Kronologija vojne za Slovenijo – TRETJI DAN (29. junij 1991)

Tretji dan vojne za Slovenijo

sobota 29. junij 1991

V soboto 29. 6. 1991 so se v vojni za obrambo Slovenije že začela aktivna poganja tako za predajo vojaških objektov iz rok JLA pod nadzor Teritorialne obrambe (TO). Najbolj pestro je bilo dogajanje na Primorskem in Štajerskem, kakor tudi na državni ravni, kar Vam predstavljamo v spodnjih zapisih iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990-1991.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990-1991 povzemamo odlomek iz sklopa JUŽNOPRIMORSKA POKRAJINA TO avtorja Roka Filipčiča o dogajanjih 29. junija 1991 v Sežani in okolici.

45. Obm. ŠTO Sežana

Poveljstvo 45. Obm ŠTO Sežana se je zvečer – 29.6.1991 – vrnilo v Sežano na staro mirnodobno lokacijo, od koder je delovalo do konca vojnih dejavnosti.

Na mejnem prehodu Klariči je tisti dan vso oblast prevzel vodnik JLA Ostojić. Ta je po odklopu vode in električne energije na položaj postavil top ter ga usmeril proti objektom Kraškega vodovoda na Klaričih. Trdno je bil odločen uporabiti top, če jim ne bi vnovič priključili vode in električne energije. Med pogajanji z vodnikom Ostojićem o vdaji stražnice je pogajalcu, upokojenemu miličniku Konradu Juriču, uspelo v stražnico vreči šop letakov, ki so pozivali vojake, naj se vdajo teritorialcem ali milici. Zvečer je bil sestanek med poveljnikom voda TO Valterjem Makovcem, koordinatorjem TO Frankom Fiorellijem, komandirjem komenskega oddelka milice Zlatkom Lahom in predstavnikom sežanske občine Davorinom Terčonom. Dogovorili so se za akcijo na obmejno stražnico Klariči. Posadko stražnice so nameravali prepričati k vdaji, in sicer tako, da bi na hribu nad stražnico namestili zvočnike in prek njih pozivali vojake k vdaji. A izkazalo se je, da so bili Juričevi letaki zelo učinkoviti, saj je domačinka iz Brestovice ponoči poklicala komandirja Laha in mu sporočila, da so na njenem dvorišču vojaki iz obmejne stražnice v Klaričih, ki se želijo vdati. Prevzela jih je enota komenske postaje milice in jih prepeljala v Pliskovico k domačinu Ivanu Bortolatu, ki jim je skupaj s sodelavci pripravil obed in pri njem so prenočili. Pot v zbirni center so nadaljevali zgodaj zjutraj naslednji dan.

Isti dan so miličniki mejne milice Sežana zajeli več pripadnikov JLA. V noči na 29. junij so dobili informacijo, da sta na poti v Sežano dva tovornjaka, polna pripadnikov JLA, ki naj bi okrepili tamkajšnje enote. Miličniki in teritorialci so jim postavili več blokad, ki pa sta se jim tovornjaka uspešno izognila. Nato sta na poti naletela na blokado pri vasi Merče. Uslužbencu UNZ Koper Zdravku Renčlju je s pretvezo uspelo prepričati častnika Đura Robolja, ki je vodil kolono, naj odide z njim na pogovor z generalom Čadom v Sežano. Josip Žugelj, poveljujoči v blokadi, je nato z orožjem prisilil preostalega častnika v koloni k vdaji. Njegovemu zgledu so sledili pripadniki JLA in odložili svoje orožje. Vseh 32 ujetnikov so miličniki peš odpeljali v gozd v bližini Merč, pozneje pa so jih prevzeli teritorialci, ki so jih odpeljali v zbirni center, v osnovno šolo v vasi Misliče v Brkinih. V zbirnem centru so pripadnike JLA ločili po narodnosti; Slovence in Hrvate so oborožili in so dva dni stražili zbirni center. Po štirih dneh v zbirnem centru so ujetnikom priskrbeli civilno obleko in jim omogočili odhod domov. Večina se jih je z vlakom odpravila proti domu. Nekateri, predvsem tisti iz južnejših delov nekdanje Jugoslavije, pa so se zbali ukrepov ob prihodu domov in so se raje vrnili v vojašnico. V tej akciji so zasegli tudi precej orožja, ki je bilo tiste vojne dni še bolj dragoceno kot sicer.

