Protitankovski raketni sistemi MILAN za ukrajinsko vojsko

UKRAJINSKA VOJSKA ŽE UPORABLJA PRENOSNE RAKETNE SISTEME MILAN

Tuje države aktivno oskrbujejo ukrajinsko vojsko z različnimi vrstami protitankovskega orožja. Več držav je hkrati obljubilo, da bo v Ukrajino poslalo francosko-nemško prenosne vodene protitankovske raketne sisteme (ATGM) MILAN. 

Do danes so ti izdelki prišli na ukrajinsko ozemlje in jih osebje obvladuje. V bližnji prihodnosti lahko takšno orožje   stopi v ospredje, vendar je možnost njihove učinkovite uporabe vprašljiva. Že konec februarja so evropske države začele objavljati načrte za zagotavljanje vojaško-tehnične pomoči Ukrajini. Francija je bila ena prvih, ki je razkrila takšne informacije. Zatem so sledila poročila, da bo v bližnji prihodnosti Ukrajini dobavila več deset protitankovskih sistemov iz skladišč svoje vojske. Vrsta izdelkov ni bila omenjena, lahko pa bi domnevali, da gre za sisteme MILAN.

Podobne namere je kmalu napovedala tudi Italija. Načrtovala je pošiljanje raznovrstnega pehotnega orožja, vključno s sistemi MILAN, hkrati pa število orožja in čas dobave znova nista bila določena.

Zanesljive informacije o dobavi protitankovskih sistemov MILAN v Ukrajino so se pojavile šele pred dnevi. Ameriški televizijski kanal CNN je prikazal eno od ukrajinskih enot, v kateri se osebje usposablja ob sodelovanju tujih inštruktorjev. Predvsem so prikazali proces usposabljanja operaterjev protitankovskih sistemov. Sodeč po prikazanem je Ukrajina prejela protitankovske raketne vodene sisteme ene od starejših modifikacij, kot je MILAN 2/2T.

Skupno število dobavljenih sistemov MILAN ostaja neznano, iz razpoložljivih podatkov pa izhaja, da je Ukrajina prejela vsaj nekaj deset lansirnih raket in zabojnikov z raketami. Informacij o prejemu teh sistemov na frontni črti in o njihovi bojni uporabi pa še ni. Vendar je mogoče pričakovati, da bodo uporabljeni v kratkem.

Lahka pehotna protitankovska raketa

Sistem MILAN (Missile d’Infanterie Léger Antichar – Lahka pehotna protitankovska raketa) so razvili v  zgodnjih šestdesetih letih po naročilu oboroženih sil Nemčije in Francije. V projektu je sodelovalo več podjetij iz obeh držav; v zgodnjih sedemdesetih, pred  začetkom serijske proizvodnje, pa so ustanovili konzorcij Euromissile – zdaj MBDA Systems.

Razvoj projekta je bil končan v zgodnjih sedemdesetih letih, nato pa je šel MILAN na preizkušanje. Že leta 1972 so s sistemi MILAN oborožili vojske Nemčije in Francije. Po začetku serijske proizvodnje je sledila promocija protitankovskega vodenega raketnega sistema na mednarodnem trgu.

Vzporedno s serijsko proizvodnjo je konzorcij Euromissile posodabljal sistem MILAN. Leta 1984 so tako razvili nadgrajeni ATGM MILAN 2 z izboljšano raketo večjega kalibra. Leta 1993 se je pojavila modifikacija MILAN 2T s tandemsko bojno glavo, nekaj let pozneje pa je nastal MILAN 3, za katerega je značilna povečana odpornost na motnje. Na tej podlagi je v začetku prvega desetletja nastal sistem  MILAN ER s podaljšanim dosegom.

Sprva so ATGM MILAN proizvajala samo podjetja iz konzorcija Euromissile, kasneje pa je licenco za proizvodnjo pridobilo več tujih držav. V petdesetih letih obstoja tega orožja so vsi izdelali vsaj 10-12 tisoč lanserjev in približno 350-400 tisoč raket. MILAN tako uporabljajo v petdesetih državah na vseh celinah; nekateri  uporabniki  so to orožje že opustili in preiti na novejše modele.

Sistemi MILAN so bili večkrat uporabljeni v različnih oboroženih spopadih, uporabljala jih je že argentinska vojska med vojno proti Britancem na Falklandih v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Določeno število takšnih protitankovskih sistemov je v osemdesetih letih prišlo tudi do afganistanskih mudžahidov in so jih uporabljali proti sovjetskim oklepnim vozilom. Od poznih sedemdesetih letih so protioklepne sisteme  MILAN pogosto uporabljali v spopadih na Bližnjem vzhodu, zdaj pa je Ukrajina zanje postala novo gledališče.

Tehnične lastnosti

MILAN je prenosni vodeni protitankovski raketni sistem druge generacije, zasnovan za boj proti različnim zaščitenim mobilnim in fiksnim ciljem. Sistem MILAN prevaža posadka razstavljenega ali nameščenega na različna vozila.

V vseh modifikacijah MILAN sestavljajo transportni in lansirni zabojnik za enkratno uporabo z raketo, lansirna naprava z namerilnim sistemom in potrebno elektroniko ter orodje za postavitev na položaj ali na nosilec. Odvisno od modifikacije ima sistem maso 35-37 kg.

