Turčija v Libiji bije vojno z brezpilotniki

Turčija v Libiji bije vojno z brezpilotniki

Turčija je odločno podprla libijsko vlado s sedežem v Tripoliju in jo oskrbela z oboroženimi brezpilotnimi letali, ki so izvedli vrsto zračnih napadov na oblegajoče vzhodne sile generala Halifa Haftarja.

Turški brezpilotniki bayraktar TB2 so na osnovi sporazuma z libijsko vlado nacionalnega sporazuma (GNA) izvedli več zračnih napadov in zagotovili zračno podporo njenim kopenskim silam, ki izvajajo protiofenzivo, še posebej pa so jim pomagali do zmage v bitki proti Haftarjevi libijski nacionalni vojski (LNA) konec junija v mesto Gharyan, ki je dotlej služilo kot glavno logistično središče za obleganje.

LNA ima v oborožitvi floto kitajskih brezpilotnih letalnikov wing loong II (kakršne bo od Kitajske nabavila tudi Srbija – o tem smi v novicah pisali pred dnevi – DOBRO VOJAŠKO-TEHNIČNO SODELOVANJE KITAJSKE IN SRBIJE), ki jih financira njen glavni pokrovitelj, Združeni arabski emirati (ZAE). Poskusili so uničiti tudi floto turških brezpilotnikov bayraktar vojaških sil  vlade nacionalnega sporazuma – GNA v nekaj zračnih napadih na baze GNA.

Zdi se, da je Turčiji uspelo nadoknaditi te izgube z zadnjo obnovitvijo flote bayraktarjev, ki naj bi bila izvedena konec avgusta.

Brezpilotniki GNA so nameščeni na mednarodnem letališču Mitiga v Tripoliju in Misrata na severozahodu Libije. LNA izvaja večino svojih letalskih napadov iz letalske baze al Jufra v osrednji Libiji.

»GNA je med majem in julijem prejel 12 brezpilotnih letalnikov bayraktar TB2 v dveh pošiljkah – v prvi so bili štirje in v drugi osem,« je izjavil Arnaud Delalande, francoski samostojni strokovnjak za obrambo in varnost.
»Vsaj polovica jih je bila uničenih med letalskimi napadi ZAE z uporabo kitajskih berzpilotnikov wing loong II,« je še dodal. »Druga dobavljena serija v juliju je nadomestila izgubljene ali/in uničene iz prve.«

»Zdi se pa, da je bila dostavljena še tretja serija konec avgusta po novih izgubah prek poletja,« navaja turški obrambni analitik Levent Özgül, ki je ocenil, da je bilo najmanj osem turških brezpilotnikov  bayraktar TB2 dostavljenih v GNA in s sedežem v Misrati.

Oliver Imhof, libijski raziskovalec britanske neprofitne agencije Airwars, ki dokumentira letalske napade in žrtve na Bližnjem vzhodu in v Libiji, pa je navedel. da je GNA prejela še eno dostavo turških brezpilotnih letal okoli 27. avgusta.

»Številka res ni jasna, vendar je glede na veliko število napadov in škode-žrtev, ki ih je utrpela GNA, v tem trenutku verjetno me šest do osem brezpilotnih letal, kolikor jih je GNA upravljal pred tem,« je dejal Imhof.

Medtem ko število emiratskih brezpilotnikov, ki delujejo v Libiji, ni jasno, je Imhof dejal, da imata obe strani podobne zmogljivosti glede na število udarov, ki sta jih prizadejali druga proti drugi, ob tem pa je navedel, da imajo emiratski brezpilotniki kitajskega izvora wing loong daljši dolet kot turški bayraktar.

Delalande je tudi opozoril, da je vlada v Tripoliju v slabšem položaju v primerjavi s svojim nasprotnikom, “ker je doseg bayraktarja le 150 km brez zemeljskih relejnih anten v nasprotju z wing loongom, ki uporabljajo satelite”.

»Vsi Bayraktarji so bili zadeti in/ali uničeni, ko so pristali po svojih lastnih misijah,« je dejal.

»Verjetno so jih opazili wing loongi ISR ​​(obveščevalni, nadzorni in izvidniški) po njihovih letalskih napadih.«

Toda, kot je dejal Delalande, se zdi, da so bili turški brezpilotni letalniki, nameščeni v Misrati pod nekakšnim “zaščitnim mehurčkom” … ZAE niso izvedli povračilnih napadov kljub turškim brezpilotnim letalom, ki so bombardirale konvoj LNA v Tarhuni. To je mogoče pojansiti z nedavno prisotnostjo sistema zračne obrambe v tej letalski bazi.

Verjetno je Turčija julija postavila relejne antene, da bi povečala domet svojih brezpilotnih letal, zlasti za napad na bazo al Jufra in uničenje dve vojaški transportni letali LNA Iljušin Il-76.