Sicer pa je bilo za zbirni center vse predvideno v načrtih, sprejetih že pred začetkom spopadov. Teritorialci so ujete pripadnike JLA in tiste, ki so prebegnili, takoj oskrbeli, jih popisali in nato prepustili službi, ki jih je prepeljala v zbirni center v Misliče. Tam so vse varnostno preverili ter jih oskrbeli z vsem potrebnim. Nekaterim so omogočili odhod domov, preostale pa so oddali v zbirni center na Blokah, organiziran v vojnih dneh.

V slovenske roke je prešla prva južnoprimorska obmejna stražnica JLA. Ta dogodek je bil precej nenavaden za vojne razmere. Josip Biro, poveljujoči podčastnik stražnice na Beki, je po začetku napada na Slovenijo vzpostavil stik z majorjem Božacem in mu nakazal, da je pripravljen predati stražnico. V njej je bilo približno 22 pripadnikov JLA. Majorju Božacu se je to zdelo nekoliko sumljivo, zaslutil je možnost, da bi zajeli pripadnike TO ob prihodu na Beko. Zato je Birotu odgovoril, da je na Tatrah enota TO in naj se on in njegovi vojaki vdajo tej enoti. Izkazalo se je, da je Josip Biro mislil resno, saj je del svoje enote prepričal v vdajo. Del posadke iz obmejne stražnice Beka je bil že prej premeščen na Kozino, kjer so sodelovali pri varovanju vojaških objektov JLA. V soboto okrog poldneva je tako skupaj z domačinom iz Beke Zvonetom Kovačičem organiziral prevoz vojakov na Tatre, kamor so s kombiji prepeljali 13 pripadnikov JLA skupaj z njihovim pehotnim orožjem in pripadajočim strelivom. Josip Biro je takoj nato prestopil v vrste Teritorialne obrambe.

Tisti dan se je začela širša in ožja blokada vojašnice Kozina. V začetku so organizirali opazovalno službo, postopno pa so v akcijo vključevali večje enote. Blokadi je poveljeval stotnik Ciril Sigulin, sodelovalo je 130 pripadnikov Teritorialne obrambe in prostovoljcev. Brez odobritve stotnika Sigulina ni v vojašnico vstopil noben pripadnik JLA niti izstopil iz nje. Po 7. juliju 1991 so uvedli stalno nadzorno točko, ki je delovala do predaje vojašnice 18. julija 1991.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek iz sklopa VZHODNOŠTAJERSKA POKRAJINA TO avtorja Mladena Horvata  o dogajanjih 29. junija 1991 v Mariboru.

ŠTAJERSKA

V mestu Maribor 29. junija ni bilo bojnih premikov JLA, zaznali pa so povečano aktivnost vozil Rdečega križa, kar je pripeljalo do suma, da jih armada zlorablja za prevoz moštva in materiala, ki ga drugače ni mogla spraviti mimo barikad.

Enota JLA na Šentilju se je utrdila na hribu Bolt, od koder je imela odličen pregled nad mejnim prehodom, proti kateremu je usmerila vkopane netrzajne topove, hkrati pa je poveljnik mejne stražnice na Ceršaku zagrozil z minometnim napadom na enote TO, ki so blokirale karavlo. Tisti dan kljub temu ni bilo spopadov, potekala pa so pogajanja s poveljniki obkoljenih kolon o vdaji. Pripadniki voda TO Impol so na 2 tanka, ki sta obtičala pri Kaniži, izstrelili 3 zolje, ki sicer niso zadele, so pa dosegle cilj – demoralizacijo posadk, ki sta se kmalu vdali brez boja.

 Enako so storile tudi posadke 7 tankov in oklepnega transporterja pri Štrihovcu, ki so se ob 14. uri vdale TO protioklepne skupine iz Pesnice in protidiverzantski četi Maribor (nekaj pa jih je že prej pobegnilo). 71. Obm ŠTO je v skladu z ukazom poveljnika TO VŠP o vzpostavitvi tankovske čete vodil premik in pripravo 7 zajetih tankov (in še enega nekaj pozneje) T 55 za bojno delovanje ter popolnitev čete z vojaškimi obvezniki.

