Natova okrepljena prednja prisotnost (NATO enhanced Forward Presence)

KREPITEV ZAVEZNIŠKE PRISOTNOSTI NA VZHODU

Na zasedanju NATO Summit v Varšavi julija 2016 je zavezništvo sprejelo pomembno odločitev, ki je prinesla tako imenovano okrepljeno prednjo prisotnost (OPP) (angl. enhanced Forward Presence, eFP) na območju treh baltskih držav in Poljske z namenom, da bi »nedvomno pokazali, kot del celotne drže, solidarnost zaveznikov, odločenost in sposobnost takojšnjega odgovora kakršni koli agresiji« (NATO, 2016c, točka 40). Odločitev je prinesla t. i. aktivnost zavezništva v štirih državah (Estoniji, Latviji, Litvi in na Poljskem), v katerih so bile v letu 2017 oblikovane štiri bojne skupine. Ta aktivnost najbolj neposredno kaže jasno odvračalno in obrambno držo zavezništva.

(članek Gorazda Stergarja, objavljen v Reviji Obramba, oktober 2018)

Spremenjeno varnostno okolje in odziv zavezništva

Zasedanje v Varšavi 8. in 9. julija 2016 je bilo v marsičem prelomno. Kot odziv na bistveno spremenjeno varnostno okolje, dinamiko in tveganja v vzhodni soseščini zaradi tamkajšnjih ruskih vojaških in nevojaških aktivnosti (po mnenju Nata kršitev suverenosti in ozemeljske celovitosti Ukrajine, povečevanje in izkazovanje vojaških zmogljivosti, obsežne in nenapovedane vojaške vaje v bližini meja zavezništva, hibridno delovanje zoper nekatere zaveznice itd.) je Nato okrepil svojo t. i. celovito in kredibilno (360-stopinjska) odvračalno in obrambno držo.

Pojavil se je termin »okrepljena prednja prisotnost« (angl. enhanced Forward Presence oz. eFP), ki je definirana kot aktivnost zavezništva obrambne narave, katere glavni namen je s prispevkom držav članic krepiti strateško sporočilo, da je napad na eno od članic napad na vse. Ta aktivnost naj bi se v praksi pojavljala v obliki štirih večnacionalnih bojnih skupin bataljonske ravni, v katere bi poleg vodilne države (države, ki prispeva glavni del in ima vlogo voditeljice) članice zavezništva prispevale kontingente, za katere bi lahko zagotavljale rotacije in ki bi bile dovolj vzdržljive in samozadostne za delovanje v bojni skupini. Bojne skupine pa naj bi delovale v sozvočju z obrambnimi silami držav, v katerih so nameščene. Prav tako naj bi v državah gostiteljicah (državah, na območju katerih so bojne skupine razmeščene) zgradili oz. okrepili logistične zmogljivosti in infrastrukturo, ki naj bi omogočale razmestitev sil in pospešile prihod okrepitev.

Drugi ukrepi kot odgovor na spremenjeno varnostno okolje so bili okrepitev prisotnosti na območju Črnega morja in na jugovzhodnem delu zavezništva. Kopenski del tega odgovora predstavlja večnacionalna brigada v Craiovi, v Romuniji, zračni del pa prispevki več zaveznikov, da podprejo napore Romunije in Bolgarije pri zaščiti zračnega prostora zavezništva.

Medtem ko so bojne skupine OPP umeščene v Večnacionalno divizijo severovzhod (Multinational Division Northeast, MND-NE, Elblang, Poljska), ki je del Večnacionalnega korpusa severovzhod (Multinational Corps Northeast, MNC-NE, Ščečin, Poljska), so kopenske sile na jugu del Večnacionalne divizije jugovzhod (Multinational Division Southeast, MND-SE, Bukarešta, Romunija) (NATO, 2018b).

Po vrhu zavezništva v Walesu leta 2014 je Nato oblikoval združene namenske sile z zelo visoko stopnjo pripravljenosti (Very High Readiness Joint Task Force, VJTF), namenjene začetnemu odzivu, še preden se lahko aktivirajo odzivne sile (NATO Response Forces, NRF). Po vrhu v Varšavi pa je sledilo dopolnilo, in sicer okrepljena prednja prisotnost (OPP) (NATO, 2016c), kar predstavlja največje napore za okrepitev skupne obrambe v tem obdobju. OPP predstavlja ukrepe, ki naj bi povečali zaščito ozemlja, prebivalstva, zračnega in pomorskega prostora pred aktualnimi grožnjami. Večnacionalne sile štirih bojnih skupin naj bi povečale usposobljenost, interoperabilnost in obrambno sposobnost držav gostiteljic (NATO, 2018b).