Vse to kaže, da Turčija ne le priznava letalsko nadvlado LNA v Libiji, ki jo podpirajo Združeni arabski Emirati, ampak se je izkazala kot sposobna, da bi v imenu vlade iz Tripolija napada sile LNA, čeprav se obenem zdi, da nobena stran v spopadu za zdaj ne more prevladati nad drugo. Je pa Ozgül ob tem  dejal, da bi lahko priliv več orožja potencialno popravil tehtnico v korist GNA.

»Turčija bo morda poskušala poslati večje oborožene brezpilotnike TAI anka -S (MALE – srednja višina, velika avtonomija),« je dejal in nadaljeval: »Vendar pa sta upravljanje in vzdrževanje teh večjih letalnikov bolj problematična kot majhnih in učinkovitih TB2.«

Turški oboroženi brezpilotnik anka-S, tako kot kitajski wing loong II, spominja na ameriški oboroženi brezpilotnik MQ1A predator, čeprav je nekoliko težji.

»Na splošno so turška brezpilotna letala trdna in robustna, uporabniku prijazna in zelo učinkovita v primerjavi s kitajskimi… Njihova relativno skromna oborožitev (MAM-L in MAM-C) pa je po drugi strani zelo natančna,« razlaga Özgül.

Prav tako predvideva, da bo Turčija libijskim silam GNA verjetno še naprej dobavljala takšno opremo.

Toda turške pošiljke takšne opreme so lahko ranljive. Na primer, letalske sile Egipta in Sudana bi zlahka prestregle tovorna letala, grška in egiptovska mornarica pa bi lahko prestrezala ladje na poti do Libije.
Prav Egipt pa je ključna država, ki bi lahko ovirala nadaljnja prizadevanja Turčije.

»Če se egipčanske sile odločijo za prestrezanje teh pošiljk, lahko enostavno storijo,« meni Özgül.

Sebastien Roblin, obrambni novinar in sodelavec spletnega portala National Interest, je skeptičen, da bodisi GNA bodisi LNA lahko prekinejo pat položaj prav s pomočjo letalskih bombnih napadov, ki bodo civiliste verjetno prizadeli vsaj v tolikšni meri kot vojaške cilje.

»Glede na nizke cene brezpilotnih letal, predvidoma tako Turčija kot Egipt in ZAE lahko nadaljujejo z njihovim uvajanjem v bojna delovanja, čeprav imata tako Egipt kot ZAE pomanjkljivost: obe državi, morata svoje brezpilotne oborožene letalnike pridobiti od iste, tretje(države) Kitajske,« je dejal .

Nasprotno pa ima GNA zanesljivejšega dobavitelja, saj Turčija gradi lastne oborožene brezpilotne letalne naprave, zato ni v nevarnosti, da bi slednja dobavno verigo prekinila.

»Vtis je, da za vso geografsko širino ozemlja, ki ga nadzorujejo sile LNA, trenutno nimajo dovolj podpore, da bi prekinile nadzor GNA nad Tripolijem in Misrato,« navja Roblin.

Ker je Libija padla v kaos kmalu po začetku arabske pomladi leta 2011, se je orožje iz te države kmalu pojavilo tudi na drugih vojnih območjih, kot sta Mali in celo Sirija.

Imhof dvomi, da bi se to zgodilo bodisi s turškimi  brezpilotniki bayraktar (v posesti GNA) bodisi s s kitajskimi brezpilotniki wing long, ki jih ima v posesti LNA.

»Ker vidimo, da več držav, kot sta Kitajska ali Turčija, proizvajajo oborožene in neoborožene brezpilotnike, omejitve njihovo širjenje pa so zelo pičle, zagotovo obstaja verjetnost, da bodo slej ko prej tudi brezpilotni letalniki, bodisi oboroženi ali neoboroženi, končali v rokah nedržavnih akterjev,« je dejal.

»Kljub temu da si upravljanje brezpilotnikov marsikdo primerja z igranjem video igrami, jih le ni tako preprosto upravljati.” Navedel je primer sil GNA, ki se še vedno močno zanašajo na turško podporo pri letenju z brezpilotnimi letali, prav  to pa bi lahko predstavljalo oviro za nedržavne akterje s slabimi sredstvi.«

Ena od rešitev, ki jo je predlagal Imhof za preprečitev, da bi takšni sistemi smrtonosnega orožja padli v roke nedržavnih akterjev ali terorističnih skupin, je pogodbena zaveza stranke, ki kupi brezpilotnike, da jih ne bo preprodajala.

»Mednarodni sporazumi, ki že obstajajo na primer o neširjenju jedrskega orožja, so prav tako predstavljajo možnost za njihovo omejevanje, vendar pa jih je težko doseči,« je dejal Imhof.

V primeru Libije Imhof meni, da bi zagotovo pomagalo, če bosta tako Turčija kot ZAE spoštovali embargo Združenih narodov. »Tudi druge države, kot so ZDA, so opravile zelo slabo delo pri kaznovanju kršitev embarga,« je zaključil.

Pripravil: B. Knific, foto: YouTube