Pripadnik ene od enot TO je svojevoljno zapustil enoto, ob tem pa je izstrelil dva naboja v okensko steklo gostilne, ki je bila k sreči prazna. Po dogodku se je sam vdal milici, ki ga je vrnila v enoto.

29. junija na območju 73. Obm ŠTO ni bilo spopadov. Osnovna naloga enot TO tedaj je bila, da se odpočijejo po naporih ter se dodatno oskrbijo z orožjem in strelivom. Težišče je bilo na popolnitvi s protioklepnim orožjem. Enota JLA v Radgoni zaradi blokade ni mogla dobivati hrane in vode, zato ji jo je dostavil helikopter gazela, ki je nekaj po 13. uri pristal na prehodu. Pri Ormožu je bila na desni strani Drave v neposredni bližini meje s Slovenijo še zmeraj večja oklepno-mehanizirana enota JLA, okrepljena z vojaško policijo.

Večina preostalih stražnic na ozemlju Prekmurja se je po pogajanjih in grožnji z napadom 29. junija mirno vdala enotam TO 75. Obm ŠTO. Posebni (protidiverzantski) vod je zavzel stražnico Štefana Kovača v Lendavskih goricah, kjer je po odhodu večjega dela moštva proti Dolgi vasi tako ostalo le še 7 vojakov. Enako je veljalo za Žitkovce, kjer se je 3. diverzantskemu vodu TO vdalo 16 pripadnikov JLA; ista enota je zasedla tudi zadnjo stražnico v lendavski občini, Kobilje, kjer je v ujetništvo poleg poveljnika odšlo še 12 vojakov. 1. odred TO je skupaj z oddelkom vojaške policije že zjutraj zavzel Korovce s posadko 18 vojakov, 2. odredu pa se je popoldne vdalo 19 vojakov v Prosenjakovcih, vendar šele po grožnji, da jih bodo v nasprotnem napadli z minometi. Mirno se je vdala tudi 16-članska posadka v Čepincih. V Kuzmi pa je moral 5. odred TO najprej z napadom prisiliti k vdaji vod 25 vojakov, vkopan na položajih ob mejnem prehodu, nato pa je obkolil stražnico v Sotini, kjer se je posadka 28 mož vdala brez boja. Tisti dan je TO tako zajela 132 ujetnikov. Poveljnik vojašnice v Murski Soboti pa kljub takemu razvoju dogodkov ni hotel niti slišati predloga o vdaji.

Iz knjige Vojaška obramba Slovenije 1990/1991 povzemamo odlomek iz sklopa VODENJE OBOROŽENIH SIL avtorjev Ane Brodnik in mag. Borisa Bolfeka.

Pogajanja med predstavniki Slovenije in JLA

Po vrnitvi s prvih pogajanj v Zagrebu sta Milan Kučan in Dimitrij Rupel 29. junija na seji razširjenega predsedstva predstavila stališča, ki sta jih zastopala v pogovorih, in potek pogajanj. Tako predsedstvo kot Republiška koordinacijska skupina sta podprla njuna stališča. Predsedstvo je opozorilo na netočno poročanje agencije HINA in nekaterih tujih tiskovnih agencij s prvih pogajanj s trojko glede suspenza osamosvojitvenih korakov za Slovenijo in vnovič poudarilo, da ta ni mogoč. Sklenili so sklicati izredno sejo skupščine, na kateri bo predsednik predsedstva seznanil poslance z vojnimi razmerami in obrambnimi dejavnostmi v Sloveniji. RS naj sproži postopke pri mednarodnih organizacijah in vladah tujih držav za mirovno posredovanje. Predsedstvo je ugotovilo, da so bojne dejavnosti na podlagi dogovora o ustavitvi ognja prenehale po vsej Sloveniji, ponekod pa so vseeno opažali kršitve s strani JLA, ki je ustavitev ognja izrabila za mobilizacijo rezervne sestave v Srbiji ter Bosni in Hercegovini, da bi z njo okrepila svoje sile v Sloveniji. Predstavnike iz Republiške koordinacijske skupine, ministrstev za obrambo in notranje zadeve je pooblastilo, da se na pogovorih v Ljubljani s predstavniki poveljstva 5. vojaškega območja dogovorijo za zdravstveno oskrbo ranjenih in odvoz mrtvih pripadnikov JLA ter oskrbo enot JLA s hrano. Dalo je soglasje k imenovanju in razrešitvi poveljnikov Teritorialne obrambe pokrajin na predlog vršilca dolžnosti načelnika RŠTO.

