Kronologija vojne za Slovenijo – PRVI DAN (27. junij 1991)

Prvi dan vojne za Slovenijo – četrtek 27. junij 1991

V naslednjih dneh Vam bomo posredovali zapiske iz 10-dnevne vojne za Slovenijo leta 1991 in skušali dnevno predstaviti dogajanje po slovenskih krajih.

Pomagali smo si s knjigo Vojaška obramba Slovenije, ki je izšla v založbi Defensor ob 20. obletnici vojne za Slovenijo in je razprodana, sedaj pa čaka na ponatis. Naši avtorji so v knjigi skušali bralcu osvetliti in približati najzanimivejše dogodke in njihov potek. Prvi dan vojne – četrtek 27. 6. 1991 – je bil eden najintenzivnejših dni v vojni za obrambo Slovenije. Že sam pregled krajev, kjer so potekali spopadi ali pomembne akcije, aktivnosti in dogodki je obširen in zavzema praktično vsa področja Slovenije. Spodaj je opisanih le nekaj najzanimivejših.

ČETRTEK, 27. JUNIJ 1991

Načelnik Republiškega štaba za TO Janez Slapar je ob 09.50 izdal ukaz:

“Z odločnim bojnim delovanjem, s težiščem na dejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike zagotoviti realizacijo načrtovanih nalog. Z uporabo razpoložljivih bojnih sredstev zagotoviti varovanja objektov, meje in komunikacij. Preprečiti manevre enotam Jugoslovanske armade.

Aktivnosti uskladiti v koordinacijskih podskupinah.

Pripravite enote za aktiviranje načrta Nabava.

Realizacijo teh nalog zagotovite takoj, o ukrepih in rezultatih me takoj obvestite.”

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1991 povzemamo odlomke iz sklopa GORENJSKA POKRAJINA TO avtorja Roka Filipčiča:

Mejni prehod Karavanke

…. Na položajih nad mejnim platojem je bilo pet pripadnikov voda TO (teritiorialna obramba), oboroženih z dvema armbrustoma in osebnim orožjem, ko je tja prispel Dimitrij Lokovšek. Položaj je bil zelo dober, saj je bilo iz njega moč nadzorovati celotno dogajanje pred vhodom v predor, slabost je bila le pomanjkljiva zaščita pred napadom iz zraka. Lokovšek je organiziral tri skupine ter s tem razporedil ognjeno moč, ki je bila usmerjena proti položajem JLA na Hrušici. Odločil se je, da bo bojno deloval na najbolj čisto tarčo. V tistem času so plato Karavanke preletavali vojaški helikopterji Jugoslovanskega vojnega letalstva (v nadaljevanju: JVL) in z armbrustom je ustrelil proti helikopterju, ki je zvezne miličnike peljal na mejni prehod Karavanke. Pri tem ni bil uspešen, saj je izstrelek zletel mimo helikopterja in eksplodiral na pobočju Mežaklje. Da bi zavedla pripadnike JLA, se je Lokovškova skupina ves čas gibala po položajih, kar je dajalo vtis večje enote. Morda je to prepričalo skupino zveznih miličnikov, ki je razmišljala o vdaji, a te pozneje ni bilo.

Zvečer je na plato Karavanke prispelo približno 60 zveznih miličnikov, ki so popoldne isti dan s helikopterji JVL pristali na nogometnem igrišču v Podmežakli z nalogo, da zasedejo železniški mejni prehod Jesenice. Miličnika in teritorialca, ki so navezali stik z njimi, so jim dali vedeti, da ne morejo nikamor. Zvezni miličniki so se strinjali, da se bodo vrnili. Medtem je na občinski center zvez klical častnik JLA iz vojašnice v Kranju in zagrozil z bombardiranjem Jesenic, če zvezni miličniki ne bodo izpuščeni. Po pogajanjih med poveljstvom 3. PŠTO Kranj in vojašnico v Kranju je prispel na Jesenice ukaz, da je treba obkoljenim zveznim miličnikom omogočiti odhod na mejni prehod Karavanke, kjer naj bi se pridružili svojim kolegom, ki so tja prileteli neposredno iz Letalske baze Cerklje ob Krki. Približno ob 23. uri so se pripadniki zvezne milice odpravili proti mejnemu prehodu, del poti so jih spremljali miličniki, nato pa so ponje prišli pripadniki JLA. V noči na 28. junij se je milica na mejnem prehodu Karavanke umaknila pripadnikom zvezne milice.