Zavezništvo šteje to kot specifičen, a upravičen, odgovoren in sorazmeren ukrep izrazito odvračalnega in obrambnega značaja v podporo ohranjanju miru, varnosti in stabilnosti, ki nedvoumno odraža zavezniško enotnost, kohezivnost, pripravljenost, odločnost in solidarnost ter sporoča, da za vsako zaveznico stoji celotno zavezništvo. Ne predstavlja provokacije, konfrontacije ali grožnje proti komur koli, se pa na ta način podaja jasno odvračalno sporočilo, da se bo zavezništvo odzvalo tam, kjer je to potrebno in ko je to potrebno, oziroma da bo vsakršna agresija proti kateri koli zaveznici odvrnjena z ustreznim skupnim vojaškim odzivom. S konceptom OPP se uresničujejo določila Severnoatlantske pogodbe, v prvi vrsti njen 3. člen, po katerem zaveznice z nenehno in učinkovito samopomočjo ter vzajemno pomočjo vsaka zase in skupaj vzdržujejo in razvijajo svojo individualno in kolektivno sposobnost upreti se oboroženemu napadu.

Bojne skupine in njihova sestava

Nato je torej okrepil svojo prisotnost na Vzhodu s štirimi bojnimi skupinami, za katere velja, da so »večnacionalne in v bojni pripravljenosti, da demonstrirajo moč čezatlantskega zavezništva. Njihova prisotnost jasno sporoča, da je napad na člana zavezništva napad na vse« (NATO, 2018c). Vse bojne skupine so bataljonske ravni, kar pomeni, da so sestavljene iz poveljstva ter nekaj pehotnih (mehaniziranih, motoriziranih) čet ter čet za bojno podporo in za zagotovitev delovanja. Končne operativne zmogljivosti so dosegle v juniju 2017, ko se je tudi uradno začelo delovanje bojnih skupin.

Bojna skupina v Estoniji je nastanjena v Tapi, približno 100 km vzhodno od Talina. Sestavlja jo približno 1000 pripadnikov oboroženih sil Velike Britanije, ki je vodilna država, Danske in Islandije, glavnino, mehanizirani bataljon, prispeva vodilna država (800 pripadnikov), Danska pa pehotno četo. V sestavi ima bojna vozila pehote, tanke in samovozno artilerijo.

Bojna skupina v Litvi deluje v bazi v Rukli, dobrih 50 km severozahodno od Vilne. Za razliko od bojne skupine v Estoniji je v Litvi prisotnih precej več zavezniških držav. Nemčija, vodilna država, Hrvaška, Francija in Nizozemska prispevajo vsaka po eno mehanizirano četo, Norveška izvidniški vod, s posameznimi pripadniki pa sta prisotni še Belgija in Islandija.

Bojno skupino v Latviji sestavljajo tako pripadniki osmih držav. Vodilna država, Kanada, prispeva mehanizirani bataljon, Italija in Španija mehanizirani četi, Poljska oklepno četo, Slovenija izvidniški vod (v prvih dveh rotacijah od junija 2017 do julija 2018 vod za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo [JRKBO]), Albanija vod za uničevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev (angl. Explosive Ordnance Disposal Platoon). Konec junija 2018 se je v bojno skupino vključila Češka z vodom minometov 120 mm, v juliju pa še Slovaška z mehanizirano četo (NATO, 2018c). Tako je od julija dalje eFP Battlegroup Latvia največja po številu sodelujočih držav.

Na Poljskem je vodilna država ZDA, bojna skupina pa je locirana v bazi Orszyz, približno 150 km severno od Varšave. Glavnino prispevajo ZDA (mehanizirani bataljon in enote za zagotovitev delovanja), druge tri sodelujoče države pa prispevajo izvidniški element (VB), baterijo samovoznih raketometov (Hrvaška) in baterijo zračne obrambe (Romunija).