Ključna komponenta sistema je lansirna naprava z nadzornim sistemom, na katerem je nameščena raketa TPK. Naprava je opremljena z optično napravo za iskanje ciljev in ima potrebno elektroniko. Vodenje raket se izvaja v polavtomatskem načinu. Operater drži ciljno oznako na cilju; avtomatski sistem sledi raketi vzdolž sledilnika, ji pošilja ukaze in jo drži v vidnem polju, prenos ukazov poteka po žici, ki se odvija z izstrelka.

Raketa MILAN je izdelana v ohišju kompleksne oblike: med glavnim in repnim oddelkom večjega kalibra je zmanjšan osrednji sklop z zložljivimi krili. Prva različica rakete je imela premer 103 mm. Po posodobitvi in ​​uvedbi nove bojne glave so  kaliber povečali na 115 mm in je potem ostal na tej ravni. Rakete različnih modifikacij imajo dolžino 770 mm, dolžina lansirne cevi z raketo je od 900 do 1200 mm. Masa zgodnjih raket ni presegla 7 kg, v kasnejših projektih pa je presegla 10 kg.

Strelivo vseh različic je opremljeno s pohodnim motorjem na trda goriva. Raketa zapusti TPK s hitrostjo 75 m/s in v letu pospeši do 200 m/s. Za vse večje modifikacije rakete doseg leta doseže 2 km. V zadnjem projektu MILAN ER so jo povečali na 3 km.

Prva različica rakete MILAN je bila opremljena z eno samo kumulativno bojno glavo in je prebila  350 mm debelo jekleno ploščo. Nova 115-mm bojna glava za raketo MILAN 2 je že prebila 800 mm. Tandemska bojna glava za MILAN 2T in MILAN 3 imata podobne lastnosti, vendar sta sposobna zadeti oklepna vozila z dinamično zaščito. Najnovejša modifikacija MILAN ER prodre 1000 mm jekla.

Proizvajalci ugotavljajo visoko zanesljivost in učinkovitost vseh ATGM družine MILAN. V desetletjih delovanja v dosegu in bojnih razmerah je bilo izstreljenih več kot 50 tisoč raket vseh vrst, več kot 90 % raket je uspešno zadelo cilj.

Prednosti in slabosti

Prva različica ATGM MILAN se je pojavila in začela uporabljati že pred pol stoletja. Kasneje je bilo razvitih več novih modifikacij z različnimi izboljšavami, zadnja pa se je pojavila v začetku prejšnjega desetletja. MILAN ER še vedno velja za sodobno in učinkovito protitankovsko orožje – za razliko od svojih predhodnikov.

Najnovejše različice sistema MILAN imajo več pomembnih izboljšav in prednosti. Vključujejo dokaj napredno opazovalno-namerilno napravo  z dnevnim in nočnim kanalom ter učinkovitim nadzorom. Med delovanjem se položaja ne razkrinka s sevanjem, nadzor –vodenje rakete pa poteka po žici. Zaradi tega je težko zaznati izstrelitev in prestreči ali zatreti raketo. 

Trenutne modifikacije MILAN 3 in MILAN ER so opremljene s tandemsko bojno glavo, ki prebija dinamično zaščito in 800-1000 mm homogenega oklepa. Po različnih ocenah je to dovolj za uničenje čelne projekcije vseh sodobnih glavnih bojnih tankov.  Prav tako omogočajo prebijanje oklepa tanka pod različnimi koti ali premagovanje zaščite oklepnih vozil  drugih razredov z manj močno zaščito.

Med slabosti tega vodenega protitankovskega sistema sodi omejen doseg in letne lastnosti. Hitrost leta izstrelka tako ne presega 200 m/s, najnaprednejša modifikacija pa ima doseg danes že skromne 3 km. V tem pogledu je celo najnovejši MILAN ER slabši od drugih sodobnih ATGM. Posledično nastanejo nezaželene omejitve in tveganja. Kljub vsem nadgradnjam namreč MILAN še vedno sodi v drugo generacijo protitankovskih sistemov s polavtomatskim vodenjem raket. Potreba po nadzoru rakete med letom vse do zadetka cilja potencialno ogroža varnost operaterja. Zaradi nizke hitrosti leta rakete se takšna tveganja povečajo – sovražnik ima več časa, da jo odkrije in premaga.

Zgodnje modifikacije protitankovskega raketnega sistema MILAN so že dolgo zastarele. Novejše različice še vedno ohranjajo omejen potencial, zadnje modifikacije pa so precej sodobna in učinkovita protioklepna orožja. MILAN 3 in MILAN ER se razlikujeta po določenem razmerju zmogljivosti, vendar sta sposobna napadati in zadeti različne cilje. Zato gre zanemariti uporabe sistema MILAN v Ukrajini. Takšni protitankovski sistemi, pa tudi drugi uvoženi izdelki, lahko predstavljajo nevarnost za ruske oklepnike. opremo. Je pa mogoče z uporaba ustreznih taktik in metod v precejšnji meri zmanjšati stopnjo takšne grožnje.

Pripravil B. Knific, foto: MBDA, Wikimedia