Obmejna stražnica Belca

21. alpski (jeseniški) izvidniški vod se je pod poveljstvom višjega vodnika Klavdija Mlekuža namestil v prazno gozdarsko hišo v Mojstrani, od koder so pripadniki voda odhajali na izvrševanje nalog. Vod je imel nalogo preprečiti premik mejnih enot JLA z obmejne stražnice Belca v smeri Mojstrane in Belega polja, kjer so bile nameščene enote Teritorialne obrambe. Ob tovarni Lip na glavni cesti Jesenice–Kranjska Gora je vod postavil cestno blokado, ki jo je noč in dan varoval en oddelek voda. Višji vodnik Mlekuž je nato po kurirju posadko na obmejni stražnici Belca pozval k vdaji. Posadka je odgovorila, da se ne namerava vdati in da se je ob napadu pripravljena braniti z orožjem. Višji vodnik Mlekuž je presodil, da je prelivanje krvi nesmiselno, in ni ukazal napada na obmejno stražnico.

Mejni prehod Jezersko

… Poveljnik enote TO na Jezerskem stotnik 1. st. Boris Bertoncelj je bil približno ob 07.30 obveščen, da v smeri Preddvor–Jezersko napreduje kolona JLA, sestavljena iz oklepno-mehanizirane enote iz planinske brigade iz Kranja in obmejnega bataljona iz Radovljice, v kateri je bilo 5 vozil in 48 pripadnikov JLA. Na cesti v dolini Kokre je bila postavljena cestna blokada, ki pa ni ovirala napredujoče kolone. Poveljnik enote TO je razmestil 28 pripadnikov TO na mejni prehod, sam pa je s 16 možmi ostal na Jezerskem. Kolona JLA je prispela na mejni prehod ob 11.30, še pred tem pa so mejni prehod obkolili pripadniki JLA iz obmejnih stražnic Ankova planina in Virnik.

Po prihodu na mejni prehod je poveljujoči častnik JLA zahteval od poveljnika mejne milice, da mejni prehod preda. Ta je to odločno zavrnil, nato pa je dobil od častnika JLA ultimat, da mora to storiti v petih minutah. Ko je ta čas potekel, so iz kolone JLA prvič ustrelili proti položajem milice, po tem strelu so se mejni miličniki zaprli v stavbo carinarnice. Petnajst minut pozneje so pripadniki JLA streljali na stavbo na mejnem prehodu s protiletalskim topom kalibra 30 mm. Po šestem strelu so se miličniki in teritorialci vdali. Pripadniki JLA so jih razorožili ter zvečer izpustili. Del enote TO, ki je bila na Jezerskem, se je že pred streljanjem prebil za hrbet koloni JLA. Njen poveljnik pa ni imel radijske zveze z obkoljenimi in tako usklajevanje za skupno delovanje ni bilo možno, zato ni posegel v dogajanje na mejnem prehodu.

