KGB: 25 let po ukinitvi sovjetske varnostne službe

KAKO JE DELOVALNA NAJSLAVNEJŠA SOVJETSKA TAJNA SLUŽBA KGB

Komite državne varnosti (KGB) že 25 let ne obstaja več kot struktura, zato pa še vedno obstajajo KGB-jevci. Ne le da obstajajo, marveč so infiltrirani v vse pore družbe in strukture oblasti.

Tudi vse današnje ruske varnostne strukture izvirajo prav iz KGB-ja (Komitet Gosudarstvenoj Bezopasnosti). Tajni agenti, zlovešče kleti internega zapora, vseobsegajoče prisluškovanje in množične prijave – vse našteto je še vedno v zavesti številnih prebivalcev Rusije v vezavi s Komitejem državne varnosti (KGB).

Najznamenitejši ruski kagebejevec je zanesljivo sedanji ruski predsednik Putin. Njegovo službovanje v nemškem Dresdnu (nekdanja Vzhodna Nemčija – DDR) še danes vznemirja domišljijo številnih radovednežev. Najpogostejše vprašanje je, kaj neki je Putin počel v Vzhodni Nemčiji v osemdesetih? Tajna služba pa je tudi zato tajna, ker pomembni podatki niso dostopni javnosti. Res pa je, da ni samo obveščevalna služba delovala v tajnosti.

Upokojeni generalmajor KGB Valerij Maljovanij tako opisuje svoje delovanje v upravi “S”, kjer je delal kot nelegalni obveščevalec. Delovali so s tujimi potnimi listi in izmišljenimi biografijami. Struktura uprave nikoli ni bila dostopna javnosti. Agenti ZSSR (Sovjetske zveze) so bili lahko inženirji, knjižničarji ali borzni posredniki. Lažje je bilo z “legalnimi” obveščevalci, ti so bili v tujini običajno v diplomatski službi. Prvi sekretar na veleposlaništvu ZSSR je bil običajno človek iz KGB. KGB se ni bistveno razlikoval od obveščevalnih služb drugih držav, trdi Maljovanij, ki je15 let delal v tej službi kot “terenski agent”. Razlika je bila samo v tem, da je bil Komite države varnosti oboroženi odred Komunistične partije, torej je bil država v državi, pravi upokojeni kagebejevec Maljovanij.

Strah pred t.i. “čekisti” so občutili vsi prebivalci ZSSR. Razvpita “ideološka” peta uprava je kot senca nadzorovala partijo, njen 12. oddelek pa je prisluškoval telefonskim razgovorom in prostorom ter bil bistveno bolje obveščen od ostalih  struktur KGB. V njem so delali nadzorniki, večinoma ženske. Imeli so plačo približno 300 rubljev (skoraj 300 dolarjev), pred sprejemom pa so bili kandidati preverjani leto dni. Med 24-urnim spremljanjem katerega od “objektov” so posneli po 8 do 11 ur magnetofonskega traku, snemanje ene ure pa je spremljalo 7 kontrolorjev. Resda popolnega prisluškovanja ni bilo, saj za kaj takšnega ni bilo možnosti. Večinoma so prisluškovali telefonskim linijam s tujino. Pred olimpijskimi igrami v Moskvi (leta 1980) še ni bilo avtomatskih linij, razgovori so bili napovedani, tako da jih je bilo še lažje nadzorovati.

Zgodilo se je tudi, čeprav zelo poredko, da so v KGB vključili tudi koga “z ulice”.  Večinoma pa niso pridobivali zainteresiranih, pač pa ljudi, za katere je obstajalo le gradivo za njihovo kompromitacijo in so zaradi tega pristali na sodelovanje.

Med ostalim v kleteh KGB niso nikogar mučili, “kleti” pravzaprav sploh ni bilo. Obstajal je le interni zapor v sedmem nadstropju slavne zgradbe na Lubjanskem trgu še v časih pred revolucijo. Za “nasprotnike” režima je obstajal izgon na področja, oddaljena najmanj  101 km od glavnega mesta (kar pa je med drugim veljalo tudi za povratnike in prostitutke). Obstajala pa sta še dva člena v kazenskem zakoniku. Tako so po vsako leto po členu št.70  (“protisovjetska agitacija”) aretirali 30 do 60 ljudi in pa še sto na osnovi člena št. 190 (“klevetanje proti državi”). Od konca 1960-ih se je KGB-ja začela bati tudi sovjetska oblast. V tem času so za vodjo Komiteja državne varnosti  postavili Jurija Andropova in od tedaj je KGB prejemal trikrat več sredstev in pa možnosti  kot prej. KGB je med drugim spremljal tudi organe Ministrstva za notranje zadeve, kar slednjih seveda ni razveseljevalo.  Začela se je “vojna služb”, njihovo poglavitno orožje pa je bilo gradivo za kompromitiranje. Komite državen  varnosti je izdelal dosje vladajočih krogov in vodij oboroženih struktur tre odkril njihovo povezanost s podzemljem. Po smrti partijskega in državnega voditelja Leonida Brežnjeva je prišlo v Politbiro partije deset polkovnikov KGB. Ti so imeli dosjeje o vseh in tedaj je postal predsednik Politbiroja (komunistične partije Sovjetske zveze) – torej prvi človek v državi – Jurij Andropov. Čeprav je vsemogočni komite za varnost dobil vse, kar je želel – od osebnih enot do pravice spremljanja vsake osebnosti,  pa upora leta 1991 ni mogel preprečiti. V tem neuspelem poskusu državnega udara so t.i. “čekisti” (prijavitelji)  odigrali vlogo “ušes” reakcionarjev. Nekatere so zajeli, vendar so jih zatem pomilostili. V prostorne kabinete “Lubjanke” se je vselila novoustanovljena Zvezna varnostna služba (FSB).

In kaj se je zgodilo s KGB-jevci? Nekateri so ostali v FSB, drugi pa so se “infiltrirali” v rusko vladajočo elito. Znani so poslanci, guvernerji,  javni tožilci, namestniki ministrov in vodilni v državnih korporacijah. Številne med njimi  povezuje skupna “profesija”.

Pripravil: B. Knific, foto: KGB Wikiwand