Na Armadi 2018 predstavili zračnoobrambni sistem sosna

NOVI RUSKI RAKETNI SISTEM ZRAČNE OBRAMBE KRATKEGA DOSEGA

Na vojaško-tehničnem forumu Armada 2018 so javnosti predstavili protiletalski raketni sistem sosna, vgrajen na večnamensko gosenično oklepno vozilo – platformo MT-LB. Sosno smo podrobneje predstavili v Reviji OBRAMBA, junij 2018.

Za rusko vojsko je bilo že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja jasno, da mora posodobiti zračno obrambo kopenskih enot, da bi se lahko učinkoviteje zoperstavila vse močnejšim zračnim silam zveze Nato. Te so učinkovitost kazale v številnih vojnah, v katerih pa nasprotnik ni imel v zraku svojega letalstva, zračna obramba pa je bila bolj ali manj zastarela. Največja potreba po zamenjavi se je kazala pri raketnem sistemu zelo kratkega dosega strela-10, ki je zaradi prekratkega dosega pravzaprav neučinkovit proti sodobnim grožnjam.

Raketni sistem kratkega dosega 9K35 strela-10 (NATO: SAM-13 gopher) je prišel v oborožitev leta 1976 kot zamenjava za raketni sistem 9K31 strela-1 (SAM-9 gaskin). Strela-10 je bil nameščen na goseničnem večnamenskem oklepniku MT-LB za razliko od strele-1, ki je bila nameščena na štirikolesnem lahkem oklepniku BRDM-2. Oba sistema sta bila lahko v uporabi samo podnevi, operater je v obeh sistemih spremljal cilj s pomočjo optične namerilne naprave. Strela-10 uporablja rakete 9M31M, 9M37, 9M37M in 9M333, ki je najsodobnejša. Raketa 9M333 ima pasivno samousmerjanje, iskalna glava pa ima dva kanala: fotokontrastni in infrardeči z zaščito proti motnjam. Vse rakete imajo bližinski in kontaktni vžigalnik, ki aktivira bojno glavo do mase 5 kg (odvisno od rakete). Imajo doseg do 5000 m in v višino do 3500 m, največja hitrost rakete pa je 517 m/s. Največja hitrost cilja je do 415 m/s. Dolgo je bila prednost strele-10 pred prenosnimi raketami bližinski vžigalnik, s katerim je raketa uničila cilj, tudi če ga ni neposredno zadela, kar je uporabno proti manjšim ciljem, kot so manevrirne rakete. S pojavom prenosnega raketnega sistema igla-S, ki je prav tako opremljen z bližinskim vžigalnikom in ima doseg do 6000 m in 3500 m v višino ter z največjo hitrostjo do 570 m/s, napada pa cilje, ki letijo do hitrosti 400 m/s, je strela-10 izgubila še zadnjo prednost pred prenosnimi sistemi zračne obrambe. Najnovejši prenosni raketni sistem je verba, ki ima trikanalno iskalno glavo, in sicer UV ter v bližnjem in srednjem IR- spektru. Največji doseg verbe je do 6500 m in 4500 m v višino, največja hitrost rakete je do 600 m/s. Verba lahko napada cilje, ki letijo s hitrostjo do 500 m/s. Prenosne rakete igla in verba so s pomočjo lansirnega sistema strelec začeli nameščati tudi na različne platforme, kot recimo na helikopterje ali ladijske komplekse gibka.

Ruska vojska je seveda v tem času tudi posodobila sisteme strela-10, tako da jim je dodala podatkovno povezavo in jih vključila v C4I. 72 jih nadalje posodabljajo v nočno verzijo strela-10MN, kjer jim vgradijo termovizijo, ki omogoča 24-urno delovanje, kot vmesno rešitev do zamenjave z novim raketnim sistemom sosna.

Zadnja bojna uporaba sistemov strela-10 je bila na vzhodu Ukrajine, kjer je novoruska vojska z njimi sestrelila ukrajinsko izvidniško letalo An-30 in ukrajinsko jurišno letalo Su-25.

