano kot FCAS ali Future Combat Air System, v drugem pa britanski program tempest. Vendar je treba poudariti, da evropski bojni letali prihodnosti vsaj zaenkrat obravnavajo kot enosedežni.

Pripravil: B. Knific, foto: Interpolit, YouTube