Lovci rafale ali typhoone za Srbijo

SRBIJA SE ZANIMA ZA NAKUP ZAHODNOEVROPSKIH LOVSKIH LETAL

Srbija se pogaja o nakupu 24 lovskih letal zahodne proizvodnje, kupuje brezpilotnike TB2 bayraktar UCAV in CH-95 MALE.

Srbija se pogaja o nakupu 12 popolnoma novih večnamenskih lovskih letal Dassault rafale za srbsko vojno letalstvo in zračno obrambo (Ratno Vazduhoplovstvo I Protivvazduhoplovna Odbrana – RV i PVO), je srbski predsednik Aleksandar Vučić predstavil 9. aprila: »Že leto dni se osebno pogajam o nabavi 12 novih letal Dassault rafale [iz Francije], načrtujemo pa tudi še nakup 12 rabljenih letal rafale iz druge države,« je dejal Vučić in napovedal še nadaljnja vlaganja Srbije tudi v brezpilotne zmogljivosti s pridobitvijo bojnega letala brez posadke Baykar TB2 bayraktar (UCAV) turške proizvodnje in oboroženega brezpilotnega letala (UAV) kitajske proizvodnje CH-95 MALE (Medium Altitude Long Endurance – srednja višina – dolga avtonomija).«

Vučićeva izjava je po pisanju pariškega finančnega tednika La Tribune potrditev prejšnje s 5. aprila 2022, ko je napovedal, da bo Srbija po Grčiji in Hrvaški zelo verjetno postala tretji evropski tuji uporabnik francoskih bojnih letal rafale z 12 novoizdelanimi letali. Vendar pa je povzročilo zmedo tudi pri delu rabljenih letal, saj je znano, da nobena tuja država, ki uporablja rafale – to so Indija, Katar, Egipt in Grčija – ni izrazila namere ali od Pariza zahtevala in dobila dovoljenje za prodajo teh letal tretjemu kupcu. Ustvarjene nejasnosti so bile delno razrešene 11. aprila, ko je tiskovna agencija Reuters navedla, da je srbski predsednik izjavil, da bodo nabavili rabljena letala zahodne proizvodnje, čeprav je tip teh letal ohranil v tajnosti. Beograjski mediji pa so 14. aprila poročali, da se Srbija zanima za nakup eskadrilje rabljenih letal rafale iz Egipta, ki bi jih Kairo nato nadomestil z novim naročilom novih letal francoskega Dassault Aviation.

Medtem je tema postala še bolj zanimiva 13. aprila, ko so beograjski mediji poročali, da se je Srbija približala Združenemu kraljestvu in pokazala zanimanje za 12 presežnih letal Eurofighter typhoon tranche 1 Kraljevih letalskih sil (RAF), ki naj bi jih umaknili do leta 2025 v skladu z dokumentom obrambnega poveljstva britanskega ministrstva za obrambo, objavljenega marca 2021. Vse to je nakazovalo na to, da se Beograd vzporedno pogaja z nekaj državami, ki so sposobne prodati Srbiji nove in/ali odvečne lovce.

Načrt Srbije za nakup 24 letal je posledica potrebe po ohranitvi delovanja dveh eskadrilj bojnih letal znotraj Vojnega letalstva Srbije po letu 2030, ko bi morala Srbija začeti postopno upokojevati svoje MiG-29 iz sovjetske dobe, pa tudi jugoslovanske SOKO J-22 orao, dvomotorne podzvočne jurišnike napad in izvidnike in SOKO G-4 [N-62] super galeb, enomotorna napredna šolska letala in lahka letala za neposredno zračno podporo. Če se bo nakup 12 novih letal rafale standarda F4 Srbom, je logično pričakovati, da bo Srbija, ki jo vodi logika uporabe enega tipa bojnih letal,  sledila hrvaškemu primeru in preučila delovanje Francoskih letalsko-vesoljskih sil (Armée de l’Air et de l’Espace) kot izhodišče za nabavo dodatnih 12 rafale F3-R. Druga možnost je, da bi zamenjavo za kombinacijo letal J-22 in G-4 še jugoslovanske proizvodnje našli v manjši in cenejši platformi, z lahkim bojnim reaktivcem Leonardo M-346FA, optimiziranim za napredno usposabljanje z večnamenskimi zmogljivostmi, vključno z neposredno zračno podporo. Gre za rešitev, za katero je znano, da izpolnjuje vse zahteve RV i PVO, in je vsekakor ena od tistih možnosti, o kateri Srbija zelo resno razmišlja.

