Črna gora – nova članica zveze NATO

KAKŠNO (DODANO) VREDNOST PRINAŠA NATU VSTOP ČRNE GORE?

Črna gora zgodovinsko uživa simpatije velike Rusije, ki je bila silno razočarana ob prizadevanjih Podgorice za članstvo v Severnoatlantskem zavezništvu. Moskva zatrjuje, da članstvo te najmanjše balkanske države ni nikakršna dodana vrednost zavezništvu. Temu gre vsekakor pritrditi, če na Črno goro gledamo le z vidika vojaške moči in prispevka v mednarodnih misijah pod vodstvom Nata povsem svetu.

Na slovesnem zasedanju črnogorskega parlamenta v zgodovinski kraljevi prestolnici na Cetinju 28. aprila 2017 so poslanci te male balkanske države glasovali za sporazum o članstvu v Natu, in tako je najmanjša republika nekdanje Jugoslavije postala 29. članica severnoatlantskega vojaško-političnega zavezništva. Za včlanitev se je že prej izreklo 27 članic Nata, zadnja je bila 17. maja Španija, in tako je 25. maja (ravno na dan mladosti – nekoč največji praznik v nekdanji Jugoslaviji – Titov rojstni dan) na vrhu Nata v Bruslju Črna gora postala nova članica zavezništva.

Zgodovinska odločitev Črne gore o priključitvi Natu je podprlo 46 od skupaj 81 poslancev črnogorskega parlamenta, prosrbsko-ruski opozicijski poslanci pa so se glasovanja vzdržali, so pa preostali z aplavzom sprejeli odločitev, medtem ko je nekaj sto demonstrantov pred poslopjem parlamenta zahtevalo referendum o članstvu in nosilo protinatovske transparente ter zažgalo zastavo zavezništva. Država – ozemlje države Črne gore (tedaj je bila država znana pod imenom Zeta) – je bila stoletja pod upravo otomanskega cesarstva. Tri in pol stoletja so se Črnogorci junaško upirali okupatorju in v znameniti bitki pri Grahovcu aprila leta 1858 dosegli pot do mednarodne prepoznavnosti, ki je potem vodila do kneževine – neodvisnosti črnogorske države (13. julij 1878).

Po spravi in miru z Otomanskim cesarstvom se je kneževina v tridesetih letih posodobila in postala leta 1910 kraljevina. Vendar sta malo zatem izbruhnili balkanski vojni (1912 in 1913), postavljena je bila skupna meja med Črno goro in Srbijo. Med veliko vojno je bila Črna gora med članicami alianse, leta 1916pa jo je zasedla Avstr-Ogrska vse do leta 1918, ko so jo sile alianse osvobodile. Istega leta je potem podgoriška skupščina izglasovala priključitev h Kraljevini Srbiji, ki se je kasneje, s priključitvijo Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Slovenije, preimenovala v Kraljevino Slovencev, Srbov in Hrvatov (SHS) – zvezo južnoslovanskih narodov, ki se je ponovno preimenovala leta 1929 v Kraljevino Jugoslavijo in je kot taka obstajala do 6. aprila 1941, ko so jo zasedle sile osi.

Še pod nacistično okupacijo med drugo svetovno vojno je Črna gora postala najmanjša konstitutivna republika Jugoslavije − ustanovljena leta 1943 −, potem pa so njeno prestolnico Podgorico leta 1946 jugoslovanski komunisti preimenovali v Titograd v čast tedanjemu (in dosmrtnemu predsedniku) Jugoslavije Josipu Brozu Titu.

