Tiskovna konferenca ob 46-letnici ustanovitve TO

TERITORIALNA OBRAMBA JE BILA USTANOVLJENA LETA 1968

20. novembra 2014 je minilo 46 let od ustanovitve Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Gre za pomemben zgodovinski dogodek, na katerega so slovensko javnost spomnili veterani vojne za Slovenijo. V spomin na omenjeni dogodek je na sedežu Zveze veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) potekala tiskovna konferenca, na kateri sta bila poudarjena rojstvo in razvoj Teritorialne obrambe vse do preimenovanja Teritorialne obrambe v Slovensko vojsko.

Veterani vojne za Slovenijo pravijo, da so upravičeno ponosni na njihov prispevek v procesu osamosvajanja in na našo udeležbo v vojni, ki nam je bila vsiljena. Ponosni pa so tudi na Teritorialno obrambo, ki je opravila svoje zgodovinsko poslanstvo takrat, ko je bilo to za slovenski narod usodno. Na tiskovni konferenci so sodelovali  Ladislav Lipič, predsednik ZVVS, Marjan Grabnar, podpredsednik ZVVS in Jože Kuzman, podpredsednik ZVVS.

V spodnjem delu je zapisan nagovor Ladislava Lipiča, predsednika ZVVS, ob 46. obletnici ustanovitve Teritorialne obrambe (TO) Republike Slovenije:

»Zakaj veterani menimo, da je ta dan za slovensko vojaško zgodovino pomemben?
Predvsem zato, ker je TO tretja slovenska vojska v vojaški zgodovini Slovencev in slovenskega  naroda in ker je TO skupaj z milico in slovenskim ljudstvom bila oborožena moč, katere pripadniki so se z orožjem uprli JLA v vojni, ki nam je bila vsiljena in smo v tej vojni zmagali. TO je v tem procesu sodelovala do 25. oktobra 1991, ko je slovensko ozemlje ostalo brez prisotnosti tuje vojaške sile na svojem ozemlju in je Slovenija tako dosegla svojo polno suverenost. Zato slovenskemu političnemu vodstvu, posebej poslankam in poslancem Državnega zbora veterani vojne za Slovenijo predlagamo, da 25. oktober 1991 razglasijo za Dan suverenosti, ki naj bo za državljanke in državljane RS prazničen in slavnosten dan; dan, ko smo končno dobili svojo suvereno državo.

Izraza »suverena in suverenost« bosta mogoče spomnila vse tiste najbolj odgovorne voditelje minulih 23 let, kaj ta izraza simbolno in tudi v resničnosti našega vsakdana pomenita. Tudi veterani se zavedamo, da se je bilo potrebno delu svoje suverenosti ob vstopu med demokratične države evropskih narodov na posameznih področjih odreči (na obrambnem, finančnem področju); to pa seveda ne pomeni, da se je moramo odrekati neprestano in po koščkih, kakor se kateri vladajoči politiki zazdi. Prepričani smo, da bodo vsi tisti, ki so Slovenijo postavili na zemljevid nesamozavestnih in hlapčevskih držav za to svoje početje prej ali slej morali prevzeti tudi politično odgovornost. Za minulo privatizacijo, razprodajo državnega premoženja, bančne luknje, namerno zgrešene investicije, kot je TEŠ6 in podobne; za vse bo potrebno sprejeti odgovornost, ne glede, na kakšnem visokem položaju je kdo danes.
Naj se vrnem k naši suverenosti, katero smo sebi in svojim potomcem priborili. Zavedamo se, da je v današnji družbi povezovanje in sodelovanje ter sožitje med narodi izrednega pomena in je trud za te vrednote nujno početje vseh nas, še posebej naših voditeljev. To pa zahteva pokončno držo, samozavest in ponos, in ne priklanjanje vsakemu predlogu in zahtevi, ki je izrečena vsepovsod drugje, samo ne doma, v Sloveniji.«

Ob tem naj še dodamo veliko vlogo, ki jo je imela pri tem revija (naša) Obramba, saj je prav v njenih vsebinah začela nastajati slovenska vojaška strokovna terminologija.

Ladislav Lipič je o rabi slovenskega jezika v takratnih časih: »V sami TO je bila uporaba slovenskega jezika kot pogovornega in še bolj kot poveljevalnega jezika, izrednega pomena. Slovenski jezik je bil uporabljen povsod – na vajah, seminarjih, tečajih in vseh drugih oblikah usposabljanja. Skupni so bili le topografsko-taktični znaki, katere so uporabljali pri risanju kart. Tudi vsa poročila, ukazi, povelja in ostali dokumenti so se izdelovali v slovenskem jeziku. Ob tem je potrebno izpostaviti v 70. letih izdan Vojaški slovar avtorja prof. Toma Korošca, ki je bil pomemben ne samo z nacionalnega temveč tudi z jezikovno-kulturnega vidika.

Navedene trditve lahko podkrepimo še z naslednjimi podatki: TO so financirale občine, delovne organizacije in republika tako, da je tudi na področju opremljanja imela svojo visoko stopnjo avtonomije in bila najbolje opremljena med vsemi TO republik in pokrajin takratne države. Teritorialni princip popolnjevanja enot z vojaškimi obvezniki je zagotavljal kadre iz lokalnih skupnosti, torej domačinov, ki so dobro poznali ozemlje in katere so dobro poznali tudi domačini (nekoliko drugače je bilo za manevrske enote, to je brigade). Vse enote so se oskrbovale iz lokalnih virov, torej domačih dobaviteljev. To je le nekaj značilnosti, ki so krasile TO in jo naredile za slovensko nacionalno vojsko.«

Pripravil: B. Knific, foto: Marjan Garbajs, arhiv revije Obramba

.