Ob Dnevu Slovenske vojske

OSREDNJA SLOVESNOST V KONGRESNEM CENTRU NA BRDU

Letošnja osrednja slovesnost ob Dnevu Slovenske vojske je potekala na Brdu pri Kranju (14.5.2018), kjer je bil slavnostni govornik je bil predsednik Republike Slovenije in vrhovni poveljnik obrambnih sil Borut Pahor, zbrane pa sta nagovorila tudi ministrica za obrambo Andreja Katič in načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalmajor Alan Geder.

Dan Slovenske vojske zaznamuje mejnik iz časa priprav na osamosvojitev, ko je Slovenija začela samostojno urejati tudi obrambni sistem, tako so v takratni slovenski Teritorialni obrambi 15. maja 1991 sprejeli na obvezno služenje vojaškega roka prvo generacijo slovenskih nabornikov, ki so služenje domovini opravili v dveh učnih centrih: v 710. učnem centru v Pekrah pri Mariboru je služilo 120, v 510. učnem centru na Igu pri Ljubljani pa 180 nabornikov.

Ob prazniku Slovenske vojske objavljamo uvodnik iz knjige V SLUŽBI DOMOVINE dr. Tomaža Kladnika o razvoju slovenskih obrambnih sil:

Himna Republike Slovenije, Zdravljica, in himna Slovenske vojske, Naprej zastava Slave, izražata hotenje slovenskega naroda po življenju v svobodi in sožitju z drugimi narodi ter našo odločenost, da to obranimo tudi z orožjem.

V preteklosti so naši predniki poskušali uresničiti sanje po samostojni državi in s tem tudi po svoji vojski. Slovenci smo v minulem stoletju živeli v treh državnih skupnostih: v Avstro–Ogrski monarhiji, ki je s svojo srednjeevropsko identiteto omogočala, da so vsi Slovenci – čeprav razdeljeni na pokrajine – živeli v eni državi, v Kraljevini Jugoslaviji, v kateri smo kljub razdelitvi slovenskih dežel med tri države ohranili in krepili svojo matico, ter v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni, med katero je bila Slovenija razkosana med tri okupatorje, Slovenci pa kot narod obsojeni na smrt, kljub temu pa smo uredili še mejna vprašanja z močnejšimi sosedi in kot ena od federativnih republik zaživeli vsaj v omejeni suverenosti. Na oblikovanje in razpadanje obeh državnih skupnosti so pomembno vplivali tudi Slovenci v uniformah različnih vojska, ki so v pravem trenutku znali poseči v zgodovinska dogajanja in odločiti v korist svojega naroda. Čeprav so bili Slovenci pri razpadanju Avstro–Ogrske odvisni pretežno od mednarodnih dejavnikov, so odločna dejanja generala Rudolfa Maistra in njegovih borcev pomembno prispevala k oblikovanju slovenskega nacionalnega ozemlja. Ideja oblikovati našo lastno, Slovensko vojsko, je nato vnovič zaživela v obdobju druge svetovne vojne, kar je bil cilj obeh, na slovenskih tleh nasprotujočih si najpomembnejših slovenskih vojaških sestavov, ki sta jo poskušala uresničiti v različnih političnih, vojaških in mednarodnih okvirjih. Vendar je bilo, tako kot za svojo lastno nacionalno državo, prezgodaj tudi za svojo lastno nacionalno vojsko. Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije so se, hote ali nehote, morali združiti z drugimi jugoslovanskimi nacionalnimi partizanskimi vojskami v skupno vojaško formacijo, Jugoslovansko armado oziroma pozneje Jugoslovansko ljudsko armado. Večino pripadnikov Slovenke narodne vojske (slovenskega domobranstva) pa so po umiku na Koroško in nato po prisilni vrnitvi v Slovenijo likvidirali.

Zgodovinske okoliščine so bile samostojni državi in samostojni vojski naklonjene leta 1991, ko sta k osamosvojitvi Slovenije pripomogla splet ugodnih zunanjih okoliščin in dozorelost splošnega prepričanja v Sloveniji, da je treba izkoristiti zgodovinsko priložnost in se osamosvojiti, ter enotnost delovanja vodilnih akterjev osamosvojitve, ki so v bojih z jugoslovansko armado znali vzpostaviti vojaško ravnotežje in v trdih pogajanjih z evropsko skupnostjo zmogli doseči mir, ne da bi se pri tem odpovedali temeljnemu cilju. Pri tem je odločilno vojaško vlogo odigrala Teritorialna obramba Republike Slovenije, ustanovljena leta 1968 kot najširša oblika organiziranega oboroženega odpora in del enotnih oboroženih sil na celotnem jugoslovanskem ozemlju. V strategiji oboroženega boja je imela pomembno vlogo in naloge v boju z diverzantskimi, terorističnimi in drugimi silami podtalne vojne, boj pa je izvajala v sodelovanju s silami Jugoslovanske ljudske armade, na začasno zasedenem ozemlju in v zaledju, pa tudi samostojno. S predanostjo ideji samostojne države, ki so jo na referendumu z veliko večino potrdili državljani Republike Slovenije, ter z odločnostjo slovenskega političnega vodstva in pripadnikov Teritorialne obrambe Republike Slovenije se je ta ob pripravah in zmagi v osamosvojitveni vojni za Slovenijo ter razvojem v samostojni državi preoblikovala v sodobno Slovensko vojsko. 