Mejni prehod Ljubelj

… 27. junija dopoldne so pripadniki TO na Ljubelju prejeli obvestilo, da se proti mejnemu prehodu Ljubelj pomikata oklepna enota JLA z dvema pragama ter pehotna kolona, v kateri je bilo 85 pripadnikov JLA. Cestna blokada na Čegeljšah nad Tržičem je oklepni koloni preprečila prihod do cilja, zato se je vrnila v Bistrico pri Tržiču. Pehotna kolona JLA pod poveljstvom kapetana Pajića, ki je proti mejnemu prehodu napredovala po magistralni cesti Tržič–Ljubelj, je bila pri izpolnjevanju svoje naloge bolj uspešna. Pripadniki enote TO so se začeli pripravljati na neizbežen spopad. Poveljstvo 31. Obm. ŠTO Kranj jim je posredovalo dovoljenje za uporabo strelnega orožja, a le v primeru, če bi bili napadeni. Za napad na enote JLA ob najugodnejšem trenutku niso dobili dovoljenja. Po razmestitvi pripadnikov JLA na bojne položaje so pripadniki TO in milice prešli v taktično podrejen položaj. Na mejni prehod sta odšla dva pripadnika TO s protioklepnim orožjem armbrust kot podpora miličnikom pri morebitnem prodoru oklepnikov JLA do stavbe mejne milice. Položaj je še poslabšalo dejstvo, da je vod 35. Obm. ŠTO Škofja Loka zgodaj popoldne zapustil položaje na Ljubelju in se premaknil na letališče Brnik, mejni prehod pa sta zapustili tudi skupini pripadnikov Posebne enote milice iz Ljubljane in Kranja. Poveljstvo enote TO se je odločilo, da bo blokiralo območje mejnega prehoda. Cesta proti mejnemu prehodu je bila blokirana s tovornjakom vlačilcem, stara cesta pa z avtobusom, ki je prišel po škofjeloški vod. Poveljnika enote TO na Ljubelju sta popoldne zahtevala mobilizacijo Alpskega izvidniškega voda in premik voda v rajon Prevale. Naloge voda so bile varovanje boka enote TO na Ljubelju, izvidovanje rajona Prevala po Bornovi poti in poročanje o dejavnostih JLA. Alpski izvidniški vod je napačno odšel v smer Begunjščica–Roblekov dom in tako ni bilo moč vzpostaviti zveze med vodom in enoto TO na Ljubelju. V obmejni stražnici so se popoldne pripadniki JLA pogajali s pripadniki TO in mejne milice. Zahtevali so njihov umik. Strinjali so se, da se pripadniki milice in TO umaknejo z orožjem in strelivom. Kapetan Pajić naj bi do Podljubelja odšel skupaj z umikajočimi in jim tako zagotovil varen umik. Pripadniki milice naj bi se umaknili pred pripadniki TO z avtomobili. Z nekaj zamude so pripadniki TO po treh dneh vztrajanja na bojnih položajih ob 23. uri začeli umik z Ljubelja proti Podljubelju. Skupaj z njimi so se umikali tudi civilni uslužbenci ter uslužbenci carine. V Podljubelju so se namestili v Domu družbenih organizacij, od tam so jim organizirali prevoz proti Tržiču. Pohod je potekal v zelo zahtevnih razmerah, saj je prav takrat divjala nevihta z močnim nalivom. Enoto 31. Obm. ŠTO Kranj so nato poslali počivat, vnovični zbor pa napovedali za soboto, 29. junija. V prostorih mejne milice sta ostala komandir Bojan Belak in vodja izmene Milan Černoga. Obkoljena in zavedajoč se, da na Ljubelj prihajajo pripadniki zvezne milice, sta Ljubelj zapustila naslednje jutro.

Mednarodno letališče Brnik

V dneh pred 27. junijem je bil na območju letališča Brnik nameščen vod 21. brigade TO, ki je imel nalogo varovati kontrolni stolp. Poveljeval mu je stotnik Vili Pečnik.