Kljub posodobitvenim in industrializacijskim procesom v večetični in večverski Jugoslaviji je bila Črna gora pod močnim srbskim vplivom, tudi zaradi večstoletnih zgodovinskih povezav, skupnih sovražnikov. Skratka, njene jezikovne, kulturne, verske, gospodarske in druge vezi s Srbijo so bile zelo tesne. Kar se je navsezadnje prikazalo tudi na referendumu leta 1992, ko je kar 95,96 odstotka od skupaj 66,04 odstotka udeležencev na referendumu glasovalo za zvezo s Srbijo in za novoimenovano skupnost – Zvezno republiko Jugoslavijo, kot se je nova skupnost potem imenovala.

Leta 1991 se je sicer samo 9,3 odstotka Črnogorcev proglasilo za Srbe, vendar so izglasovali, da bo država sledila ciljem Slobodana Miloševića. Tako so se prebivalci Črne gore vključili v vojaške napade na Dubrovnik v Hrvaški ter na številna bosanska mesta, v vojaških operacijah pa so sodelovali s srbskimi enotami. Ko so vojne in spopadi na Balkanu z Daytonskim mirovnim sporazumom prenehali (21. 11. 1995), je bilo črnogorsko gospodarstvo povsem uničeno. V takšnem položaju je Črna gora postala raj za tihotapljenje cigaret preko Jadranskega morja v Italijo in prek Skadrskega jezera v Albanijo. Vzporedno s temi procesi so postajale tradicionalne vezi s Srbijo vse šibkejše in majhno črnogorsko gospodarstvo je krenilo po lastni gospodarski poti ter prevzelo nemško valuto – marko – kot lastno, zatem pa seveda prevzelo tudi evro, čeprav Črna gora ni bila del Evropske unije.

Črnogorsko politično vodstvo se nikakor ni hotelo podrejati Beogradu navkljub skupni državi − Zvezni republiki Jugoslaviji. Vlada v Podgorici je bila vseskozi prozahodna, nasprotja pa so dosegla vrhunec leta 1999 v napadu Nata na ZRJ, ko je Podgorica zavrnila razglasitev, da je država v vojni. Kljub temu je država postala cilj letalskih napadov zavezniških sil v operaciji Operation Allied Force. Operacijo je Nato začel, da bi Srbija končala policijsko kampanjo na Kosovu. Napadi letalskih sil Nata na cilje v Črni gori so bili omejeni na infrastrukturo JLA: vojašnico v Danilovgradu, na letalsko bazo Golubovci, radarski in komunikacijski center Obostnik v Kotorskem zalivu, radarski center Crni rt med Cetinjem in Sutomorom ter na vojaške objekte v obalnih mestih Ulcinj, Bar, Tivatom, Kotor in Hercegnovi.

Ker se je Črna gora znašla v ”milosti” Nata, se je njena vlada vseskozi posvetovala z Zahodom in o napadu na vsak cilj v državi so jo predhodno obveščali, tako da so lahko sprejeli potrebne ukrepe za preprečitev žrtve. Kljub vsemu je v teh napadih 10 oseb izgubilo življenje, sedem od teh je bilo civilistov.

Črna gora se je vse bolj približevala Zahodu, eno takšnih njenih pomembnih dejanj je sledilo leta 2000, ko so se opravičili Hrvatom za sodelovanje v obleganju Dubrovnika. Leta 2003 se je centralizirana država Zvezna republika Jugoslavije preoblikovala v decentralizirano državo z novim imenom: Zvezna država Srbija in Črna gora. V tem času je prišlo do precejšnjih etničnih delitev tudi v sami Črni gori navkljub silovitim medijskim pritiskom iz Beograda, ki se jim je (po Natovem bombardiranju) pridružila tudi srbska ortodoksna cerkev. Tretjina prebivalcev države se je proglasila za pripadnike srbske nacionalne skupnosti. Kot kažejo rezultati popisa iz leta 2003, se je od skupaj 620.000 prebivalcev 43,2 odstotka proglasilo za Črnogorce, 32 odstotkov za Srbe, za Bošnjake (muslimane) 11,9 odstotka in za Albance 5 odstotkov.

