Kronologija vojne za Slovenijo – ČETRTI DAN (30. junij 1991)

Četrti dan vojne za Slovenijo

nedelja 30. junij 1991

V nedeljo 30. 6. 1991 so se v vojni za obrambo Slovenije že potekala intenzivna pogajanja med JLA in Teritorialno obrambo (TO). Potek dogovorov Vam predstavljamo v spodnjih zapisih iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990-1991.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek o dogajanjih 30. unija 1991 iz sklopa VODENJE OBOROŽENIH SIL avtorjev Ane Brodnik in mag. Boris Bolfeka.

Malo po 22. uri se je na predvečer 30. junija 1991 na izredni seji skrivaj sešla slovenska skupščina, da bi obravnavala razmere po razglasitvi samostojnosti in napadu JLA, ugotovila pravilnost dotedanjih ukrepov in začrtanih strategij na posameznih področjih, se seznanila s poročili predsednika Predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana, predsednika Izvršnega sveta Skupščine RS Lojzeta Peterleta, ministra za obrambo Janeza Janše, ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja in ministra za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla. Poslancem sta uvodoma spregovorila Janez Janša in Igor Bavčar, ki sta podala oceno razmer po napadu, v nadaljevanju je predsednik predsedstva Milan Kučan razložil podrobnosti z zagrebških pogovorov z delegacijo Evropske skupnosti in predstavil njen predlog s tremi vprašanji, o katerih naj bi odločala skupščina. Ta je sprejela stališča, s katerimi je obsodila napad jugoslovanske armade in zveznih organov na ozemlje Slovenije in zavrnila ultimate napadalca. Izrekla je priznanje vsem državljankam in državljanom, pripadnikom Teritorialne obrambe in policijskih sil Republike Slovenije za pogumno in uspešno obrambo države. Sprejela je poročila in odobrila dejavnosti slovenskega predsedstva in vlade, o katerih je bila obveščena. Vztrajala je pri sprejetih osamosvojitvenih dokumentih in naložila vsem državnim organom, naj nadaljujejo uresničevanje sprejetih odločitev.

Skuščina je vnovič poudarila, da želi svoje odločitve uveljaviti prek politike in demokratično, zato je pripravljena nadaljnje postopke razdružitve izvajati sporazumno in postopno, pod pogojem, da Jugoslovanska armada (JLA) in zvezni organi za notranje zadeve dosledno spoštujejo dogovorjeno ustavitev bojev in tako, kot so zahtevali od njih, odidejo z bojnih položajev in komunikacij ter se vrnejo v vojašnice. Soglašala je s stališči predsednika predsedstva s pogovorov z ministrsko trojko v Zagrebu in pozvala dvanajsterico, naj v Slovenijo pošlje svoje opazovalce in zagotovi nadzor nad spoštovanjem sprejetih dogovorov. Predlog za opazovalno misijo je dal minister Dimitrij Rupel, predsednik Milan Kučan pa je zanjo formalno zaprosil Jacquesa Poosa.

V Luksemburgu je bil 29. in 30. junija sestanek šefov držav in vlad Evropske skupnosti, ki je potrdil dogovore ministrske trojke s prvega srečanja v Zagrebu 28. junija. Vprašanja o suspenzu niso natančno opredelili, pogledi na jugoslovansko krizo in njeno reševanje pa so bili preveč različni, da bi sprejeli enotno stališče z izjemo zamrznitve že odobrene finančne pomoči Jugoslaviji. Nemški kancler Helmut Kohl je za Slovenijo in Hrvaško predlagal upoštevanje pravice do samoodločbe, vendar so temu nasprotovale Velika Britanija, Španija, Italija in Francija.