1. oklepna brigada z Vrhnike je ob pol enih ponoči dobila nalogo, ki je predvidevala takojšnjo bojno pripravljenost, zavarovanje vojaških objektov in preprečitev morebitnega posega Teritorialne obrambe in milice. Izvidniška četa brigade se je morala premakniti v smeri Vrhnika–Ljubljana–Kranj in skupaj s 345. planinsko brigado zapreti mejne prehode Rateče, Korensko sedlo, Ljubelj, Jezersko in Hrušica. 1. bataljon 1. oklepne brigade je dobil nalogo opraviti premik v isti smeri in blokirati letališče Brnik. Tanki in druga oklepna vozila bi po ukazu morali oditi ob pol treh, a so imeli desetminutno zamudo, saj enota ob ukazu ni bila pripravljena na izpad v dveh kolonah. Del tehnike je namreč bil v garaži, del na dvorišču, mehanizirana četa pa za garažami. Poleg tega se je pokvaril poveljniški tank T-55. Ob 03.15 je republiška Koordinacijska skupina sporočila gorenjski Koordinacijski podskupini, da so vojašnico na Vrhniki zapustili tanki z nalogo zasesti širše območje letališča Brnik, vzpostaviti pogoje za prevzem kontrole letenja in delovanje carinske službe in mejne milice. 1. tankovski bataljon 1. oklepne brigade iz Vrhnike se je razdelil v dve koloni, ki sta prodirali proti Brniku v dveh različnih smereh. Leva kolona, ki so jo sestavljali 2. tankovska četa z desetimi tanki M-84, 2. mehanizirani vod s štirimi bojnimi vozili pehote BVP-80A (v nadaljevanju: BVP-80A), v katerem je bil poveljnik bataljona, in tovornjak TAM 110 je prodirala v smeri Vrhnika–Log–Brezovica–Dobrava–Toško čelo– Šentvid–Brnik. Desna kolona, ki so jo sestavljali 1. tankovska četa z desetimi tanki M-84, 1. in 3. mehanizirani vod s šestimi BVP-80A, poveljniški oklepni transporter BTR-50PK namestnika poveljnika bataljona, dva tovornjaka TAM 5000, sanitetno vozilo ter vozilo za zveze MKŠK, pa je šla v smeri Vrhnika–avtocesta–zahodna ljubljanska obvoznica–Črnuče–Mengeš–Trzin–Moste–Brnik. MKŠK z načelnikom za zveze je bil dodan desni koloni, saj zaradi oddaljenosti poveljnik oklepne brigade ne bi mogel poveljevati bataljonu na Brniku. Prodor leve kolone je potekal neovirano vse do Brezovice, kjer je naletela na prve ovire. Eden od tankov se je pokvaril, glavnina leve kolone, ki je nadaljevala prodor proti Brniku, bi na Prevalu pod Toškim čelom morala zaviti proti Šentvidu, a je napačno napredovala proti Sveti Katarini. Vrnitev na pravo pot je bila zelo ovirana zaradi ozke ceste. Pri manevriranju so trije tanki obtičali ob cesti in jih ni bilo moč izvleči. Preostanek leve kolone je nato nadaljeval v pravi smeri in brez večjih težav prispel na območje letališča Brnik. Desna kolona je na prve resne ovire naletela pred Ljubljano, na razcepu avtoceste Zagreb–Kranj, a se ni zaustavila. Na Brdu je kolono ustavila močnejša blokada, ki so jo tanki in BVP M-80A obšli po levi polovici avtoceste; tovornjaka, sanitetno vozilo in tehnično začelje pa tega niso uspeli storiti in so ostali blokirani na avtocesti. Cestna blokada pri Trzinu prav tako ni mogla zaustaviti kolone, ki je nato zavila proti Mengšu. Na mostu čez Pšato je kolono pričakala nova cestna blokada. Tanki so z odrivanjem vozil v njej sprostili pot, vendar je pri zavijanju s cestišča na travnik eden izmed oklepnikov BVP M-80A zadel ob ograjo mostu, pri tem pa se je pretrgala gosenica. Za njim so obtičali še dva BVP M-80A in vozilo za zveze. Preostali del kolone je nadaljeval pot proti Brniku.

… Letališče Brnik in njegovo okolico so ves čas preletavala letala in helikopterji JVL. Ob devetih je bil napovedan zračni desant enot JLA na letališče Brnik, a ga ni bilo. V dnevnem časopisju, ki je izhajalo v času vojne za Slovenijo, lahko zasledimo, da so se iz enega transportnega helikopterja izkrcali pripadniki JLA, ki so se odpravili proti helikopterski bazi, a se je pozneje izkazalo, da so bili to pripadniki zvezne milice.

V bližini Komende je bila protiletalska enota TO. Polkovnik Koprivnikar iz republiške koordinacijske skupine je odšel k njej, da bi vodil njeno bojno delovanje proti letalom in helikopterjem JVL. Z njim so bili kot prostovoljci major Švajncer in stotnika Kržič ter Vrhunc. Ob 13.30 je pripadnik protiletalske enote proti helikopterju JVL izstrelil raketo, a je ta zgrešila cilj in zadela eno od hiš v Komendi.

Do približno 15. ure je na Brniku vladal nekakšen pat položaj, v katerem sta obe strani ponavljali svoje zahteve. Postajalo je vse bolj napeto in sledil je manever, s katerim so tanki poskušali zavzeti položaje na južni strani celotne dolžine pristajalne steze (spodnja Dobrava). Sledila jima je skupina teritorialcev, ki sta jim poveljevala podporočnik Marguč in stotnik 1. st. Šoič. Okoli 18. ure je bil prvi večji spopad med pripadniki TO in JLA na Brniku. Podporočnik Marguč je s protioklepnim orožjem armbrust ustrelil na poveljniško vozilo in ga zadel. V spopadu so bili ranjeni štirje vojaki JLA ter dva častnika, poškodovano je bilo poveljniško oklepno vozilo. Po spopadu so tanki izvedli premik proti Veliki Dobravi. Južno od upravne letališke stavbe so se razvrstili za krožno obrambo svojih položajev. Nekaj minut po bojni akciji so pripadniki JLA začeli iz vojaške baze streljati na položaje enot TO. Nihče od pripadnikov TO ni bil zadet. Pripadniki TO so se lotili delne prerazporeditve svojih položajev, predvsem so zoževali krog okrog letalske baze JLA na letališču. Tamkajšnja enota je bila ves čas bojnega delovanja na območju Brnika odrezana od dogodkov v okolici in zunanjem svetu. 27. junija zvečer sta se združili koloni JLA.