Po politični odločitvi, da Nato na Vzhod namesti štiri bataljonske bojne skupine, so države članice zavezništva dale različne prispevke v bojne skupine. Po mojem mnenju je ključna ugotovitev, da so bojne skupine:

• primerljive po velikosti,
• različne po sestavi enot,
• različne glede na oborožitvene sisteme.

Številčno štejejo približno 1000 pripadnikov (Estonija 987, Latvija 1300, Litva 1271 ter Poljska 1114 pripadnikov), kar je običajna številka za bojno skupino bataljonske ravni. V te številke pa niso všteti nacionalni podporni elementi (NPE, angl. National Support Elements), ki jih imajo vse države na območjih delovanja zato, da vzdržujejo most med enoto ali enotami na območju delovanja in domovino.

Vloga v odvračalni in obrambni drži zavezništva

Organizacija RAND, raziskovalna organizacija, ki razvija rešitve za varnostne izzive, je v študiji o (z)možnostih obrambe na Baltiku »Reinforcing Deterrence on NATO’s Eastern Flank: Wargaming the Defense of the Baltics« (Shlapak, Johnson, 2016) ugotovila, da bi, če bi želel Nato imeti odvračalno držo v klasičnem smislu, torej več ognjene moči, kot jo ima potencialni nasprotnik, moral na območju Baltika imeti razporejenih sedem brigadnih bojnih skupin (in to ne lahkih tipa Stryker brigade combat team, ampak težkih, na osnovi oklepnih enot oblikovanih Armoured Brigade Combat Team).

Na osnovi sklepa iz Walesa leta 2014 je Nato oblikoval združene namenske sile z zelo visoko stopnjo pripravljenosti (Very High Readiness Joint Task Force, VJTF), namenjene začetnemu odzivu, še preden se lahko aktivirajo odzivne sile (NATO Response Forces, NRF). Sile OPP pa predstavljajo politično voljo držav članic, da izkazujejo enotno obrambno in odvračalno držo zavezništva.

Kot sem omenil prej, so si bojne skupine primerljive po velikosti, a različne po sestavi enot in glede na oborožitvene sisteme. Z obravnavo bojnih funkcij, ki »so analitično orodje, ki pomaga pri razumevanju osnovnih bojiščnih sistemov, poveljnik upošteva vse dejavnike bojevanja, ki so pomembni pri načrtovanju in izvedbi delovanj. Čeprav je relativni pomen posamezne funkcije odvisen od načina in vrste delovanj, skupno tvorijo povezano celoto in so osnova uravnavanja zmogljivosti sil« (Furlan et al., 2006: 56). Bojne funkcije so manever, ognjena podpora, obveščevalna zagotovitev, premičnost, oviranje in preživetje, zračna obramba, zagotovitev delovanja in poveljevanje.

Manever je uporaba sil s premikom v kombinaciji s hitrostjo in ognjeno močjo. Bojne skupine imajo v svoji sestavi zelo različne čete s precej različnimi oborožitvenimi sistemi. Vse štiri imajo glavnino, ki jo predstavljajo enote za bojevanje, ki omogočajo manever, glavnine pa so si med seboj (znotraj iste bojne skupine) različne. Tako ima na primer bojna skupina v Latviji štiri čete:

• kanadsko, opremljeno z osemkolesniki LAV 6.0;
• špansko z bojnimi vozili pehote pizzaro in tanki leopard 2;
• italijansko s transportnimi vozili na gosenicah BV-206 (v zimskem obdobju v eFP sodeluje gorska četa) oz. z osemkolesnimi bojnimi vozili pehote freccia (v poletnem obdobju, ko Italija sodeluje z mehanizirano pehotno četo);
• poljsko s tanki PT-91.

V Latviji so čete dosti bolj različne kot v drugih bojnih skupinah, saj so tam primerljivejše po opremi oz. zmogljivostih. Na primeru bojne skupine Latvija pa taka sestava pomeni kombinacijo velike ognjene moči (tanki) in hitre premičnosti (osemkolesniki).

