So rakete Patriot sploh uporabne?

ODZIV NA JEMENSKI NAPAD SAVDSKE RAFINERIJE

Tako se namreč sprašuje ruski vojaški spletni portal Southfront v analizi jemenskega napada na savdski rafineriji nafte. Domnevno naj bi napad prihajal z iranskega območja, morda pa celo s kitajskega – iz Džibutija – tik pred Jemnom na afriški celini – tako vsaj razglabljajo nekateri zahodni viri.

Dejstvo pa je, da četudi so bili ti brezpilotniki in/ali izstrelki lansirani z jemenskega območja , bi jih jemenski Hutiji stežka upravljali samostojno. Nekateri v to zgodno vsaj posredno vpletajo tudi Rusijo, ki naj pri teh tehnologijah pomagala Iranu, slednji pa Hutijem … Ob tem pa ne gre pozabiti, da so Hutiji že nekajkrat pred tem napadli tudi savdsko prestolnico Riad. Toda v tej analizi ni govora o tem, v ospredju je vprašanje učinkovitosti ameriškega protibalističnega raketnega sistema MIM-104 patriot.

Raketni udari, ki so zaustavili polovico savdske proizvodnje nafte, niso označili samo novega kroga stopnjevanja napetosti v Perzijskem zalivu, ampak so razkrili tudi omejitve sil kraljeve savdske  zračne obrambe. V preteklih letih je Savdska Arabija, država s tretjim največjim vojaškim proračunom na svetu (82,9 milijarde ameriških dolarjev), porabila več milijard dolarjev za kar šest bataljonov ameriških protiraketnih in protiletalskih sistemov patriot in z njimi povezanih infrastrukturnih elementov (radarji, lanserji ipd.). Vendar se zdi, kot da ti na videz izpopolnjeni sistemi protiraketne obrambe niso dovolj za zaščito ključnih infrastrukturnih objektov.

Jemensko gibanje Ansar Allah (”pomočniki boga” – širše jih mediji opisujejo kot Hutije) je prevzelo odgovornost za napad 14. septembra. Po trditvah ​​Ansar Allaha so njene sile uporabljale brezpilotna letala qasef-3 in samad-3, pa tudi nekaj ”skrivnostnih reaktivnih brezpilotnih letal”, ki so bila lansirana iz treh različnih pozicij. Gibanje je dodalo, da je napad odziv na savdsko agresijo na Jemen in za v prihodnje napovedalo še več napadov.

Savdska Arabija in ZDA predtavljata drugačno različico in trdita, da napad ne izvira iz Jemna in je bil izveden z  v Iranu izdelanimi  brezpilotnimi letali/manevrirnimi raketami. Savdska vojska je neuspeh zračne obrambe pojasnila s argumentom, da so brezpilotna letala in rakete prileteli iz severne smeri, njeni radarji za zračno obrambo pa so bili usmerjeni proti Jemnu na jugu. Savdska Arabija in ZDA zaenkrat še ne trdita, da naj bi se napada začela z lansiranjem brezpilotnikov z iranskega ozemlja, toda glavni mediji v obravnavi te teme naj bi s svojimi – tako priljubljenimi –  anonimnimi viri že špekulirali v tej smeri (tako navaja southfront).

Ameriški državni sekretar Mike Pompeo je pohitel v obrambo ugleda ameriškega protiraketnega sistema patriot.

“Glejte, kakorkoli – videli smo, da imajo sistemi zračne/protiraketne obrambe po vsem svetu zelo mešan uspeh. Tudi nekateri najboljši na svetu niso vedno kos stvari. Prizadevamo si, da bi se infrastruktura in viri postavili tako, da bi bili takšni napadi manj uspešni, “je med obiskom Savdske Arabije izjavil Pompeo.

Resnica pa je, da savdski patrioti niso zatajili prvič. V preteklih letih je Ansar Allah izvedel na desetine uspešnih brezpilotnih in raketnih napadov na Savdsko Arabijo, napadali so letališča, vojašnice, naftno infrastrukturo in celo  savdsko prestolnico Rijad. Vsi ti napadi so bili izvedeni iz “prave smeri” (torej iz katere jih zračnobrambni sistemi patriot ”pokrivajo”) , vendar to Savdski Arabiji ni pomagalo, da bi jih odvrnila in tako označila z kot zelo uspešne.

Večkratni tovrstni neuspehi zračne obrambe, v katere so vključeni izstrelki patriot – nepravilno delovanje ali celo vrnitev, ko eksplodirajo v bližini območja izstrelitve – ne prispevajo ravno k verodostojnosti Savdskih sil zračne obrambe in njihovim patriotom. Eden najbolj odmevnih tovrstnih spodrsljajev se je zgodil 25. marca 2018, ko je med savdskim poskusom odvračanja raketnega napada gibanja Ansar Allah vsaj 5 raket patriot zgrešilo cilje. Rakete naj bi se pokvarile ali so eksplodirale v zraku.

Ponavljajoči se neuspehi patriotov v obrambi ciljev v Savdski Arabiji so že doživeli kar nekaj posmeha na mednarodni ravni. Nenazadnje veljajo patrioti zajetne milijone dolarjev, brezpilotnika pa je dandanes že mogoče sestaviti v ”domači delavnici” iz delov kupljenih v spletnih trgovinah, vse od motorja in elektronike za upravljanje, temu se potem doda le še ustrezno in učinkovito oborožitev.