Za nedeljo zjutraj je JLA, da bi podkrepila zahteve ultimata svojega generalštaba, načrtovala obsežen letalski napad na cilje v Sloveniji, vendar ga je verjetno zaradi pritiska mednarodne skupnosti zadnji hip preklicala. Potem ko se je ob 9. uri ultimat iztekel, so se po vsej Sloveniji oglasile sirene zaradi nevarnosti letalskega napada. Letala, ki so poletela z letališč v Zagrebu, Pulju, Zadru in Bihaću, pa so se kmalu vrnila v svoje baze.

Predsedstvo in vlada sta 30. junija skupaj obravnavala dopis štaba Vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ (št. 616-4, z dne 29. junija 1991) z ultimativnimi zahtevami Republiki Sloveniji. V odgovoru načelniku štaba Vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ so zapisali, da je v danih razmerah najpomembnejše brezpogojno spoštovanje ustavitve bojev in da je ultimativne zahteve JLA mogoče reševati le s političnimi pogovori, napad JLA pa je onemogočila takšen način, značilen za demokratični svet. Kot temeljni pogoj za začetek pogovorov so navedli prekinitev ognja in ustavitev bojev ter pripravljenost, da se enote JLA umaknejo z bojnih položajev in komunikacij v vojašnice. V osmih točkah odgovora na ultimat so zapisali, da Republika Slovenija od 28. junija od 21. ure dosledno spoštuje prekinitev ognja, mrtve pripadnike JLA je izročila njenim enotam in za ranjene poskrbela v bolnišnicah; pripravljena se je pogovarjati o usodi vojnih ujetnikov, vendar v povezavi z odpustom slovenskih vojakov iz JLA; enote in objekte JLA bo deblokirala takoj, ko bodo te zapustile bojne položaje; takrat bo mogoča tudi njihova preskrba; sprostitev prometa pa je odvisna od umika enot JLA z bojnih položajev in komunikacij. V odgovoru so zapisali, da ni znan noben konkreten primer nadlegovanja članov družin aktivnih in civilnih oseb, zaposlenih v JLA; o vračanju zaplenjenih gmotno-tehničnih sredstev se bo mogoče pogovoriti, ko bo urejeno vprašanje vojne odškodnine.

Pogajanja o ustavitvi ognja so se nadaljevala 30. junija, ko je v Ljubljano prišel zvezni premier Ante Marković, ki so ga spremljali podpredsednik vlade Aleksandar Mitrović, admiral Stane Brovet in general Mićo Ćusić. Slovensko stran so v pogajanjih zastopali predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, Janez Drnovšek, ministra Janez Janša in Igor Bavčar. Na pogajanjih, ki so bila dopoldne in popoldne tisti dan, so dosegli soglasje o ustavitvi ognja, niso pa se sporazumeli o načinu umika vojske v vojašnice. JLA je predlagala umik v vojašnice z moštvom in tehniko, slovenska stran pa umik brez orožja in tehnike, takoj pa naj bi se prek slovenske meje umaknile enote 32. korpusa iz Varaždina. Soglasja ni bilo, zato so sklenili ustanoviti posebne tehnične komisije, ki bi jih sestavljali predstavniki jugoslovanske in slovenske vojske, ter posebno meddržavno komisijo, v kateri bi bili predstavniki Jugoslavije in Republike Slovenije. Komisije bi natančno opredelile vse potrebno za umik obeh strani s položajev, ki so jih zasedale.