Ognjena podpora je skupna in usklajena uporaba ognjenega delovanja kopenskih, mornariških in zračnih bojnih sistemov in delovanja ofenzivnih sistemov elektronskega bojevanja ter neubojnih sredstev na cilje na kopnem ali morju (Furlan et al, 2006: 60). Kot vidimo iz zgornjega pregleda sestave bojnih skupin, imajo nekatere v svoji sestavi artilerijo, druge pa je nimajo. Kot navaja študija korporacije RAND »Reinforcing Deterrence on NATO’s Eastern Flank: Wargaming the Defense of the Baltics« (Shlapak, Johnson, 2016), ognjena podpora zavezništva temelji bolj na mornariški in letalski komponenti kot pa na kopenski.

V juniju 2018 sem sodeloval na vodeni diskusiji »NATO in 2018: Limits and Opportunities in Responding to Existing and Emerging Challenges«, ki so jo pripravili Latvijski inštitut za mednarodne odnose, Veleposlaništvo Republike Poljske v Rigi, Veleposlaništvo Kanade v Latviji ter Friedrich Ebert Stiftung iz Nemčije. Kot je povedal g. Janis Kazočinš, svetovalec predsednika Latvije za nacionalno varnost, je težava vedno v nastajajočih grožnjah, ki jih je treba prepoznati, saj zahteva razvoj zmogljivosti, ki omogoča odziv na grožnjo, svoj čas. Bistvo vojaške moči pa je v tem, da omogoča dosego političnih ciljev. Torej, zavezniške bojne skupine, rezultat velike politične volje držav članic zavezništva, vsekakor predstavljajo pomemben element na zemljevidu Evrope.

Je pa zanimivo tudi mnenje, ki ga je na omenjeni vodeni diskusiji podal g. Sergey Markedonov, profesor na ruski Državni univerzi za humanistiko, da je stanje hladne vojne (Cold War) nadomestil hladni mir (Cold Peace). Medtem ko je pravno gledano proces transformacije na vzhodu Evrope zaključen, zgodovinsko gledano še zdaleč ni tako, saj ljudje še nimajo v zavesti novega stanja oz. ga še niso ponotranjili, določene skupine ljudi pa s stanjem seveda niso zadovoljne.

G. Alexander Moens, predstojnik oddelka za politične zadeve na univerzi v Vancouvru, v Kanadi, je med drugim poudaril dejstvo, ki je pomembno prispevalo k vsem zavezniškim operacijam do sedaj, to pa je poenoten sistem poveljevanja in kontrole, kar je nekaj, kar zavezništvo ima urejeno in dodelano in omogoča organiziranje, izvajanje in kontrolo elementov, ki jih prispevajo države članice in ki so različnih velikosti, sestavov in zmogljivosti (2018: Insight into the high-level public discussion: NATO in 2018: Limits and Opportunities). Poveljevanje se uresničuje z dejavnostmi poveljnika ter sistema poveljevanja in kontrole. Poveljevanje je pristojnost, predpisana z zakonom, ki jo potrebuje poveljujoči za načrtovanje, organiziranje, vodenje in kontrolo dodeljenih sil. Je proces, v katerem uveljavlja svojo voljo in namen ter ju prenaša na podrejene. Sistem poveljevanja in kontrole omogoča poveljniku pravočasno in pravilno odločanje, dodeljevanje virov in nalog, usklajevanje bojnih funkcij ter vodenje in kontrolo delovanja s katere koli točke na bojišču (Furlan, 2006: 63).

Temeljno načelo poveljevanja je načelo enotnosti poveljevanja. Enotnost poveljevanja pomeni, da je samo en poveljnik tisti, ki odgovarja in poveljuje podrejenim silam (Furlan, 2006: 63). Omejeno poveljevanje obsega naslednje oblike omejene pristojnosti: operativno poveljevanje, operativno kontrolo, taktično poveljevanje, taktično kontrolo, administrativno kontrolo in usklajevalna pooblastila. Najbolj je v uporabi operativno poveljevanje, kar pomeni dodeljevanje nalog podrejenim poveljnikom, razmeščanje enot ter določanje operativne kontrole (OPCOM), taktičnega poveljevanja (TACOM) ali taktične kontrole (TACON) (NATO, 2016b: 83).