Mejni prehod Rateče

Na širšem območju Rateč sta bili obmejni stražnici Slatina in Tromeja, na mejnem prehodu Rateče so imeli svoje prostore uslužbenci carine in milice. V jutranjih urah je mejni prehod Rateče obkolilo približno 70 pripadnikov JLA. Čez dan se je mejnemu prehodu Rateče začela približevati mešana enota JLA. Kolono so sestavljali vojaško transportno vozilo kampanjola, dva oklepna izvidniška avtomobila BRDM-2, dve pragi in tank PT-76, ki so ga pripeljali na vlačilcu. Nasproti jim je stalo 19 slovenskih miličnikov, od teh osem rezervistov, ki so bili precej slabše oboroženi. Na položajih v Ratečah in v okolici mejnega prehoda je bila od 26. junija 22. samostojna (jeseniška) četa TO, ki je štela 79 mož. Poveljstvo in pripadniki, ki niso bili na položajih, so bili nameščeni v kulturnem domu v Ratečah.

Pripadniki 22. samostojne čete TO niso imeli protioklepnega orožja, saj so edina dva armbrusta odpeljali na Brnik, zato kljub ukazu niso bojno delovali na prihajajočo oklepno kolono JLA. Okoli 14.30 so se na Ledinah pri Ratečah iz helikopterjev JVL izkrcali pripadniki JLA in se pridružili tistim, ki so že bili na mejnem prehodu.

Mejni prehod Rateče je bil od popoldneva popolnoma blokiran, kljub temu pa so pripadniki JLA prek meje spuščali kmete dvolastnike in delavce, ki so službovali v Italiji. Prek mejnega prehoda Rateče so zapuščali Slovenijo tudi tuji turisti iz Kranjske Gore.

Po pristanku helikopterjev je Ivan Mežik iz Rateč odšel do križišča pri mejnem prehodu. Tam je z njim vzpostavil stik poveljujoči enoti JLA na mejnem prehodu kapetan Andrej Cestnik ter izrazil željo po pogajanjih s pripadniki TO. Gregor Žnidar in Rade Radinović sta odšla do gostilne Šurc, kjer ju je pričakal kapetan Cestnik. Pozval ju je k dogovoru. Dogovorili so se, da se v gostilni Šurc sestanejo vsakih šest ur, po potrebi pa bi imeli stik tudi po telefonu. Proti večeru se je 22. samostojni četi TO na položajih pridružil še 22. alpski izvidniški vod iz Radovljice, ki si je svojo bazo uredil zunaj Rateč, na pobočju Vitranca. Po prihodu alpskega izvidniškega voda je bilo razmerje sil uravnoteženo, pripadniki TO so postali bolj samozavestni, kar se je kazalo tudi v pogajanjih, saj so stalno pritiskali na pogajalce JLA.

Mejni prehod Korensko sedlo

… Kot okrepitev posadki na obmejni stražnici Koren je na mejni prehod Korensko sedlo prispela združena enota JLA, okrepljena z dvema pragama. Enoto pod poveljstvom kapetana 1. stopnje Stanislava Kneževića so sestavljali pripadniki JLA iz Radovljice, Bohinjske Bele in z Vrhnike. Posadki obmejne stražnice je poveljeval višji vodnik 1. st. Vidan Kosić, po prihodu na mejni prehod Korensko sedlo je poveljevanje prevzel kapetan 1. st. Kneževič. Namesto običajnih 27 do 32 pripadnikov JLA je bilo tedaj na Korenskem sedlu 100 pripadnikov JLA, 8 častnikov in 92 vojakov. Enota milice z mejnega prehoda se je ob prihodu združene enote JLA umaknila v Kranjsko Goro. Po prihodu okrepitev na mejni prehod so domačini na cesti do mejnega prehoda na dveh mestih podrli smreke in tako odrezali pripadnike JLA na Korenskem sedlu od oskrbe. Takrat so ostali tudi brez elektrike in telefonskih povezav.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek iz sklopa DOLENJSKA POKRAJINA TO avtorja Roka Filipčiča o dogajanjih na Medvedjeku 27.6.1991:

Medvedjek

Zaradi slabšega položaja na barikadi pri Pogancih je 2. PŠTO za zaustavitev kolone načrtoval tudi zaporo na Medvedjeku, saj je že ob dveh ponoči poveljnik 21. ObmŠTO stotnik 1. st. Janez Butara dobil nalogo zasesti položaje in braniti načrtovano oviro. Enota je na Medvedjek prispela do pol štirih zjutraj z dvema avtobusoma. Ukaz je zapovedoval ustavitev kolone, pripadniki TO pa niso smeli streljati in so na ogenj lahko odgovorili le, ko bi padel šele drugi strel s strani JLA.

