Kronologija vojne za Slovenijo (uvod)

VOJAŠKA OBRAMBA SLOVENIJE – 26. JUNIJ do 7. JULIJ 1991

26. junija 1991 je bil na slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote Teritorialne obrambe (TO), ki so jo sestavljali vojaki, podčastniki in častniki obeh učnih centrov. Poveljujoči častnik je bil podpolkovnik Anton Krkovič, ki je na dan razglasitve samostojnosti Republike Slovenije prvič v zgodovini samostojne države in njene vojske s častno sabljo poročal predsedniku Predsedstva Republike Slovenije gospodu Milanu Kučanu. 

Novo državno zastavo pa so na drog na trgu dvignili častniki TO: Bojan Šuligoj, Andrej Kocbek, Uroš Krek, Goran Vidrih in Stojan Ledinek. V tistem času pa sta JLA in zvezna milica začeli zavzemati slovenske mejne prehode, letala jugoslovanskega vojnega letalstva so v nizkem letu preletavala prizorišče proslave ob razglasitvi samostojnosti, v Divači so padli prvi streli pripadnika JLA. Vse to je pomenilo začetek načrtovanega, usklajenega in enotno vodenega napada JLA na slovensko suverenost. Začelo se je z izpadom tankov iz vojašnice tankovske brigade na Vrhniki in s kolono oklepnih bojnih vozil, ki je pripeljala s Hrvaške in so jo najprej zaustavili v Pogancih. Kot odgovor na bojno delovanje JLA je načelnik RŠTO polkovnik Janez Slapar izdal ukaz o bojnem delovanju TO oziroma da »se z odločnim bojnim delovanjem, s težiščem na udejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike zagotovi realizacijo načrtovanih nalog, da se z uporabo razpoložljivih borbenih sredstev zagotovi varovanje objektov, meje in komunikacij ter prepreči manevre enotam JLA.«

Napad na Slovenijo so enote in poveljstva JLA začeli 26. in 27. junija 1991 iz teh korpusnih območij, podrejenih 5. vojaškemu območju v Zagrebu: 13. korpus, poveljstvo na Reki, 14. korpus, poveljstvo v Ljubljani, 31. korpus, poveljstvo v Mariboru, 32. korpus, poveljstvo v Varaždinu, 10. korpus, poveljstvo v Zagrebu, in 5. korpus vojaškega letalstva in protizračne obrambe, poveljstvo v Zagrebu. Tako je imela JLA v Sloveniji od dvajset do petindvajset tisoč vojakov, približno 250 tankov stalne sestave in približno 100 tankov, ki so v Slovenijo prišli iz Hrvaške ter 300 oklepnih vozil različne namenskosti (transporterji, protiletalski topovi, poveljniška vozila, izvidniška vozila idr.). Na štirih letališčih z betonskimi vzletno-pristajalnimi stezami (Cerklje, Maribor, Brnik in Portorož) pa je bilo na začetku spopadov približno 90 letal in 50 helikopterjev.

Slovenski TO je poveljeval RŠTO. Sestavljali so jo zaščitna brigada in sedem pokrajinskih štabov, ki so bili razdeljeni na 26 območnih štabov. Že prvi dan spopadov je bilo angažiranih 15.000 mož, v celoti pa 35.100. V slovenski TO je bilo 500 profesionalcev, med katere so sodili tako delavci na starešinskih dolžnostih kot administrativno-tehnično osebje. Njeni pripadniki so bili oboroženi s pehotnim orožjem, z orožjem za podporo (minometi, topovi itn.), z orožjem za protioklepni boj ter z lažjim topniškim orožjem za protiletalsko obrambo (rakete strela 2 M). Prav tako so v njeno oborožitev vključevali zaplenjeno orožje JLA, kar je omogočalo oblikovanje novih enot, kot so bile tankovske čete, baterije za protiletalsko obrambo idr. Slovenske policijske enote, ki so v spopadih odigrale izjemno pomembno, pogosto ključno vlogo, so štele 7.100 ljudi (vključno z informacijskim sistemom in pomožnimi službami). V segmentu priprav na napad in vodenje odpora je v vojnih operacijah oborožene sile podpiral sistem Civilne obrambe, ki je s svojimi dejavnostmi bistveno pripomogel k zmagi v osamosvojitveni vojni. V okviru bojnih operacij in zunaj njih so pripadniki civilne obrambe pod vodstvom Francija Žnidaršiča organizirano in sistematično izvajali oviranje, odklope elektrike, vode, plina, prevoze in blokade ter oskrbo obrambnih sil.