Vse štiri bojne skupine so del Večnacionalnega korpusa severovzhod (Multinational Corps Northeast, Ščečin, Poljska), pomembno pa je tudi dejstvo, da je Nato zaradi okrepitev pripravljenosti in pospešitev razmeščanja sil ustanovil v Bolgariji, Estoniji, Latviji, Litvi, na Madžarskem, na Poljskem, na Slovaškem in v Romuniji t. i. NATO Force Integration Units, katerih namen je podpora kolektivnemu načrtovanju, usposabljanju in vajam ter skrbi za opremo in logistično zagotovitev (NATO, 2017a).

Prispevek Republike Slovenije oz. Slovenske vojske

Na vrhu Nata v Varšavi je Republika Slovenija (RS) izrazila pripravljenost za sodelovanje z enoto Slovenske vojske (SV) v večnacionalni bataljonski bojni skupini OPP, ki bo pod vodstvom vodilne države Kanade in ob soudeležbi več drugih zaveznic delovala v Latviji. Namero o sodelovanju je RS najavila tudi na zasedanju obrambnih ministrov Nata oktobra 2016. Vlada je potem sprejela sklep, da bo sodelovala s skupno do petdesetimi (50) pripadniki SV (raven voda z dodatnimi elementi ter posamezniki v poveljniško-štabnih strukturah ter z nacionalnim podpornim elementom), predvidoma od maja 2017 dalje, z možnostjo rotacij.

Sodelovanje v okviru eFP je odraz solidarnosti, odgovornosti in verodostojnosti RS, k mednarodnemu miru in varnosti zavezane članice Nata, ki izpolnjuje sprejete mednarodne obveznosti in vzajemna pričakovanja zaveznic ter prispeva k varnostnim zagotovilom in h krepitvi zavezniške odvračalno-obrambne drže. Predvideno je bilo, da bodo pripadniki SV sodelovali pri izvajanju mirnodobnih aktivnosti sil OPP, kar zajema vaje, usposabljanja in druge mirnodobne aktivnosti za zagotavljanje in vzdrževanje celovite in okrepljene odvračalne ter obrambne drže Nata. Glede morebitnega sodelovanja pri izvajanju aktivnosti, ki presegajo mirnodobne aktivnosti sil OPP, bi bile potrebne dodatne nacionalne odločitve, upoštevajoč zavezniški proces odločanja.

Prva rotacija je začela delo v Latviji junija 2017. Prvi dve rotaciji (SVNKON 01 eFP in SVNKON 02 eFP) sta bili sestavljeni iz večnamenskega voda za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo (VJRKBO), skupine za usmerjanje združenih ognjev (SUZO oz. ang. TACP − Tactical Air Control Party/JTAC − Joint Terminal Attack Controllers), skupine vojaške policije (VP), pripadnikov v poveljstvu bojne skupine in nacionalnega podpornega elementa (NPE), skupaj 50 pripadnikov.

SVNKON 02 eFP je v času delovanja v Latviji od decembra 2017 do julija 2018 dosegel izjemen ugled, ne samo v bojni skupini, ampak tudi širše, v latvijski vojski in tudi družbi. S sodelovanjem na številnih civilno-vojaških dogodkih, predstavitvah opreme, raznih projektih lokalne skupnosti in podobno smo postali prepoznavni po tem, da naši pripadniki zelo dobro poznajo svoje delo, obvladajo angleščino in se lahko sporazumevajo z domačini, predstavitve pa vedno naredijo zanimive tudi zaradi tega, ker lahko marsikdo marsikaj preizkusi. Na dnevih odprtih vrat so bile na primer enote za dekontaminacijo glavni hit za mlade in otroke, saj so ti lahko preizkusili, kako delati z vodo. Torej ogromno priložnosti za sodelovanje, razvoj, izgradnjo, pomoč, usposabljanja, vaje in podobno.

Izkušnje, izzivi in prihodnost

Sodelovanje v OPP prispeva k nadgradnji povezljivosti z zavezniškimi silami, dvigu usposobljenosti in izurjenosti ter h krepitvi pripravljenosti in bojne sposobnosti enot in pripadnikov. Velja namreč, da bojne skupine vzdržujejo »ready-to-fight« stanje, kar podpirajo tudi strateška sporočila oz. medijska kampanja.