Medvedjek je rahel klanec na cesti M–1 pri vasi Veliki Gaber, med Trebnjim in Ivančno Gorico. To je bila zadnja barikada na ozemlju 2. PŠTO pred Ljubljano oziroma pred območjem 5. PŠTO. Cesta je bila tripasovna v rahlem ovinku, na vrhu klanca sta bila dva nadvoza. Nad cesto M–1 je bila lokalna asfaltirana cesta oddaljena od 3 do 20 m. Barikada je bila postavljena na tem mestu zaradi dveh razlogov: načrtovana je bila na podlagi konfiguracije terena, in to kljub bližini stanovanjskih hiš; da z oddaljenostjo od Novega mesta pridobijo čas za njeno postavitev in utrditev. Poganci so namreč pokazali, da je izjemno težko braniti na hitro postavljeno barikado.

ObmŠTO je za poveljnika enote na barikadi postavil stotnika Franca Smerduja, tudi poveljnika jurišnega odreda TO Novo mesto. Jurišni odred je bil vpoklican že 17. oziroma 19. junija in naj bi odšel domov 26. junija, a se to ni zgodilo. Zaradi tega morala enote ni bila najboljša. 26. junija je bilo oboroženih 99 pripadnikov, sprva s 45 brzostrelkami PPŠ, pozneje pa s 110 avtomatskimi puškami 7,62 mm, 5 pištolami, 8 protioklepnimi ročnimi metalci armbrust in 2 ostrostrelnima puškama. Vendar pripadniki enot niso imeli druge, dodatne opreme – sredstev zvez, čutaric, nahrbtnikov, lopatic, oblačil, …

Kolona JLA je ob 15.45 prišla do Medvedjeka, tam se je morala ustaviti, saj je bila ob nadvozih že postavljena barikada iz tovornjakov, ki so jih uporabili z ustavitvijo prometa. Glavni del postavljanja barikade s tovornimi vozili je vodila Postaje prometne milice Trebnje oziroma patrulja na cesti M–1. Kolona JLA je za 25 kilometrov dolgo pot od Novega mesta do Medvedjeka porabila več kot 5 ur. Delavci Cestnega podjetja so minirali nadvoz in prostor za nadvozom proti Ljubljani. Pri nadvozu so postavili 1.500 kg in na cesti še 1.000 kg eksploziva – kamniktita. Spodnjo barikado so postavili v bližini spomenika, prav tako iz tovornjakov in vozil. Večino civilistov, ki so ostali na ljubljanski strani barikade, so miličniki evakuirali v Ljubljano, v hotel Ilirija. Na Medvedjeku je ostalo le nekaj deset voznikov, ki se niso hoteli odmakniti od svojih vozil, predvsem so bili to vozniki tovornjakov.

Na barikadi je bilo prvi dan 378 pripadnikov TO, in sicer jurišni odred 21. ObmŠTO; protioklepna skupina, intervencijska skupina in skupina za oviranje 21. ObmŠTO iz Trebnjega; intervencijska skupina 2. PŠTO; del čete za posebne namene Šentjernej; del protidiverzantske čete 21. ObmŠTO ter še protidiverzantska četa in vod iz Krškega in Brežic iz 25. ObmŠTO. Poleg enot TO so na območju delovali tudi miličniki in kriminalisti iz PM Trebnje, ki so varovali določene točke, usmerjali promet, varovali postavljen eksploziv in predvsem zagotavljali varovanje mesta izza zaustavljene vojaške kolone ter seveda opazovali kolono z namenom dokumentiranja dogodkov. Poleg tega so enotam TO pomagali pri vzpostavljanju zvez in prenašanju informacij.

