Slovenija načrtuje nakup 14 moderniziranih oklepnikov valuk

Na Kosovu se je avstrijski kontingent pred dvema letoma pozimi opremil z nadgrajenim pandurjem − modelom A2. Lahko kolesno oklepno vozilo (LKOV) ima samodejno oborožitveno postajo. Osredotočili pa smo se na deset razlik med slovenskim valukom 6×6 in avstrijskim pandurjem A2 z vidika uporabe v pehoti.

Samodejna (avtomatska) oborožitvena postaja je trenutno samo v verziji s težkim mitraljezom M2. Očitna pomanjkljivost je polnjenje streliva od zunaj. To pomanjkljivost odpravljajo IR-senzorji in optična povečava, ki omogočata učinkovito delovanje ponoči in na večje razdalje. Starejše generacije bodo pogrešale klasičnega namerilca, ki v žaru borbe obrača težki mitraljez po vidnem polju, vendar je učinkovito delovanje na daljše razdalje izrazita taktična prednost. Težki mitraljez je podporno orožje, ki mora delovati na večje razdalje. Za učinkovit odziv na stik sta dovolj pozitivna identifikacija sovražnika in rafal iz mitraljeza, ki prisili sovražnika v zaklon.

Razporeditev sedežev je v pandurju  A3 taka, da izkrcni del posadke sedi s hrbti skupaj. Ta razporeditev omogoča lažje opazovanje okolice oziroma tudi lažje delovanje iz vozila. Prostora za opremo je enako malo kot v slovenskem valuku. Razporeditev sedežev je enaka kot v policijskem štirikolesnem oklepniku BOV (bojno vozilo pehote).

Pandur A2 ima dvoje zadnjih vrat, ki se odpirajo navzven. Za model A3 pravijo, da bo imel enak sistem (rampo) kot naš valuk. Tudi v slovenski verziji z rampo so enojna vrata, ki pa pridejo prav samo v primeru taktičnih postopkov manjše intenzivnosti (5-0-25, minsko polje …). Kadar se taktično tveganje prevesi na hitrost, je rampa vsekakor boljša rešitev. Tudi menjava zadnjih dveh parov pnevmatik se lahko opravi s pomočjo rampe.

Dodatne sani za pod kolesa v primeru snega in blata so standardna dodatna oprema, ki je slovenski valuk nima. Na strehi so pritrjene dvoje sani dolžine približno 2 metrov, ki omogočajo dodatno pomoč v blatnem ali pa spolzkem okolju.

Kljuke za izvleko so drugačne oblike in omogočajo hitrejšo pritrditev. Valuk ima kovinska ušesa, ki so velikokrat preveč zategnjena in je potrebna uporaba dodatnega orodja pri izvleki.

Pandur A2 ima fiksno vlečno kljuko. Izkrcno-vkrcna ploščad pri valuku tega ne omogoča in je potrebna dodatna montaža oz. predpriprava za vleko.

Protivetrna zaščita voznika med netaktično vožnjo je manjša. Valukova »televizija« nudi večjo zaščito tudi s hrbtne strani in naredi vožnjo v primeru dežja ali snega veliko udobnejšo.

Strelskih mest za streljanje posadke iz vozila ima valuk več, pandur ima samo eno na desni strani, na levi dve, zadaj pa sploh ne.

Lanserji dimnih izstrelkov so pri pandurju na oborožitveni postaji. Pri valuku so fiksni − po dva para na obeh straneh vozila. Mobilni lanserji so taktična prednost, saj se učinkovitost zadimljenega bojišča ali pa vozila poveča tudi pri manjšem vetru.

Seveda je še nekaj manjših razlik, ki smo jih združili v deseti točki. To so na primer električni indikatorji zaprtja stropnih loput, ki jih valuk nima. Prav pridejo vozniku, ki vsak trenutek ve, ali so lopute odprte ali pa zaprte. Dodatno orodje je pri pandurju nameščeno na zadnji strani vozila. Vodila pletenice za izvleko vozila so pri pandurju iz plastike.

Največja razlika med valukom in pandurjem je samodejna oborožitvena postaja, ki je nadgradnja pandurja A1. V novejši verziji pandur A3 naj bi vozilo imelo rampo, posadka bo sedela enako kot v valuku, na oborožitveno postajo pa naj bi namestili tudi avtomatski bombomet. Seveda pa je z vsako tehniko in oborožitvenim sistemom tako, da je učinkovit le toliko, kot je izurjena posadka.