Napovedani nakupi brezpilotnih napadalnih in izvidniških brezpilotnikov pa po drugi strani nakazujejo, da Beograd načrtuje nadaljnji in pomemben razvoj brezpilotne komponente srbskega vojnega letalstva, ki zdaj uporablja šest oboroženih UAV CH-92A kitajske izdelave in letos pričakuje dobavo in uvedbo v uporabo avtohtono razvitih taktični brezpilotnikov pegasus (v sodelovanju s Kitajsko), ki je v začetku tega leta zaključil preizkuse letenja na Kitajskem, kjer je opravil proces izboljšav aerodinamične zasnove in zmogljivosti poleg integracije kitajskega elektro-optičnega sistema, avtopilota, podatkovne povezave in programske opreme.

Srbija se kot država s statusom kandidatke za članstvo v Evropski uniji (EU) sooča z nenehnim političnim pritiskom EU, pa tudi ZDA, da prekine svoje močne povezave z Moskvo. To pomeni, da se od Beograda pričakuje tudi začetek procesa postopnega zmanjševanja odvisnosti nacionalne vojske od ruskega vpliva. To se je že začelo z vojaškim letalstvom, ki vodi proces ”vesternizacije ”srbske vojske z nedavnimi in prihodnjimi nakupi znatnih količin opreme iz EU – helikopterjev Airbus H145, transportnih letal Airbus C295 in prenosnih raketnih sistemov zračne obrambe MBDA mistral 3 – v okviru dogovorov, na katere očitno močno vpliva Francija, ki je tradicionalna zaveznica Srbije, in očitno država, ki tesno sodeluje z Beogradom pri političnem in vojaškem približevanju te balkanske države zahodu.

V državi, kjer so spomini na Natova bombardiranja leta 1999 še vedno živi in ​​kjer je 82 % prebivalstva še vedno proti včlanitvi države v Nato, je politično logično, da lokalni politiki osebno pojasnjujejo, pa tudi vplivajo na lokalne medije pri ustvarjanju javnega mnenja, da potreba po zamenjavi ruskih (iz sovjetskih časov) lovcev MiG-29 (kar podpira Rusija) z letali zahodne izdelave med 2030–2035 ni posledica potrebe, da bi se znebili ruskega vpliva, ampak je bistvena strateška potreba vojaško nevtralne Srbije po ustreznem uravnoteženju prihajajočega sprejema v uporabo 10 enosedežnih in 2 dvosedežnih letal rafale F3-R sosednje države NATO Hrvaške.

Ključna vojaška naročila Srbije so bila skrbno načrtovana in izvedena v preteklih 6 letih z namenom, da se omogoči resna in premišljena modernizacija ter povečanje moči nacionalne vojske s pridobivanjem sodobnega orožja in vojaške opreme od ključnih svetovnih akterjev: Rusije, Kitajska, ZDA ter držav EU, kot so Francija, Nemčija in Španija. Te naložbe so sicer resno finančno obremenile srbsko gospodarstvo, vendar jih v Srbiji štejejo za potrebne, saj jih nedvomno vodi potreba Beograda po zagotovitvi politične podpore ali vsaj večjega razumevanja velikih sil za njihove zunanjepolitične in regionalne varnostne cilje, zlasti pa vztrajna politika nepriznavanja neodvisnosti Kosova, ki ga Srbija priznava kot svojo južno pokrajino Kosovo in Metohija, in interes s posebnim poudarkom na nadaljevanju obstoja Republike Srbske, kjer prevladujejo Srbi, kot samostojnega del Bosne in Hercegovine.

Pripravil: Igor Božinovski, foto: Military Forum