Kljub močnemu vplivu sosede Srbije in še posebej Srbov, živečih v Črni gori, državna zveza Srbije in Črne gore ni preživela protislovnega osamosvojitvenega referenduma 21. maja 2006, na katerem je 55,5 odstotka prebivalstva glasovalo za samostojnost, kar je samo 0,5 odstotka nad mejo, ki jo je (s 55 odstotki) postavila Evropska unija.

Črna gora je potem razglasila neodvisnost 3. junija 2006 in tako končala 88-letno zvezo s Srbijo, kar pa je hkrati pomenilo konec neoviranega dostopa Beograda do Jadranskega morja. Kar preko noči je Srbija postala (”zaklenjena”) celinska država. Za Srbijo se je ”zmanjševanje” ozemlja potem samo še stopnjevalo, kajti 17. februarja 2008 je izgubila 12,34 odstotka državnega ozemlja, ko se je odcepila njena južna provinca Kosovo in razglasila neodvisnost, ki jo je Črna gora 9. oktobra 2008 potem tudi potrdila.

Neodvisna Črna gora se je kaj kmalu (v decembru 2008) pridružila Natovemu Partnerstvu za mir (PfP), kar je dokončno pomenilo usmeritev države proti Natu. V tem času je vlada v državi začela pospešen proces privatizacije državnih podjetij, v katerega se je vključeval sporen kapital iz Rusije in v manjši meri iz nekdanjih držav Sovjetske zveze, vključno z Ukrajino. Obsežna območja Črne gore, predvsem obalnega pasu, so prodali sumljivim državljanom in oligarhom iz Rusije. Proces je obljubljal, da bo Črna gora postala obljubljena dežela za Rusijo, še posebej pa se je pospešil v letu 2012, ko so v Podgorici sprejeli nov zakon, ki je dovoljeval tujcem ostati v državi brez vizuma, če le imajo v državi nepremičnino. Zakon je bil potem v letu 2015 dopolnjen in je dovoljeval enoletno neomejeno bivanje v državi.

Na Balkanu so Črno goro označevali kot ”novo rusko kolonijo” ali ”rusko VIP-letovišče” ali celo ”malo Rusijo”, kajti v državo je med letoma 2006 in 2016 prišlo več kot dve milijardi evrov, kar je znaten prihodek za to majhno državo. Črna gora ima med 4200 podjetji v tuji lasti kar 32 odstotkov lastnikov iz Rusije, kar 5000 do 7000 Rusov pa ima stalno bivališče v tej državi. Ruski jezik je tako drugi pogovorni jezik v obalnih mestih, kot so Budva, Tivat, Kotor in Hercegnovi, ter letoviščih Sveti Štefan Miločer, Bečići, Pržno in Petrovac, kjer so v zadnjih letih postavili vrsto ekskluzivnih in dragih hotelov ter apartmajskih vil. Kot poročajo viri, naj bi bili prav ruski državljani lastniki 40 odstotkov nepremičnin v vsej Črni gori.

Rusija in Črna Gora imata stoletne vezi, ki segajo še v čase carja Petra Velikega, ko je velika Rusija vzela to malo državo pod svoje okrilje. Prijateljstvo in naveze so se nadaljevali vse do današnjih časov in vojaškega vzpona Rusije pod vodstvom Vladimirja Putina. Na Balkanu je bilo dolgo časa čutiti vakuum, kajti Washington in Bruselj sta odlašala z vključevanjem držav zahodnega Balkana v severnoatlantsko združenje in Evropsko unijo, kar je s pridom izkoristila Rusija za lastno promocijo in izvajala tako gospodarsko, energetsko in vojaško promocijo med slovanskim pravoslavnim prebivalstvom zahodnega Balkana – v Srbiji in Črni gori ter v malo manjši meri Bosni in Hercegovini (Republika Srbska) in Makedoniji.