JLA naj bi operacijo na Slovenijo izvedla sorazmerno hitro in brez prevelikih zapletov. Njen napad ni bil posebno presenečenje, saj so ga pričakovali že nekaj časa. Mogoče je bilo presenečenje med taktičnim in operativnim, ker niso natančno vedeli, kdaj in kje bo napadla. Ukrepi v Sloveniji pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti so bili takšni, da so bile slovenske obrambne sile že praktično oblikovane, zato so lahko že v začetku vojne nastopile proti nasprotni strani povsem neobremenjeno in enakovredno.

TO je bila ustanovljena z nalogo organizirati, vzpostaviti in usposobiti se za namensko delo v vojnih razmerah. V zelo kratkem času je prešla v eno od najtežjih oblik delovanja, to je delovanje na začasno zasedenem ozemlju, kjer je imel nasprotnik premoč v tehnično-materialnih sredstvih, absolutno pa v oklepno mehanizirani in letalski komponenti. Upoštevati je treba tudi to, da je nasprotnik še do nedavnega deloval v prostoru, in to s prevladujočo vlogo, ter spretno prikrival svojo organizacijsko formacijsko strukturo, kot da je načrtoval, da bo postal nasprotnik. V celotnih pripravah in bojnih spopadih do odhoda JA iz Slovenije se je kot izjemno dobra pokazala odločitev o ustanovitvi koordinacijskih skupin na pokrajinski ravni, ki so usklajevale bojne dejavnosti med TO, ONZ in CO, pa tudi predhodno usposabljanje, predvsem priprava in izvedba štabne vojne vaje Kobra-91 in taktične vaje Premik-91, ki sta enote TO izurili v izvajanju manevra na celotnem območju RS in s tem omogočili pravočasno in učinkovito uporabo tudi najmanjših enot. Zagotovljeno je bilo nepretrgano delovanje sistema vodenja in poveljevanja, od republiške prek pokrajinskih koordinacij do enot ter nasprotno, kar je bilo tudi posledica novega sistema zvez Racal, ki pa ni bil zagotovljen na vseh stopnjah poveljevanja. V koordinacijskih skupinah so zbirali podatke o nasprotniku, ki so omogočili učinkovito obrambo ob njegovem specifičnem bojnem delovanju.

Težišče odločnega bojnega delovanja zoper nasprotnika s ciljem preprečiti prodor oklepno mehaniziranih sil v globino ozemlja RS je bilo ob glavnih smereh: Varaždin–Ormož–Ptuj–Maribor, Zagreb–Novo mesto–Ljubljana ter Reka–Ilirska Bistrica–Postojna–Sežana–Nova Gorica. Z nenehnim dejavnim in prožnim partizanskim bojnim delovanjem ob vseh smereh prodora nasprotnikovih enot je bil cilj upočasniti tempo njegovega nastopanja in mu zadajati čim večje izgube, predvsem v bojni tehniki in živi sili, ter onemogočiti njegov razvoj; hkrati pa, v sodelovanju s CO, izvajati učinkovito obrambo komunikacij in blokado vojašnic JLA ter ob podpori topništva in minometov uničevati nasprotnikove enote, ustanove in objekte. S protidiverzantskimi enotami so izvajali pritidiverzantski boj na širših območjih letališč in pomembnejših taktičnih smereh in objektov, onesposabljali so nasprotnikove najbolj vitalne objekte, sredstva, tehniko, zveze, poveljniška mesta in preprečevali njegovo zračno desantno delovanje ter oskrbo na celotnem območju prodora in razmestitve njegovih sil. Prav tako je bila za naše obrambne sile značilna visoka stopnja strokovnosti in kakovosti načrtov v praksi preverjenih nalog oviranja, zavarovanja meje, varovanja objektov, organizacije zbirnih centrov, blokad, POS ter njihova organizacija v štabih in enotah; hitra in učinkovita disperzija velikih količin zaplenjenih MTS, MES iz skladišč JLA; zagotavljanje logistične zagotovitve lastnih enot s strani CO; učinkovito delovanje informativno-propagandnega sistema, ki je pozitivno deloval na pripadnike naših enot in na prebivalstvo ter nasprotno na nasprotnika ter ne nazadnje tudi veliko prebegov in vdaj pripadnikov JLA, zvezne milice in civilnih oseb v službi v JLA ter dobro zastavljen in izveden sistem zbirnih centrov.