Petnajstega maja 1990 je bil na podlagi navodil vojaškega vrha bivše SFRJ izdan ukaz o razorožitvi TO RS. Številni častniki TO in drugi so ta ukaz zavrnili in v naslednjih dneh, tednih in mesecih je za obrambo Slovenije in za zavarovanje sprejemanja osamosvojitvenih aktov v slovenskem parlamentu nastajala manevrska struktura narodne zaščite.

Petnajstega maja 1991 je na podlagi Zakona o vojaški dolžnosti v 510. učnem centru TO na Igu pri Ljubljani in v 710. učnem centru v Pekrah pri Mariboru pričela z usposabljanjem prva generacija nabornikov v zgodovini Slovenije. Simbolični pomen tega dejanja je bistveno okrepil zavest Slovencev pred odločilnimi trenutki ob uresničitvi plebiscitarne odločitve. Že 23. maja 1991 pa je prišlo do prvega odločilnega odpora slovenske vojske in subjektov civilne obrambe proti veliko močnejši in bolje oboroženi sili ob poskusu JLA, da bi v Pekrah prekinila proces rednega vojaškega usposabljanja.

Navedeni in drugi dogodki iz obdobja nastajanja nove slovenske vojske tako opredeljujejo 15. maj kot Dan Slovenske vojske, praznik vseh, ki so kot pripadniki slovenskih obrambnih sil ali civilne obrambe omogočili sprejemanje ključnih političnih odločitev ob osamosvajanju ter soustvarjali slovensko vojsko in državo.

Sodobna organiziranost, delovanje in nadaljnji razvoj Slovenske vojske temeljijo na dveh dokumentih obrambnega ministrstva, izdelanih leta 2004, in sicer: Strateškem pregledu obrambe in Resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske. V njiju so določeni dolgoročni strateški cilji, zasnovani na nacionalnih interesih in uravnoteženi s članstvom v Natu, potrebne zmogljivosti, struktura sil ter vmesni cilji pri njihovem oblikovanju. Tako se v obrambnem sistemu Republike Slovenije in s tem tudi v Slovenski vojski izvajajo obrambne reforme, ki obsegajo spremembe in dopolnitve obrambne strategije in načrtov, zmogljivosti in strukture vojske ter z njo povezano popolnjevanje, posodabljanje infrastrukture, doktrine in usposabljanje, pa tudi upravljanje finančnih in kadrovskih virov, opremljanje z oborožitvijo in vojaško opremo.

 Uvod v knjigi V SLUŽBI DOMOVINE, dr. Tomaž Kladnik

Tudi v letu 2018 imajo vojašnice širom Slovenije dneve odprtih vrat:

– Vojašnica Franca Uršiča, Novo mesto, v četrtek, 4. maja 2018;
– Vojašnica Edvarda Peperka, Ljubljana, v soboto, 6. maja 2018;
– Vojašnica Vincenca Repnika, Slovenska Bistrica, v petek, 12. maja 2018;
– Vojašnica Janka Premrla Vojka, Vipava, v petek, 12. maja 2018;
– Vojašnica slovenske Teritorialne obrambe, Ljubljana, v soboto, 13. maja 2018;
– Vojašnica Petra Petriča, Kranj, v soboto, 20. maja 2018;
– Vojašnica barona Andreja Čehovina, Postojna, v soboto, 20. maja 2018;
– Vojašnica generala Maistra, Maribor, v soboto, 20. maja 2018;
– Vojašnica Boštjana Kekca, Bohinjska Bela, v soboto, 20. maja 2018;
– Vojašnica Franca Rozmana Staneta, Celje, v petek, 26. maja 2018;
– Vojašnica Ivana Cankarja, Vrhnika, v soboto, 27. maja 2018;
– Vojašnica Murska Sobota, Murska Sobota, v soboto, 27. maja 2018;
– Vojašnica Jerneja Molana, Cerklje ob Krki, v nedeljo, 4. junija 2018;
– Vojašnica Stanislava Požarja, Pivka, v soboto, 16. septembra 2018;
– Vojašnica slovenskih pomorščakov, Koper, v petek, 22. septembra 2018.