Podrobnosti o slovenski dobavi oklepnikov M-80A Ukrajini

BOJNA VOZILA PEHOTE M-80A SV ZA UKRAJINO

V okviru vojaško-tehnične pomoči je Slovenija Ukrajini zagotovila bojna vozila pehote M-80A, o čemer poročajo tudi ruski novinarji. 

Ešalon s 35 oklepniki M-80A je že prispel na ukrajinsko ozemlje, zdaj pa bi se moral začeti proces usposabljanja posadke in priprave na službo. Kdaj bo nova oprema prišla na prednjo bojno črto, ni znano.

Prve informacije o morebitnem prenosu slovenskega M-80A v ukrajinsko vojsko so se pojavile sredi maja. Takrat je slovenski tisk poročal, da je Kijev v začetku leta izrazil pripravljenost kupiti 39 tovrstnih oklepnikov za 4 milijone evrov. Januarja je bilo možno skleniti predpogodbo, vendar pogodba ni bila podpisana. Dostava slovenskih BMP je tako ostala v negotovosti.

Sredi maja je postalo znano tudi, da je slovensko vodstvo še vedno pripravljeno oskrbeti ukrajinsko vojsko z obstoječimi M-80A. Poleg tega je prejšnja slovenska vlada odločila, da se oprema zaradi razmer ne bo prodala, temveč bo podarjena. Število prenesene opreme in čas pošiljanja takrat nista bila določena. Poleg tega so informacije prišle iz neimenovanih virov v vladnih krogih, kar bi lahko bilo vprašljivo.

Prejšnji teden je v Bruslju potekalo redno srečanje obrambnih ministrov Nata. Obrambni minister Slovenije Marjan Šarec je na tem dogodku pojasnil načrte pomoči Ukrajini. Po njegovih besedah ​​je bila v bližnji prihodnosti načrtovana dodelitev 35 bojnih vozil pehote iz prisotnosti Slovenske vojske brez navedbe vrste ter določene količine osebnega orožja  (AP kalašnikov) in zaščitne opreme za pehoto.

Medtem ko je slovenski obrambni minister govoril v Bruslju, je Slovenska vojska svojo staro opremo pripravljala za premestitev. Že 21. junija so se pojavila prva poročila o prihodu vlaka s 35 oklepniki na ozemlje Ukrajine. Poleg tega so bile objavljene fotografije z opremo na železniških tirih. Hkrati pa o odpremi in prenosu druge opreme in orožja še niso poročali.

Kot je slovenski tisk že pisal, so bila bojna vozila pehote M-80A iz skladišča Slovenske vojske prestavljena kijevskemu režimu. Oprema ohranja standardno konfiguracijo z vsemi lastnostmi in omejitvami. Stanje vozil ni znano, verjetno pa je, da je precejšen del vira že izčrpan, nanje pa je negativno vplivala tudi dolgoletna nedejavnost v skladišču, temeljitejša popravila in nadgradnje niso bile izvedene.

Oklepno vozilo pehote M-80A

Tako kot številni drugi modeli, ki so bili v službi Slovenske vojske, je BMP M-80A jugoslovanskega porekla. Konec šestdesetih let se je vojaško vodstvo Jugoslavije seznanilo z najnovejšim sovjetskim oklepnim vozilom BMP-1 in se želelo opremiti s podobnim oklepnikom, hkrati je bil v skladu z izbranim potekom vojaškega razvoja načrtovan razvoj in proizvodnja lastnega projekta. Razvoj novega bojnega vozila pehote, ki je kasneje dobilo oznako M-80, se je začel že ob koncu šestdesetih let. Sredi naslednjega desetletja so se pojavili prvi prototipi, ki so odšli na testiranje. Kmalu je bil novi BMP prvič javno prikazan. Serijska proizvodnja se je začela v poznih sedemdesetih letih in v letih 1980-82, začela se je tudi celovita prenova motoriziranih strelskih enot JLA.

Skoraj takoj se je začel proces modernizacije in ustvarjanja posebnih modifikacij. V zgodnjih osemdesetih je šla v proizvodnjo različica M-80A z močnejšim motorjem. Zatem so bile razvite različne modifikacije BMP z drugačno sestavo opreme in orožja. Na podlagi dodelanega podvozja so nastali tudi projekti. M-80 je postal osnova za poveljniška vozila, nosilce različnega orožja itd.

