Komentar: Slovenija, kdo bo tebe branil?

ZANEMARJANJE VARNOSTI SE DRAGO PLAČA

Naslednje razmišljanje ni neposredno namenjeno migracijskemu valu iz Bližnjega vzhoda po balkanski poti proti Nemčiji, ki se je v zadnjih dveh tednih množično usmeril preko Slovenije, ampak predvsem stanju našega nacionalnovarnostnega sistema (NVS). Število migrantov je daleč preseglo uradna pričakovanja in za slovenski nacionalnovarnostni sistem (NVS) je prišla ura resnice, saj se je hitro znašel v hudih težavah, v prvi vrsti kadrovskih – ob tem moramo upoštevati, da gre v tem primeru trenutno za pojav z nizko stopnjo varnostne grožnje.

V širšem kontekstu so se kruto razgalila nekatera dejstva, ki od Slovenije zahtevajo resen premislek in odločno ukrepanje v prihodnosti. Prvič, trdnost zavezništev je relativna – v tem primeru Evropske unije. Ta se je v primeru migracijskega vala izkazala za popolnoma neorganizirano, saj zavezniška družba držav ne najde skupnega jezika, kar sicer ni nič novega, vendar poglablja krizo odnosov med članicami in postavlja pod vprašaj smoter obstoja same unije. Tako so članice namesto skupnega nastopa začele ubirati vsaka svojo pot, da bi poskrbele za svoje nacionalne interese. Tudi sicer je trend v mednarodni skupnosti, da na določena varnostna vprašanja institucionalizirana zavezništva ne najdejo skupnega dogovora vseh članic, zato se oblikujejo posamezna ad hoc zavezništva okrog močnih vodilnih držav, pa naj si bo to v Natu, Evropski uniji ali drugje. Tudi zgodovina nas uči, da so zavezništva relativnega pomena in roka trajanja, naj se spomnimo samo na slovenske izkušnje v preteklem stoletju. Sicer imamo Slovenci težavo z razumevanjem zavezništev, ker smatramo, da s tem preložimo svoj del odgovornosti na druge, velike sile, ki bodo poskrbele za nas. V resnici pa se v prvi vrsti moraš zanesti nase.

Drugič, v Sloveniji smo popolnoma zanemarili nacionalnovarnostni sistem in varnostno kulturo v družbi. Glede prvega očitek leti na politično elito na čelu z vlado in parlamentom, ki je zadnjih nekaj let, začenši z letom 2008, nedržavotvorno in z lahko roko, brez resnega premisleka o dolgoročnih posledicah s finančnim izčrpavanjem v prvi vrsti na rob preživetja pripeljala tako Slovensko vojsko kot Policijo. Sistem zaščite in reševanja ima to srečo, da večinoma temelji na prostovoljnih službah, tako da pripadniki s prostovoljnim delom v intervencijah pomembno razbremenijo državni proračun. Drži, da ima varnost določeno ceno, ampak račun za njeno zanemarjanje je še veliko višji. Iz vseh treh podsistemov so prihajala opozorila, da so odločitve, sprejete pod težo finančne krize, napačne in bodo nosile negativne posledice, dolgoročno celo z nezmožnostjo opravljanja temeljnih funkcij.