Sosna-R je izdelek konstrukcijskega biroja Nudelman, proizvaja pa ga KBTOČMAŠ. Sosna-R je oznaka za dvostopenjsko raketo 9M337, ki je zelo podobna raketi 9M311 na sistemu tunguska. Za razliko od rakete na tunguski, ki je radijsko vodena, raketa sosna-R „jezdi“ na laserskem snopu podobno kot protioklepna raketa vikhr. Raketa ima doseg do 10 km in v višino 5 km. Največja hitrost je 910 m/s in lahko izvaja zavoje do obremenitve 40 g. Raketa tehta 30 kg, skupaj z zabojnikom tehta 42 kg, bojna glava pa 7 kg. Dolžina rakete je 2317 mm, dolžina zabojnika pa 2400 mm. Kaliber rakete je 132 mm (startni motor) in 72 mm (bojni del). Deluje pa proti ciljem, ki letijo s hitrostjo do 500 m/s. Bojna glava se aktivira s kontaktnim ali laserskim bližinskim vžigalnikom.

Sosno so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razvijali kot projekt vlečnega protiletalskega raketno-topniškega sistema, s katerim bi zamenjali vlečne topove ZU-23 kalibra 23 mm. Vlečni sistem sosna bi bil oborožen z dvocevnim topom 2A38 kalibra 30 mm, kakršne uporablja sistem tunguska, in štirimi raketami sosna-R. Operater bi orožja upravljal preko elektrooptičnega sistema za upravljanje ognja. Projekt je kmalu zamrl in o njem ni nobenih informacij. Sama zasnova pa seveda ni propadla. Nudelman je v sodelovanju s KBP-jem iz Tule pod vodstvom Arkadija Šipunova razvil mornariški topniški ali topniško-raketni sistem palaš oziroma palma v izvozni različici, kot lažji sistem bližnje ladijske obrambe (CIWS), ki bi zamenjal starejše topniško-raketne sisteme kaštan. Palaš je zelo podoben kaštanu, le da nima namerilnega radarja in radijskega sistema za vodenje raket, temveč ima na vrhu postavljen elektrooptični kompleks, kot nekakšno glavo, postavljeno na telo robota. Tako kot kaštan tudi palaš uporablja dva šestcevna topova AO-18KD z vrtečimi cevmi, ki delujeta na principu gatlinga, ter dva bloka s po štirimi raketami sosna-R. Sistem palaš so začeli razvijati v devetdesetih letih, preizkušali pa so ga na poligonu do jeseni 2005. Po testih so prototip prepeljali v Sevastopol na Krimu, kjer so ga namestili na raketni čoln R-60 tarantela III s številko 955. Prototipni palaš je bil samo topniški sistem in je imel okroglo elektrooptično glavo s TV, termovizijo in laserskim daljinomerom. Testiranja na morju so potekala do leta 2007, decembra tega leta pa je bil palaš sprejet v oborožitev ruske vojne mornarice. Integracija rakete sosna-R in testiranja topniško-raketnega sistema palma pa so se začeli za potrebe Vietnama. Vietnam je istega leta v Rusiji naročil dve fregati razreda gepard, na katerih je osnovna protiletalska oborožitev ravno topniško-raketni kompleks palma, fregati pa je prejel v letu 2011, na njiju je raketa sosna-R prišla v operativno uporabo. V nadaljevanju je Vietnam naročil še štiri fregate tega tipa.

Serijski palaš/palma je najlažje prepoznati po novi elektrooptični glavi, ki je bolj kockaste oblike in vsebuje več oken za senzorje. Sistem je žirostabiliziran in vsebuje TV-kamero, termovizijo, laserski daljinomer, IR-lokator rakete in laserski sistem za vodenje rakete. Na lanser je postavljen še radijski sistem, ki zajame raketo takoj po izstrelitvi in jo „umesti“ v proces vodenja rakete do cilja, deluje pa prvi dve sekundi po izstrelitvi. Palaš je tudi povezan z radarjem 5P-10, ki lahko v zelo slabem vremenu prevzame delovanje sistema. Prva ruska ladja, ki je dobila serijski palaš, je bila fregata Dagestan razreda gepard Kaspijske flotilje, s palaši pa opremljajo še fregate razreda admiral gorškov.