Proizvodnja M-80 različnih modifikacij se je nadaljevala do zgodnjih devetdesetih let, skupaj je bilo izdelanih okoli 900 oklepnikov. Proizvodnja je potekala samo za jugoslovansko vojsko, izvozne pogodbe niso bile sklenjene. Vendar so se v zgodnjih devetdesetih letih pojavili  uporabniki v vojskah držav, ki so nastale iz Jugoslavije, aktivno pa so sodelovali tudi v vojnah, ki so spremljale delitev države.

Po znanih podatkih je v samostojno Slovenijo v začetku devetdesetih let odšlo najmanj 60 do 62 nekdanjih jugoslovanskih bojnih vozil pehote M-80A. V naslednjih 10 do 12 letih se je njihovo število zmanjšalo na 52. V 2000-ih je taka oprema veljala za zastarelo in neuporabno. Vsa preostala vozila so bila konzervirana. 

Jugoslovanski razvoj oklepnika M-80

Po različnih tujih ocenah je bil jugoslovanski M-80 predelana različica sovjetske BMP-1/2. Vendar je šlo dejansko za neodvisen razvoj. Izposojena je bila le splošna zasnova in posamezne tehnične rešitve. Kot rezultat, je M-80(A) dobil svoj prepoznaven videz s številnimi razlikami od sovjetskega izvirnika.

M-80 temelji na originalnem aluminijastem oklepnem trupu na jekleni konstrukciji. Zagotovljena je vsestranska zaščita pred naboji in drobci, čelna zaščita pa vzdrži izstrelke majhnega kalibra. Postavitev je izposojena pri BMP-1 – v premcu sta nameščena motor in menjalnik, za njim sta krmilni in bojni prostor, izkrcno-vrkrcna vrata pa se nahajajo zadaj.

Sprva je bil BMP opremljen z dizelskim motorjem z 260 KM. Modifikacijo M-80A odlikuje uporaba licenčno izdelanega nemškega dizelskega motorja Daimler Benz OM-403 z močjo 320 KM. Blatnik ima značilne krmne prečke, ki omogočajo plavanje. Na kopnem lahko M-80A doseže hitrost do 65 km/h, na vodi pa do 6-8 km/h.

Glavne modifikacije M-80 so bile dopolnjene z oklepno kupolo s topovsko-mitraljeznim in raketnim oborožitvijo. Glavno orožje je bil licenčni avtomatski top Hispano-Suiza HS.804 kalibra 20 mm s 400 naboji. 7,62-mm mitraljez z 2 tisoč naboji je bil v sovpregi s topom. Na kupoli je bil tudi par  lanserjev  (žično) vodenih protioklepnih raket (ATGM) 9M14 maljutka. Tako kot pri sovjetskih vozilih so bile ob straneh prostora vojaškega oddelka odprtine za uporabo osebnega orožja.

Posadka M-80 je štela tri osebe, nameščene v trupu in pod kupolo. V zadnjem delu trupa je bilo prostora za sedem vojakov. V ta predel  se je lahko vstopalo/izstopalo skozi zadnja vrata in lopute na strehi.

Ob vsem tem je bojna vrednost jugoslovanskega M-80A nizka. Torej so zaščiteni le pred naboji in izstrelki malega kalibra. Vsako protitankovsko orožje, topništvo velikega kalibra ali letalsko  orožje, ki zadene vozilo, lahko uniči takšno opremo. Povečanje stopnje zaščite je možno le z različnimi priključki, vendar se s tem težave ne reši v celoti.

Omembe vredna je posebna sestava orožja. M-80A nosi 20 mm avtomatski top in zastarele protioklepne vodene rakete maljutka. To resno omejuje možno ognjeno moč, poleg tega pa vodi do težav z oskrbo. Za top HS.804 so potrebne granate 20×110 mm, ki niso bile v uporabi v ZSSR in Ukrajini. Če jih ne bo mogoče dobiti iz tujine, se bo že tako omejena ognjena učinkovitost M-80A še poslabšala. Pričakovati je treba operativne težave, tudi najnovejši serijski M-80A je namreč star že več kot 30 let. Ali bo mogoče vzpostaviti postopke vzdrževanja in popravil ter zagotoviti dobavo potrebnih rezervnih delov, je veliko vprašanje. 

Pripravil: B. Knific, foto: Military Forum, Park vojaške zgodovine Pivka, YouTube