Moramo  opozoriti, da je bil raketni sistem dolgega dosega patriot prvotno namenjen prestrezanju letal, ne pa raket ali brezpilotnih letal. Patriot je zmogljivost protibalističnega raketnega sistema dobil po nadgradnji raket in samega sistema v verzijo, poimenovano PAC-2 (Patriot Advanced Capability – patriot z izboljšano zmogljivostjo). Ta je vključevala optimizacijo algoritmov sistema radarskega iskanja, protokol snopa pri „iskanju balističnih raket v vojskovališču“ in uvedbo rakete PAC-2, optimizirane za prestrezanje balističnih izstrelkov. Raketo so podaljšali, dobila je fragmentacijsko eksplozivno glavo in ​​je bila optimizirana za visoke hitrosti. Spremenili so način zajemanja (odkrivanja, spremljanja in namerjanja) balističnih raket. Namesto da bi izstrelili dve raketi skoraj istočasno,  so dodali kratko zakasnitev, tako da je druga ”iskala” morda neuničen cilj še naprej po eksploziji prve.

Med zalivsko vojno (1991) so rakete patriot več kot 40-krat poskušale prestreči sovražne balistične rakete. Rezultati naj bi bili sporni, ena stran našteva zadetke, druga stran zatrjuje nasprotno. Sledila je izjava takratnega ameriškega predsednika George H. W. Busha, ki je zatrdil, da so patrioti prestregli 41 (iraških) raket scud (sovjetskega izvora) od skupaj 42 izstreljenih, kar bi pomenilo 98-odstotno uspešnost. Povojna analiza domnevnih uspešnih prestrezanj pa naj bi pokazala, da je bila dejanska stopnja uspešnosti patriotov pod 10 odstotki. Od takrat je so protibalistični raketni sistem patriot večkrat nadgradili.

Leta 1995, 1996 in 2000 je patriot doživel tri večje nadgradnje, znane kot konfiguracija PAC-3, da povečali njegovo učinkovitost proti balističnim izstrelkom. Patriot je dobil več sistemskih in programskih izboljšav, nov radar in novo raketo, skoraj v celoti oblikovano za prestrezanje balističnih izstrelkov.

Po poročilu urada ameriškega podsekretarja za obrambo za nabavo, tehnologijo in logistiko iz leta 2005 so rakete sistema patriot PAC-3, GEM in GEM +, pri poskusnih izstrelitvah pokazale visoko stopnjo uspešnosti in zajele 9 ”sovražnih” balističnih raket. Poročilo je 8 od teh zajemov ocenilo za uspešne, devetega pa so razglasili za “verjetno uspešnega”.

Ti patrioti konfiguracije PAC-3 danes predstavljajo jedro savdskih sil za zračno obrambo. Po podatkih ruskih vojaških virov severno mejo Savdske Arabije ščiti 88 izstrelkov patriot: od tega 52 različic PAC-3, 36 pa v starejši različici PAC-2. Zato je mogoče domnevati, da je dejanski uspeh PAC-3 v bojnih pogojih lahko slabši od navedenega  od poročila iz leta 2005. To  nam lahko pojasni, zakaj si vse več držav prizadeva za pridobitev zračnoobrambnih/protiraketnih sistemov, ki niso ameriškega izvora, na primer ruskih S-300 in S-400 ter tudi že nekaterih kitajskih in pa izraelskih, kljub ameriškim diplomatskim in nasprotovanjem predvsem nabav iz Kitajske in Rusije s sankcijami (Turčija npr.).

Druga možna razlaga (ruska) o nezmožnosti Savdske Arabije, da zaščiti svojo infrastrukturo pred raketnimi in brezpilotnimi napadi, je v tem, da naj ne bi imeli ustrezne večplastne obrambe, ki vključuje obrambne sisteme pred izstrelki kratkega in dolgega dosega ter sisteme za protielektronsko bojevanje, ki bi lahko odvrnili mešane (z oboroženimi brezpilotniki in/ali manevrirnimi izstrelki) napade te vrste .

Rusija na primer združuje/dopolnjuje svoje protiraketne sisteme dolgega dosega  S-400 in S-300 z (artilerijsko raketnima) sistemoma kratkega in srednjega dosega pancir in tor, ki sta zasnovana za prestrezanje manjših ciljev na krajših razdaljah. V zadnjih nekaj letih sirskega konflikta so sistemi pancir in sistemi zgodnjega opozarjanja (EW), nameščeni v letalski bazi Hmeymim, uspešno odvrnili na desetine napadov oboroženih brezpilotnih letal. Hkrati so sirske oborožene sile, ki so bile drastično omejene v sredstvih in večinoma opremljene z zračnoobrambnimi sistemi še iz sovjetskih časov, pokazale presenetljivo učinkovitost in trdoživost za vojsko – v vojni je namreč že skoraj 9 let .

Vse vrste tradicionalnih zračnih obramb naj bi se uspešno branile pred t. i. mešanimi napadi iz zraka (kot v savdskem primeru z izstrelki iz oboroženih brezpilotnikov in domnevno z manevrirnimi raketami) s sistemi,  ki množično vključujejo razmeroma poceni brezpilotne letalnike in (manevrirne) rakete. Zdi pa se tudi, da so zračnoobrambne zmogljivosti nekaterih sistemov in usposobljenost nekaterih držav, da te sisteme uporabljajo, precenjeni.

Pripravil: B. Knific, foto: Military Forum