Do poldneva so na Medvedjek prispele vse opisane enote, ki so se do večera razporedile (v smeri Ljubljane):

– ob nadvozu po obronku grebena in pred hišam zaselka Veliki Gaber je bil jurišni odred 21. ObmŠTO,

– od hiš do roba gozda skupina za oviranje 21. ObmŠTO iz Trebnjega,

– ob cesti nad lokalno cesto protioklepna in intervencijska skupina 21. ObmŠTO iz Trebnjega, opremljena z armbrusti, vendar sta bila teren in poraščenost tam neprimerna za to orožje,

– levo od nadvoza na jasi intervencijska skupina 2. PŠTO v funkciji protidesantnega delovanja,

– desno od ceste M–1 za kolono protidiverzantski vod 25.ObmŠTO Brežice,

– v gozdičku levo od ceste za kolono del protidiverzantske čete 21. ObmŠTO; na istem mestu je bila še protidiverzantska četa 25. ObmŠTO Krško,

– na robu gozda, v smeri doline na levi strani ceste M–1 četa za posebne namene Šentjernej,

– del intervencijske skupine 2. PŠTO je nadaljeval položaje čete za posebne namene Šentjernej.

Na območju Medvedjeka so enotam poveljevali častniki teh enot, ki pa so imeli vsak svoje naloge, s tem pa je bilo tudi oteženo enotno poveljevanje. Enoti na zgornji barikadi je sprva poveljeval stotnik Smerdu. Pozneje pa je poveljnik 2. PŠTO Albin Gutman na Medvedjek poslal majorja Bogdana Malija, operativnega častnika 2. PŠTO. Major Mali je na Medvedjek prispel okoli 12. ure. Pristojnosti obeh častnikov na barikadi niso bile jasne in prav tako vloga poveljnika barikade. Pozneje se je izkazalo, da je to povzročilo kar nekaj nesoglasij. Ukazi Republiške koordinacije tudi niso bili natančni, saj so predvidevali ustavitev kolone in odgovor na strele šele po drugem strelu JLA, a to ni bilo dovolj natančno za poveljujoče TO v barikadi.

Ko je kolona JLA prispela do barikade, je major Prodanović pozval pripadnike TO na pogajanja in na pogovore s poveljnikom kolone sta odšla major Roman Šiško z 21. ObmŠTO in višji vodnik Gorazd Šošter iz 2. PŠTO. Po pripovedovanju Šošterja so se pogajali na makadamskem parkirišču na levi strani ceste (v smeri proti Ljubljani) tik pod vrhom klanca. Na Prodanovićev poziv po megafonu sta se prvih pogajanj udeležila Šiško in Šošter skupaj z dvema stražarjema. Pogovor je potekal prijazno, a strani nista popustili pri svojih izhodiščih. Major Prodanović je razkril svojo nalogo – zavarovati je moral mednarodno letališče Brnik. Dogovorili so se, da vsaka stran po zvezah sporoči svojim nadrejenim nasprotnikove zahteve. Čez približno eno uro so se spet sešli na dogovorjenem mestu – parkirišču. Tokrat pogovori niso bili prijetni. Razšli so se brez konkretnega dogovora. Okoli 19. ure je major Prodanović spet pozval na že tretja pogajanja. Pozivu se je tokrat odzval le major Šiško – kot so pričakovali vsi, tudi tokrat ni bilo pomembnega premika.

Ob 17.04 je prišel iz Republiške koordinacije ukaz o napadu na kolono JLA, vendar ga zaradi nejasnosti o poveljevanju barikadi in neinformiranosti enot in častnikov TO na terenu ni bilo. Poleg tega jim je kritično primanjkovalo sredstev zvez. Ob dejanski nepovezanosti enot TO v barikadi bi napad lahko zahteval veliko žrtev tudi med pripadniki TO. Ob razpotegnjenosti in razporeditvi so bile prek kurirja med seboj povezane enote TO na zgornji in spodnji barikadi, zveze med obema barikadama pa ni bilo. Kljub ugodni razporeditvi vseh vključenih enot na bojišču za napad na kolono enote TO tisto popoldne še niso bile zmožne napasti. Prav tako je k nenapadanju pripomoglo psihološko stanje v enotah TO, saj večina pripadnikov sploh ni dojela, da je vojna oziroma da je položaj tako zelo resen. Tega so se začeli zavedati šele proti večeru in ponoči.