Na pogajanjih med predstavniki Slovenije in JLA 29. junija v Ljubljani za uskladitev pogojev premirja je JLA, ki jo je zastopal namestnik poveljnika 5. vojaškega območja general Andrija Rašeta, v dvanajstih točkah postavila svoje pogoje za sklenitev premirja. Ti pogoji so bili: vrniti vse mrtve in ranjene vojake JLA, normalizirati življenjske razmere armade, priklopiti vojski infrastrukturo, normalizirati proizvodnjo slovenskih podjetij za potrebe JLA, vojski vrniti vse orožje in opremo, izpustiti vse vojne ujetnike iz vrst JLA, zagotoviti neovirano oskrbo enot JLA na terenu, stanje na mejah vrniti na stanje pred prevzemom dejanske slovenske oblasti na mejah ob razglasitvi suverenosti Slovenije, spoštovati prekinitev ognja, osvoboditi vse blokirane enote JLA, Slovenija ne sme ukrepati proti družinam vojaških oseb, izpustiti mora vse ujete pripadnike sekretariata za notranje zadeve Jugoslavije. Predlog Slovenije je bil, da je mogoče blokirane enote  osvoboditi tako, da odidejo v najbližje vojašnice in ne v vojašnice, ki bi si jih izbrale same, JLA pa je zahtevala deblokado vojašnic in enot v kolonah in možnost premika v katero koli smer.

Zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević je 29. junija zvečer predsednikoma Milanu Kučanu in Lojzetu Peterletu poslal pisni ultimat. Prek beograjske televizije ga je javnosti sporočil načelnik protiobveščevalne službe JLA general Marko Negovanović. Povedal je, da je štab vrhovnega poveljstva oboroženih sil poslal zadnjo zahtevo predsedniku in vladi Republike Slovenije. Če slovensko vodstvo ne bo izpolnilo zahtev po brezpogojni prekinitvi ognja, bo štab vrhovnega poveljstva  ukazal uvedbo ukrepov v skladu z razmerami v državi, vključno z najvišjo bojno pripravljenostjo ter mobilizacijo in uvedbo ostrih vojaških ukrepov. Ultimat, ki ga je poslal predsednikoma general Veljko Kadijević, je v devetih točkah zahteval takojšnjo in brezpogojno prekinitev ognja, izročitev mrtvih in ranjenih pripadnikov JLA, izpustitev vseh vojnih ujetnikov JLA, Zveznega sekretariata za notranje zadeve in Zvezne carinske uprave (in napotitev v najbližjo vojno enoto ali ustanovo), deblokado poveljstev, enot, ustanov in objektov JLA, vrnitev infrastrukture in vseh zajetih gmotno-tehničnih sredstev, sprostitev prometa za potrebe JLA ter vzpostavitev stanja na mejah pred 25. junijem 1991. Kot rok za izpolnitev zahtev so določili 30. junij 1990 ob 9. uri.

Kraji, kjer so se dogajali boji in aktivnosti v soboto, 29.6.1991:

Mokronog, Medvedjek, Ortnek, Jezersko, Medvodje, Brnik, Rateče, Korensko sedlo, Karavanke, Bohinjska Bela, Škofije, Klariči, Merče, Beka, Kozina, Vrtojba, Podmark, Paradiž, Bovec, Šentviška gora, Dravograd, Pečovnik, Lendavske gorice, Žitkovci, Kobilje, Korovci, Prosenjakovci, Čepinci, Ptuj, Gornja Radgona.

Pripravil: B. Knific, foto: arhiv Revija Obramba
SORODNE NOVICE:

Kronologija vojne za Slovenijo (uvod)

24/06/2015

26. junija 1991 je bil na slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote Teritorialne obrambe (TO), ki so jo sestavljali vojaki, podčastniki in častniki obeh učnih centrov.

Preberi več