V Siriji izdelujejo iranske rakete, Rusija vse bližje Iranu

BO RUSIJA LE PRODALA IRANU SISTEME S-300?

Iranci so sporočili, da so v Siriji začeli proizvajati iranske rakete, na drugi strani pa bo Rusija gradila jedrske elektrarne v Iranu in jim verjetno le dobavila zračno-obrambne sisteme S-300.

V Siriji je Iran zagnal proizvodni obrat za izdelavo raket, ki so bile razvite v Iranu, poroča tiskovna agencija Fars. “Obrati za proizvodnjo raket v Siriji so bili zgrajeni skupaj z Iranom, tam pa se proizvaja rakete, ki so bile razvite v Iranu,” je dejal iranski general Amir Ali Hajizadeh v intervjuju v torek 11. novembra 2014. Ob tem je dodal, da njihove rakete uporabljajo tudi v Palestini in Libanonu, kjer so zelo močni v proizvodnji raket.

Iranski general Nourollah Nourollahi pa je med obiskom severne province Semnan dejal: “Danes je islamski Iran zrasel v šesto najmočnejšo raketno državo na svetu in kar je glavni vir ponosa za revolucijo.”

Teheran je med leti 1980-1988, ko se je v soseščini odvijala iraška vojna, začel program za razvoj orožja, ki bo nadomestilo na embargo orožja iz ZDA. Od leta 1992 Iran proizvaja svoje tanke, oklepna vozila, rakete in bojna letala.

Predstavniki Iranske vojske pa vseskozi poudarjajo, da so njihovi vojaški in oboroženitveni programi namenjeni obrambnim namenom in se jih ne sme razumeti kot grožnjo kateri koli drugi državi.

V marcu 2014 je iransko obrambno podjetje Khatam ol-Anbia začelo masovno dobavo različnih balističnih izstrelkov Iranski vojski, vključno z qader, qiam, fateh 110 in khalij-e fars, kakor tudi sistemov zračne obrambe mersad.

Balistična raketa qader na tekoče gorivo ima doseg 2000 km in lahko doseže ozemlje Izraela. Qiam je nova vrsta manevrirne rakete zemlja-zemlja.

Fateh-110 je mobilna balistična raketa kratkega dosega na trdo gorivo, opremljena z naprednimi navigacijskimi in nadzornimi sistemi za visoko preciznost. Razvili naj bi jo iranski inženirji in ni oblikovana na podlagi kakršnega koli tujega proizvoda.

Nadzvočna raketa khalij-e fars (Perzijski zaliv) visoke natančnosti lahko nosi do 650-kilogramsko bojno glavo, ima vgrajene pametne sisteme (let rakete) in je imuna na prestrezanje. Doseg rakete je 300 km. Balistična raketa khalij-e fars je najbolj napreden in najpomembnejši projektil Iranske mornarice.

Protiletalski raketni sistem mersad so razvili iranski strokovnjaki in lahko sestreli sovražnikove letalnike v oddaljenosti med 70 in 150 km (srednjega dosega).

“Rusija zavrnila dobavo raketnih sistemov S-300 Iranu zaradi pritiska Zahoda“

Odločitev Rusije, da zavrne dobavo raketnih sistemom zračne obrambe S-300 zemlja-zrak (SA-10 grumble) v Iran, je bila sprejeta pod pritiskom zahodnih držav, pa je dejal iranski veleposlanik v Rusiji Mehdi Sanaei v sredo 12. novembra 2014.

“Poskusi Rusije ali Irana za izboljšanje odnosov z Zahodom so vedno imeli slab vpliv na naše rusko-iranske odnose. Primer za to je situacija z dobavo S-300S in naložitev sankcij,” je dejal Sanaei.

V letu 2007 sta Rusija in Iran dosegla 800 milijonov dolarjev vreden dogovor o dobavi petih sistemov S-300 Iranski vojski. Moskva je v letu 2010 prekinila pogodbo v skladu z resolucijo Varnostnega sveta ZN, ki je prepovedala izvoz orožja Teheranu kot del novega kroga sankcij zaradi iranskega jedrskega programa. Iran se je odzval z vložitvijo 4milijarde dolarjev visoko tožbo pri Mednarodnem arbitražnem sodišču v Ženevi proti ruskemu državnemu izvozniku orožja Rosoboronexport.

V prvih dneh novembra 2014 pa je prišlo do novega preobrata, na katerega je verjetno vplivala tudi kriza v odnosih med Rusijo in Zahodom. Le 12 dni pred iztekom roka za dosego dogovora o iranskem jedrskem programu je Rusija sporočila, da je z Iranom dosegla dogovor o gradnji osmih jedrskih reaktorjev (dva v Busherju), kakor tudi da se dogovarjajo za dobavo sistemov S-300 (s tem bi Iran umaknil tožbo).

Svetovne velesile ZDA, Velike Britanije, Francije, Nemčije, Rusije in Kitajske se bodo konec novembra 2014 sestale s predstavniki Irana na še zadnjem krogu pogajanj o zmanjšanju iranskih jedrskih dejavnostih. Zahod želi doseči, da bi Iran svoj program bogatenja urana spustil pod mejo, ki je potrebna za gradnjo jedrske bombe, v zameno pa bi odstopili od sankcij proti tej “uporniški državi”.

Naj spomnimo, da so prav te evropske države in ZDA pred desetletji z gradnjo svojih jedrskih elektrarn (s tem bi ostalo več nafte za Zahod) tekmovale za iranske riale in nafto, vse to pa je pripeljalo do menjave oblasti ter naglega poslabšanja odnosov z Iranom.

Pripravil: A. Knific, foto: Military Photos