Tako je poveljnik 2. PŠTO okoli 18. ure izdal ukaz o imenovanju stotnika 1. st. Alojza Završnika za poveljujočega častnika na barikadi. Stotnik 1. st. Završnik je prevzel enotno poveljevanje na terenu okoli 20. ure. Po pregledu položajev in seznanitvi z razmerami se je odločil, da TO tisti dan ne bo izpolnila ukaza o napadu na kolono JLA. Razlogi so bili tudi v dejstvu, da se je začelo mračiti in protioklepni ročni metalci niso imeli merilcev za nočno streljanje. Poleg tega so bile vidnejše razlike v uniformah med pripadniki obeh nasprotujočih si strani le v pokrivalu in oznaki na njem, kar je le še podkrepilo odločitev.

Okoli 19. ure sta se dva tovornjaka, ki sta bila v barikadi in sta zapirala pot proti Ljubljani, odmaknila iz barikade, kar je sprostilo promet v obe smeri in nastala je velika zmeda. Po posredovanju poveljnika jurišnega odreda TO stotnika Smerduja in poveljnika intervencijske skupine 21. ObmŠTO Trebnje stotnika Kastelica ter nekaterih voznikov tovornjakov v barikadi jim je uspelo promet spet ustaviti in vnovič vzpostaviti barikado. Ko je prek 2. PŠTO prišla do Republiške koordinacije informacija o odprtju barikade, je koordinacija izdala ukaz o rušenju nadvoza zaradi bojazni, da bo kolona JLA prečkala barikado in nadaljevala pot. Toda ko je ukaz o tem prispel do enot na terenu, je bila barikada spet postavljena. Pomanjkanje sredstev zvez pa je le še povečalo zmedo in nejasnost razmer, kar je privedlo do odločitve, da se kot enotnega poveljnika barikade postavi Završnika.

Okoli 21. ure se je kolona JLA premaknila iz neposredne bližine barikade nekoliko nižje po klancu, ob gozdu. S tem premikom in obrambno razporeditvijo oklepnikov se je zmanjšala prednost enot TO za napad na kolono. Položaj je bil nekoliko ugodnejši za kolono JLA, saj jih je z desne strani varoval blažji klanec.

Pozno zvečer je bilo tudi več pogajanj s kolono JLA na spodnji barikadi, vendar konkretnih dogovorov spet ni bilo. Pogajanja, ki so se končala ob 22.45, je s poveljnikom kolone vodil poročnik Bojan Zupanc. Zvezo med poročnikom Zupancem in 2. PŠTO so vzpostavili ob pomoči radijske zveze Milana Medeta, pripadnika milice na spodnji barikadi.

Završnik je zvečer prevzel poveljevanje vsem enotam na Medvedjeku in se sešel s preostalimi poveljujočimi častniki TO. Odločil se je za počitek svojih enot, tretjino moštva pa je poslal na stražo. Ukazal je, naj mu vsaka enota dodeli dva kurirja, da bodo lahko v stalnem stiku. Poleg tega so bili poveljniki preostalih enot seznanjeni z razmerami in načrti za naslednji dan. Dejavnosti enot TO so tako do naslednjega dne obsegale nadzorovanje kolone JLA.

Vodstvo JLA je bilo dovolj natančno seznanjeno z dogodki v zvezi s kolono – imelo je stalen stik s poveljnikom in območje so ves dan preletavali vojaški helikopterji SA–341 in Mi–8. Zvečer naj bi območje fotografsko izvidovali dve letali IJ–22 orel in s tem pripravili JVL za napade naslednji dan.

Na dan 27. 6. 1991 so bili v vojni za Slovenijo vključeni naslednji kraji:

Poganci, Medvedjek, Rigonce pri Dobovi, Cerklje ob Krki, Bregana, Karavanke, Belca, Jezersko, Ljubelj, Brnik, Rateče, Korensko sedlo, Koseze, Ilirska Bistrica, Velike Bloke, Črni Kal, Dekani, Moretini, Škofije, Lazaret, Sežana, Trzin, 59 blokad cest v Ljubljani ter vojašnic JLA, Toško čelo, Brezovica, Robič, Učja, Predel, Zaloška gorica, Celje, Dravograd, Holmec, blokade vojašnic v Mariboru, Pesnica, Ruše, Limbuš, Šentilj, Ormož, Središče ob Dravi, Kačure, Štrigova, Razkrižje, Radenci, Kuzma, Gederovci, Murska Sobota in Ptuj.

Pripravil: B. Knific, foto: arhiv Revije Obramba

 SORODNE NOVICE:

Kronologija vojne za Slovenijo (uvod)

24/06/2015

26. junija 1991 je bil na slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote Teritorialne obrambe (TO), ki so jo sestavljali vojaki, podčastniki in častniki obeh učnih centrov.

Preberi več