Prototip kopenskega sistema sosna so prvič predstavili strokovni javnostijunija 2014 na Smolenski akademiji zračne obrambe kopenske vojske. Sedaj poteka še sklepna faza testiranj in v drugi polovici 2016 bodo prvi sistemi sosna začeli prihajati v enote zračne obrambe kopenske vojske. Pri izdelavi kopenskega sistema so uporabili celoten sistem za vodenje raket iz mornariškega sistema palaš/palma. V osrednjem delu bojnega modula je nameščen enak elektrooptični kompleks, kot ga uporablja palaš, nad njim pa je tudi enak radijski sistem za zajemanje raket po izstrelitvi. Skupen je tudi kompleks elektronike, ki je v oklepniku, s čimer so dosegli visoko stopnjo poenotenja med kopenskim in mornariškim sistemom. Na bokih bojnega modula sta nameščena dva paketa s po šestimi raketami, tako da jih ima skupaj dvanajst na lanserjih. Za razliko od strele-10 v bojnem modulu sosne ni namerilca in je brez posadke. Bojni modul sosna je nameščen na goseničnem oklepnem transporterju MT-LB, v prihodnosti pa ga bodo namestili tudi na druga sodobnejša oklepna vozila, ki imajo nosilnost nad štirimi tonami. Posadko sistema sosna sestavljata dva člana, in sicer voznik ter poveljnik-operater, oba pa sedita spredaj v oklepniku. Sosna lahko deluje v avtomatskem režimu, kjer vsi procesi potekajo brez operaterja, ali v polavtomatskem, kjer sistem upravlja operater, v pomoč pa mu je visoka stopnja avtomatiziranosti sistema. Operater upravlja sistem predvsem v okolju težkega elektronskega bojevanja. Raketni sistem sosna lahko izstreljuje rakete tudi med vožnjo, deluje pa lahko proti vsem vrstam ciljev v zraku, kot so letala, helikopterji, manevrirne rakete, letalske rakete in bombe ter brezpilotna letala in helikopterji.

Pri izdelavi sosne so se odločili, da ne bo opremljena z radarjem, s čimer so znižali ceno sistema, izboljšali pa so tudi možnost preživetja na bojišču, saj ga ne izdaja radarsko sevanje in deluje povsem pasivno. Podatke o ciljih dobiva preko podatkovne povezave. Ker baterijsko poveljniško središče in baterijski radar nista bila nikoli predstavljena, je najverjetnejša možnost, da bo baterijo sosna upravljal avtomatizirani poveljniški kompleks barnaul-T, ki ga Ruska vojska že uporablja z baterijami prenosnih raket igla in verba in je tudi najprimernejši za to nalogo, saj ne le da upravlja baterijo, temveč jo tudi vključi v integrirani sistem zračne obrambe in poveže s sistemi na višjih ravneh.

Ker sosna deluje povsem pasivno, je pravzaprav imuna na motenje, saj nima radarjev, raketa pa se usmerja z laserskim snopom. Prav tako je imuna na toplotne vabe, ki delujejo proti IR-vodenim raketam. Enako ni možno rakete oslepiti z laserskim žarkom, ker raketa „gleda“ nazaj proti lanserju. Šibka točka so radijske zveze, med njimi radijska podatkovna povezava. Zaradi pasivnega režima vodenja ognja je sistem občutljiv na vremenske razmere, saj potrebuje optično vidljivost do cilja, ne samo da lahko sledi cilju, temveč tudi, da lahko laserski snop vodi raketo do cilja, tako da lahko gosta oblačnost, dim in megla skrajšajo doseg. Ker nima radarjev, je sosna dokaj poceni, prav tako so poceni tudi rakete, ker nimajo dragih iskalnih glav, s čimer pa je proizvodnja tudi lažja in hitrejša.

Čeprav kopenski sistem sosna še ni v operativni uporabi, je zanj že pokazala zanimanje Indija, ki jih želi kupiti 138. Zaradi dobre učinkovitosti in nizke cene bo verjetno dobil veliko kupcev med manj bogatimi državami Azije, Afrike in Južne Amerike, ki si veliko dražjih, a učinkovitejših torov-M2 in pancirjev (pantsir) ne morejo privoščiti.

Pripravil: Igor Fatur (Revija Obramba 6/2018), foto: Military Forum