Rusija si je dolga leta prizadevala za nevčlanjenje držav zahodnega Balkana v severnoatlantsko zavezništvo in za njihovo (vojaško) nevtralnost. Tako so prav v zadnjem obdobju močno okrepili politične in še posebej vojaške vezi z najvidnejšo državo tega območja – Srbijo –, še posebej po letu 2012, ko so ustanovili Rusko-srbski humanitarni center. Ta center za pomoč v naravnih in humanitarnih nesrečah ima prav strateško lokacijo – na niškem letališču, samo 60 km od Kosova, na zelo prometni povezavi, saj skozi Niš potekata tako avtocesta kot železnica, ki povezujeta Evropo in Azijo. Rusko ministrstvo za izredne razmere (MChS) je postalo najpomembnejši srbski partner na področju zaščite in reševanja, zato veliko zahodnih vojaških in varnostnih analitikov meni, da je Niš dejansko izpostavljena ruska obveščevalna točka za nadzor ameriških in Natovih dejavnosti v regiji ali celo izhodiščna točka za rusko intervencijo v regiji. Tako je ruski zunanji minister Sergej Lavrov za agencijo Sputnik med obiskov v Srbiji leta 2016 dejal, da ”Evropska unija obravnava Rusko-srbski humanitarni center v Nišu kot vohunsko gnezdo in grožnjo za evropsko varnost, zato ne čudi, da ga želi Bruselj zapreti, če se hoče Srbija približati Evropski uniji”.

Z naraščanjem vpliva Kremlja na Balkanu je bil jasen tudi Natov cilj, da čim prej vključi Črno goro v članstvo zavezništva. Medtem so mediji Mila Đukanovića, dolgoletnega premierja in predsednika Črne gore, hitro proglasili za ”osebnost leta organiziranega kriminala”. To je vodilo do številnih protestov v državi, ki so dosegli vrhunec 24. oktobra 2015 v Podgorici. Organizirale so ga protinatovske, prosrbske in proruske sile iz koalicijske demokratične fronte, ki je zahtevala ustanovitev tranzicijske vlade, ko bi pripravila naslednje parlamentarne volitve.

Črnogorska kriza je dosegla vrhunec, potem ko je država 2. decembra 2015 dobila uradno vabilo za včlanitev v zavezništvo. Dogodek je v trenutku zanetil iskro in konfrontacijo med vladajočo koalicijo premierja Mila Đukanovića, ki je zagovarjal stališče, da Črna gora ne more ostati nevtralna in se mora priključiti zavezništvu, ter opozicijskimi silami, ki so zahtevale referendum o članstvu v zavezništvu, ki je bombardiralo državo in ubijalo nedolžne civiliste leta 1999.

Kot posledica politične krize in uporabljene retorike so potekale v državi oktobra 2016 parlamentarne volitve, ki so se spremenile v odprt referendum, na katerem je vladajoča koalicija zagovarjala vstop v zavezništvo, opozicijske sile, naklonjene Moskvi, pa so iskale podporo volivcev, da bi zavrle proces približevanja Natu. Volilni izid je pomenil zmago pronatovskih sil – Demokratične stranke socialistov, ki je dobila 41 odstotkov glasov. Demokratični značaj volitev pa je ostal zamegljen, potem ko so črnogorske varnostne službe aretirale 20 srbskih prebivalcev iz skupine 25 Srbov in Rusov med podgoriškim prebivalstvom in jih obtožile, da so ruski državni vohuni, ki so imeli namen izvesti atentat na črnogorskega premierja Mila Đukanovića ter preusmeriti državo proč od Nata. Kar so seveda v Kremlju nemudoma zanikali. …

Celoten članek si lahko preberete v junijski tiskani izdaji Revije Obramba, ki jo lahko kupite v vseh bolje založenih trafikah in na bencinskih servisih, kakor tudi naročite v naši spletni knjigarni.

Avtor: Igor Bozinovski; Revija Obramba, junij 2017