Finančni rezi so šli tako daleč, da so prizadeli vitalne dele stalne sestave Slovenske vojske in Policije, da o rezervi sploh ne govorimo, ker je praktično ni. Tokrat je jasno, da v Sloveniji mora imeti mesto kompetenten rezervni sestav policije in vojske, čeprav so rezervni sestavi v razvitih državah soočeni s krizo vloge in poslanstva. Tako pa je sedaj že stalna sestava kadrovsko podhranjena, socialni status neprimeren, oprema dotrajana, ni razvojnih vlaganj, usposabljanja skrčena na minimum, če omenimo samo del perečih tem. Migracijski val kot trenutno nizka stopnja varnostnega tveganja je zaradi svojega obsega NVS postavil pred zid in na rob zmogljivosti, predvsem zaradi omejenega števila kadrov. Policija, ki je primarno odgovorna za nadzor meje ob opravljanju rednih nalog ni zmogla več zagotoviti zadostnega kadra za obvladovanje povečanega števila migrantov, zato je bila kot dodatna kadrovska sila vključena Slovenska vojska, ki pa že mesec dni, torej od prvega begunskega vala, skrbi za logistično podporo Civilni zaščiti in Policiji. Pri tem ne gre oporekati profesionalnega odnosa in zavedanja odgovornosti vseh, ki so vključeni v obvladovanje migracije, ampak računati samo na njihovo neskončno požrtvovalnost pač ne gre, ker ko je mera polna, ne gre več in sistem se zlomi. Če aktualno zmogljivost NVS postavimo v perspektivo soočenja z najzahtevnejšimi varnostnimi grožnjami iz spektra vojaških virov ogrožanja ali obsežne kompleksne varnostne krize, je rezultat jasen in porazen, kar bi morala biti rdeča luč za politične odločevalce in slovensko družbo.

Slednja mora poskrbeti za dvig zavedanja o pomenu varnosti v najširšem pomenu besede. V tem smislu ni potrebno razburjenje o militarizaciji družbe, ampak gre že za sposobnost ukrepanja ob vsakdanjih varnostnih dogodkih, kot je klic na številko 112 ob nesreči, nudenje prve pomoči ali temeljnih postopkov oživljanja. Seveda je potrebna tudi okrepljena državljanska zavest s poznavanjem sistema NVS in možnosti sodelovanja, kot tudi zavedanja o varnostnih grožnjah, ukrepih ob njihovem pojavu in razumevanje širšega mednarodnega varnostnega okolja. Čut solidarnosti in odgovornosti številne Slovence kliče k prostovoljnemu aktivnemu pristopu, kar je pohvalno in dobrodošlo, vendar je bilo tokrat jasno povedano, da morajo biti tudi prostovoljci dobro organizirani, s kompetentnimi kadri in vključeni v celostni pristop, saj v nasprotnem lahko postanejo dodatna težava in ne rešitev, pri hujših varnostnih grožnjah pa nespametne poteze prinesejo tudi smrtne žrtve. Še ena lastnost družbenega telesa je zelo pomembna, namreč da nobena družba ni homogena, kar pomeni, da se tudi v kriznih razmerah pojavijo različni pogledi na potek dogodkov in sprejete odločitve. Sedaj se je ob noveli zakona o obrambi, ki naj bi Slovenski vojski podelila dodatna začasna pooblastila zaradi pomoči Policiji pri obvladovanju migracije, v delu javnosti pojavil odpor proti domnevni militarizaciji, vložena je bila pobuda za referendum, kar bo preložilo izvedbo zakona in spremenilo možnosti za delovanje. Praviloma so te družbene ločnice v konfliktih tarča psihološkega in informacijskega bojevanja, z namenom poglobiti razdor in tako oslabiti moč ciljne družbe.

Tretjič, pristop politike in družbe do razumevanja kompleksnega varnostnega okolja in vplivov na Slovenijo je zgrešen v prepričanju, da je Slovenija košček nedotakljive oaze sredi zelo dinamičnih procesov v mednarodnem okolju. Miselnost, da smo v nekem izoliranem prostoru, brez možnih resnih vplivov iz okolja, in odnos, da se nas ne tiče, kaj se dogaja okrog nas, sta lahkomiselna in neodgovorna – to je v globaliziranem svetu, medsebojno zelo prepletenem in soodvisnem pač nemogoče.

Dejstva, ki morajo strezniti v prvi vrsti politične stranke koalicije in opozicije, da državotvorno ob javni razpravi in podpori stroke prekinejo obstoječe škodljive prakse, naredijo analizo stanja sistema nacionalne varnosti in ga ob širokem nacionalnem konsenzu s potrebnimi sistemskimi reformami oblikujejo v kompetenten sistem, ki bo sposoben celostnega odgovora na paleto sodobnih varnostnih groženj. V nasprotnem se Sloveniji ob morebitnem prihodnjem stopnjevanju varnostih groženj ne obeta nič dobrega.

 Pripravil: Jure Mikelj, foto: Slovenska vojska