Zapletenost takratnih razmer dokazujejo ti dogodki: 2. julija je polkovnik Janez Slapar po pooblastilu državnega vodstva poslal v Beograd Predlog Republike Slovenije za definiranje pogojev za ustavitev ognja od 2. 7. od 15.00 ure naprej, in sicer: »1/ Od tega datuma in ure je v veljavi ustavitev ognja za obe strani. 2/ Obrambne sile Republike Slovenije se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, oddaljile svoje enote od blokiranih enot JA, dovolile enotam JA, da oskrbijo ranjene in poberejo mrtve vojake, kar so lahko tudi doslej vseskozi počele in ko bodo enote v mirnodobnih kasarnah, bo zagotovljena tudi njihova oskrba. 3/ Enote JA se obvezujejo, da bodo ob tej uri: prekinile ogenj, umaknile enote 32. in 10. korpusa ter druge enote, prepeljane od drugod, v matične kasarne, blokirane oklepne in posebne enote 14. in 31. korpusa organizirano, tanke in oklepna vozila pa na vlačilcih, umaknile v matične enote in da ne bodo na ozemlje Republike Slovenije dovažale nikakršnih novih enot ali izvajale kakršnihkoli bojnih akcij« ter hkratni ukaz enotam TO o končanju vseh napadalnih dejavnosti. Že dan zatem je bilo v oceni razmer, ki jo je RŠTO poslal PŠTO-jem, zapisano pričakovanje, da bo napadalec z območja R Hrvaške in ob podpori letalstva poskušal prodreti v smereh: Čakovec–Ljutomer–Gornja Radgona; Varaždin–Ormož–Ptuj–Maribor; Zagreb–Bregana–Brežice– Novo mesto; Karlovec–Metlika–Novo mesto; Delnice–Kočevje–Ribnica ter Reka–Ilirska Bistrica–zahodna meja. Prav tako naj bi okrepile dejavnosti enote JLA, ki so ostale na območju R Slovenije, predvsem oklepno mehanizirane enote.

V zvezi s tako nastalim položajem so morali PŠTO opraviti te naloge: oblikovati skupine za protioklepni boj, jih uriti ter jim zagotoviti primerno vozilo za premik v rajone uporabe; pripraviti oviranje na posameznih smereh, pri čemer je bilo treba ovire okrepiti z minskoeksplozivnimi sredstvi; mobilizirati vso sestavo TO; v največji možni meri angažirati sredstva za protiletalski boj; utrditi položaje za obrambo ter nameniti posebno pozornost maskiranju. Prav tako je bilo treba minirati in ustrezno označiti mejne prehode na glavnih komunikacijah, ki vodijo iz Hrvaške v Slovenijo, ter v skrajni sili zrušiti mostove na meji, na kar so morali ustrezno pripraviti. V povelju za nadaljnje delovanje Teritorialne obrambe Republike Slovenije, ki ga je RŠTO, ob odobritvi predsednika Predsedstva RS Milana Kučana, izdal dva dni pozneje, je v oceni napadalca zapisano, da so po srditih spopadih med enotami TO in JLA, v katerih je napadalec kljub izraziti premoči v bojni tehniki doživel neuspeh in ni dosegel nobenega zadanega cilja, prekinili ogenj in začeli pogajanja med delegacijama države Slovenije in vlade Jugoslavije. Ob tem pa je štab vrhovnega poveljstva Oboroženih sil SFRJ, brez pooblastila predsedstva SFRJ, ocenil razmere in napovedal nadaljnje bojne dejavnosti JA, kar je povzročilo večje premike oklepnih enot iz Srbije na Hrvaško in v BiH. Zato je bila naloga TO, da v sodelovanju z organi za notranje zadeve, civilno zaščito in prebivalstvom zagotovi neovirano delovanje državnih ustanov ter prepreči poskuse vdora sil JA iz Hrvaške v Slovenijo in uniči vse stacionarne sile v Sloveniji. Za ta namen so posamezne enote TO dobile konkretne naloge za delovanje proti nasprotniku.