30. junija 1991 se je evropska trojka drugič ločeno sešla s predstavniki jugoslovanskih republik, najprej v Beogradu in nato še v Zagrebu, saj dogovor o izvolitvi Stipeta Mesiča in obnovi dela zveznega predsedstva, deblokadi objektov JLA in ustavitvi ognja ni zaživel. V poznih večernih urah je Predsedstvo SFRJ  v Beogradu ob navzočnosti trojice ministrov Evropske skupnosti – Giannija De Michelisa, Jacquesa Poosa in Hansa van den Broeka – razglasilo Stipeta Mesića za predsednika zveznega predsedstva. Trojka se je po seji pogovarjala z Antejem Markovićem, ki se je vrnil iz Ljubljane, in Budimirjem Lončarjem, nato pa se je v Zagrebu sešla s slovenskimi predstavniki Milanom Kučanom, Dimitrijem Ruplom, Jelkom Kacinom in Marjanom Šiftarjem ter hrvaško delegacijo, ki jo je vodil predsednik Franjo Tuđman. Na sestanek je prišel tudi Vasil Tupurkovski kot predstavnik zveznega predsedstva. Milan Kučan je povedal, da je izpolnil svojo obljubo in glede predloga evropske trojke prepričal parlament, vendar Slovenija zato ni dobila obljubljenega miru. JLA je še vedno postavljala ultimate in pri tem je ni nihče nadzoroval, zato je predlagal, da se jo izloči iz političnega odločanja o Jugoslaviji. Povedal je, da se slovenska TO nima kam vrniti, ker nima kasarn, zato je predlagal prihod mednarodnih in vojaških opazovalcev. Trojka še vedno ni imela enotnih pogledov na interpretacijo zamrznitve slovenske osamosvojitve »Suspension of implementation of the Declarations«.

Hans van den Broek kot najbolj trd pogajalec je v njej videl vrnitev na stanje pred 25. junijem, Jacques Poos je nasprotno menil, da je to odložitev odločitve o samostojnosti, z njegovim mnenjem se je strinjal tudi de Gianni De Michelis. Ta je slovenskemu zunanjemu ministru v zaupnem pogovoru po pogajanjih dejal: »Moratorij bo trajal tri mesece, potem lahko storite, kar hočete. Nihče ne dvomi o tem, da bo Slovenija samostojna država, Hrvaška pa je resen problem.« Za slovensko stran, ki je vztrajala pri tem, da zamrznitev pomeni, da ne bo nobenih novih osamosvojitvenih korakov, je glede zamrznitve ostalo spornih več vprašanj. Ali to pomeni, da bo treba pod zvezni nadzor vrniti mejne prehode in carine, JLA pa zasežena skladišča, kasarne, orožje in opremo? Od tega je bilo odvisno, ali bo Slovenija ohranila pridobljeno vojaško prednost in nadzor nad JLA in hkrati dokazala Evropski skupnosti, da spoštuje sklenjene dogovore.

Kraji, kjer so se dogajali boji in aktivnosti v nedeljo, 30.6.1991:

Vražji kamen, Otovec, Lokve, Karavanke, Korensko sedlo, Planina pod Golico, Brnik, Hrvatini, Lazaret, Matičnik, Klariči, Gonjače, Sabotin, Črni vrh, Dravograd.

SORODNE NOVICE:

Kronologija vojne za Slovenijo – TRETJI DAN (29. junij 1991)

29/06/2015

V soboto 29. 6. 1991 so se v vojni za obrambo Slovenije že začela aktivna poganja tako za predajo vojaških objektov iz rok JLA pod nadzor Teritorialne obrambe (TO).

Preberi več

Kronologija vojne za Slovenijo – DRUGI DAN (28. junij 1991)

28/06/2015

V petek 28. 6. 1991 se je intenzivnost bojev, aktivnosti in dogodkov v vojni za obrambo Slovenije nadaljevala. Začenjamo s pregledom krajev, kjer so potekali spopadi.

Preberi več

Kronologija vojne za Slovenijo – PRVI DAN (27. junij 1991)

27/06/2015

Prvi dan vojne za Slovenijo – četrtek 27. 6. 1991 – je bil eden najintenzivnejših dni v vojni za obrambo Slovenije in dogajanje je zavzemalo praktično vsa področja Slovenije.

Preberi več

Kronologija vojne za Slovenijo (uvod)

24/06/2015

26. junija 1991 je bil na slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote Teritorialne obrambe (TO), ki so jo sestavljali vojaki, podčastniki in častniki obeh učnih centrov.

Preberi več