Države gostiteljice imajo od razmestitve in delovanja bojnih skupin na njihovem ozemlju tudi precej koristi v obliki zgrajene in/ali posodobljene infrastrukture. Veliko je namreč posodobljenih strelišč, vadbišč, na novo zgrajenih objektov, garaž za vozila, skladišč, namestitvenih kapacitet in podobno. In gradnja se bo še nadaljevala, intenzivno, vsaj v naslednjih dveh letih.

Pomembno je tudi, da se da večji poudarek izvedbi integracije vseh elementov zavezniškega odvračanja in obrambe. In, kot po mojem mnenju pravilno ocenjujeta Shlapak in Johnson (2016: 14−15), z vsako vajo in sporočilom se odvračalna in obrambna drža krepi.

V času delovanja elementov SVNKON 02 eFP (od decembra 2017, ko smo prevzeli naloge na območju delovanja, do julija 2018) smo pridobili bogate in raznovrstne izkušnje. Številne vaje, ki smo jih opravili v času zelo dolgih noči in ekstremnega mraza (temperature do −30 °C), so pokazale, kaj pomeni dolga zima na Vzhodu. Oskrba z gorivom, izvajanje dekontaminacije, menjava baterij v radijskih napravah, oskrba z vodo in hrano, postavljanje šotorov, delovanje agregatov, bele maskirne obleke, maskiranje osebne in skupne opreme, premikanje po bojišču, izdelava skic in dokumentov, delovanje orožja, delovanje vozil ipd. so bila vsa področja, kjer smo lahko marsikaj preizkusili v praksi. Ko je enkrat zimo zamenjala pomlad, so se zamrznjeni predeli spremenili v močvirja, s katerih so prihajali roji komarjev. In pa izkušnja z ravnino in gozdovi (52 % celotne površine Latvije), kjer je navigacija precej drugačna, in s peskom, ki je vsepovsod. Skratka, doživetje vzhodnoevropskega okolja.

Sodelujoče države poleg opravljanja poslanstva odvračanja v glavnem vidijo koristi sodelovanja v OPP v tem, da je to odlično vadbeno okolje. In to predvsem zato, ker se veliko dogaja. Stalno so takšne in drugačne vaje: vaje v alarmiranju, vaje v premičnosti, taktične vaje z bojnim streljanjem voda in čete, vaje v preverjanju in delovanju sistemov zvez, vaje poveljstva na karti, vaje brez enot. Poveljujoči častniki se lahko ogromno naučijo, veliko stvari preverijo, če delujejo ali ne, izmenjajo izkušnje. Enako velja za podčastnike in vojake. Ogromno je opreme, takšne in drugačne. Vse tisto, kar si lahko nekoč videl samo na fotografiji ali videu.

In potem je tu še latvijska vojska. Imajo željo po rasti, usposabljanju, razvoju. Latvijska vojska je po velikosti primerljiva s Slovensko vojsko, ima 4600 pripadnikov stalne sestave in 8000 pripadnikov nacionalne garde, ki pa so organizirani v štiri brigade. Imajo redna usposabljanja, predvsem z nacionalno gardo. Imajo sistem, ki se širi, gradi. Ogromno se gradijo nove infrastrukture. Ustanavljajo nove enote, prihaja nova oborožitev. V času našega delovanja so denimo začeli prejemati samovozne havbice 155 mm M109A5Ö, ki jih bo skupaj 47. Imajo tudi 123 goseničnih vozil CVR(T), ki jih je britanska vojska izločila iz uporabe, nato so jih posodobili. Po oceni latvijske vojske so več kot odlična za močvirna in z gozdom poraščena območja v Latviji. Odličen občutek v sistemu, ki se širi in razvija. Poleg tega ima podporo in ugled v civilnem okolju.

Okrepljena prednja prisotnost kot nov način razmišljanja zavezništva in odgovor na nove varnostne izzive po mojem mnenju vsekakor ima svojo prihodnost. Večnacionalne bojne skupine, v katere države prispevajo zmogljivosti, so dober odgovor na dejstvo, da vsaka država ni sposobna zgraditi in vzdrževati vseh zmogljivosti. To še posebej velja za manjše države z manjšimi oboroženimi silami. Po mojem mnenju je možnosti razvoja veliko, na podoben način bi lahko izgrajevali in vzdrževali tudi druge zmogljivosti.

Avtor: Gorazd Stergar, objavljeno v Reviji Obramba, oktober 2018