Po podpisu Brionske izjave so 12. julija 1991 začeli načrtno in postopno odpuščati – demobilizirati enote TO v posameznih pokrajinah in 30. razvojni skupini ter oblikovati dežurne enote, in to: za varovanje državne meje, protioklepne enote na glavnih smereh, protiletalske enote, protidesantne enote na letališčih Brnik in Maribor, dežurne pokrajinske intervencijske protidiverzantske čete; enote za varovanje objektov republiškega pomena in lastno varovanje štabov in objektov TO ter enote za minimalno blokado in oviranje stacionarnih objektov JA. Dokončen poraz politike vojaškega vrha JA na slovenskem ozemlju pa je pomenil sklep Predsedstva SFRJ o umiku JLA iz Republike Slovenije v treh mesecih. Ministrstvo za obrambo RS je na podlagi tega izdelalo predlog Republike Slovenije za tehnično uresničitev sklepa Predsedstva SFRJ o umiku poveljstev, enot in ustanov JA iz Republike Slovenije. Podrobneje so ga izoblikovali na zasedanjih komisije Republike Slovenije pod vodstvom Mirana Bogataja in 5. vojne oblasti JA pod vodstvom generalpodpolkovnika Andrije Rašete, ki je tudi spremljala priprave in premike enot JLA ob odhodu iz Slovenije ter prevzem objektov JLA v varovanje in upravljanje TO. Tako je 26. oktobra 1991 generalmajor Janez Slapar v pristanišču Koper pred postrojenimi enotami TO in milice poročal predsedniku Milanu Kučanu o odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije.

S tem se je začelo preoblikovanje TO iz vojnega v mirnodobno stanje ter iz rezervne v naborniško vojsko s profesionalnim jedrom. Predsedstvo RS je 3. februarja 1992 sprejelo Splošni načrt organizacije, opremljanja in oboroževanja ter usposabljanja Teritorialne obrambe, na podlagi katerega je RŠTO izdelal projekt organiziranosti TO. Predlagana struktura TO RS je temeljila na izkušnjah organiziranosti TO, pridobljenih v vojni; upoštevala je značilnosti oboroženih sil sodobnih armad ter v smislu priprav na oboroženi spopad izhajala iz presoje, da bi bil morebitni napad na Slovenijo voden po načelih zračno-kopenske bitke. Razmerje med manevrskim in prostorskim delom je bilo opredeljeno kot 1:2, TO pa naj bi štela približno 45.000 pripadnikov.

Avtor: Dr. Tomaž Kladnik – Odlomek iz širšega prispevka dr. Tomaža Kladnika TERITORIALNA OBRAMBA V OBRAMBI  SUVERENOSTI REPUBLIKE SLOVENJE iz knjige VOJAŠKA OBRAMBA SLOVENIJE 1990/1991, ki je izšla v zbirki Slovenska vojaška zgodovina pri založbi Defensor d.o.o. leta 2011, v njej pa boste lahko našli podobnosti dogajanj po pokrajinah v vsej Sloveniji.

Pripravil: B. Knific, Dr. Tomaž Kladnik, foto. arhiv Revije Obramba