Turki imajo priložnost dobiti lovce F-35…

… toda kaj storiti s S-400?

Rešitev vprašanja glede ruskega zračnoobrambnega raketnega sistema S-400 bi lahko utrla pot za vrnitev Turčije v program F-35. Korak, ki ga nestrpno pričakujemo, je dejala ameriška vršilka dolžnosti državne sekretarke Victoria Nuland. Gre za prvi signal, da se je v severnoatlantskem zavezništvu mogoče vrniti stvari v naravni red, meni Nulandova.

Turčija je dolgo iskala sistem zračne obrambe srednjega dosega in ta epopeja je trajala vrsto let. Kot članici Nata so ji bili ponujeni sistemi zračne obrambe, razviti in izdelani v ZDA in Evropi, med drugim patriot, SAMP/T in MEADS. Turki, ki so že pripravljali lastne rešitve protizračne obrambe v segmentu zelo kratkega in kratkega dosega, pa so želeli pridobiti tudi tehnologije in sčasoma tudi neodvisnost tudi pri sistemih srednjega dosega. Tu pa zahodni ponudniki Turkom niso mogli ponuditi zadovoljive rešitve. Leta 2013 so Turki celo izbrali kitajski sistem HQ-9 (izpeljanka iz ruskega S-300). Ta razpis je bil razveljavljen, vendar so se leta 2016 začela resna pogajanja z Rusijo o možnosti nakupa sistemov S-400 triumf. Pogodba je bila podpisana jeseni 2017, julija 2019 pa so bili v Turčijo dostavljeni prvi elementi sistema. Ta nakup je Ankaro stal 2,5 milijarde USD.

Države Nata so vse do zadnjega upale, da nakupa ne bodo zaključili. Predsednik Erdogan je bil opozorjen, da je nesprejemljivo, da imajo zaveznice sisteme, ki niso povezljivi z zavezniškimi obrambnimi sistemi in niso združljivi z njimi. Še bolj nesprejemljivo pa je bilo, da ima bi imela država hkrati najnovejši lovec Nata  F-35 in najnovejši ruski sistem zračne obrambe. Takšna država bi lahko testirala zaznavanje prikritega bojnega letala F-35 z ruskimi radarji v različnih situacijah (na različnih razdaljah, višinah leta, napadnih kotih). Potem bi bila Rusija le še korak stran od pridobitve informacij, ki bi jih hekerji lahko ukradli ali … kupili od Erdogana.

Zato so Ankaro opozorili, da bo v primeru nakupa S-400 izključena iz programa F-35, čeprav je bila ena najpomembnejših udeleženk njegovega programa  Joint Strike Fighter. Ko je bil nakup kljub temu opravljen, so bili Turki izključeni iz programa in podvrženi ameriškim sankcijam zaradi nakupov v Rusiji (v skladu z ameriškim aktom Zoperstavljanje ameriškim nasprotnikom prek zakona o sankcijah CAATSA (Countering America’s Adversaries Through Sanctions Act). Kasnejše mednarodne akcije (sodelovanje v vojni v Siriji, Iraku, Libiji in Azerbajdžanu) so povzročile težave z ameriškimi in evropskimi dobavami, vključno z logistično podporo osnovnemu turškemu bojnemu letalu F-16.

Turčija je po agresiji na Ukrajino zaprla prehod v Črno morje in podprla Ukrajino, hkrati pa je bila za Rusijo vrata za obvod sankcij, od marca 2023 pa je blokirala vstop Švedske v Nato. Njena vloga je bila torej dvoumna in znano je bilo, da Turčija igra sama zase in se ne ozira na interese zaveznic, kot sta Poljska ali baltske države.

Vendar smo zdaj priča nekakšni otoplitvi in ​​očitno je bil dosežen kompromis. Po skoraj letu dni so Turki privolili v pristop Švedske in hkrati (pri)dobili soglasje za nakup 40 in posodobitev 79 F-16 v standard block 70, skupaj z velikim paketom orožja in drugimi storitvami za vsoto približno 23 milijard USD.

Tako velik interes je moral nujno voditi v medsebojno zbliževanje, kar dokazuje tudi anketa, ki so jo Američani zdaj objavili glede turške vrnitve v program F-35. Jasno je, da obstaja pot do nadaljnjega otoplitve in vrnitve k sodelovanju. Turčija bi se lahko vrnila k želenemu letalskemu programu 5. generacije (lastni program je v nasprotju s propagandnimi trditvami še v povojih), njena industrija pa bi lahko po vstopu v globalne dobavne verige pridobila velika naročila. Po drugi strani se bo program JSF znebil vsaj nekaterih ozkih grl in povečal število letno proizvedenih letal, kar bo omogočilo učinkovitejše izpolnjevanje obveznosti do kupcev. Letalska pogodba z F-35 za Turčijo je ocenjena na 120 letal in morda še tudi 20-30 palubnih različic, je torej pomembna in bi pomenila dodatne velike zaslužke za ameriško industrijo.

Pravzaprav je ostal samo en problem: znebiti se morajo namreč kontroverznih ruskih sistemov S-400 triumf. Ni nemogoče, da bi jih Turčija prodala na primer ZDA v zameno za popust za F-35 (oziroma baterije sistema patriot) v višini približno 2,5 milijarde USD. Z njimi lahko počnejo, kar hočejo, npr. jih testirajo in… dobavijo Ukrajini skupaj z zalogami dragocenih raket.

Seveda bi to pomenilo kršitev dogovorov, sklenjenih z Rusijo, kar bi se zdelo nepredstavljivo pred februarjem 2022. Trenutno pa je Moskva postala veliko šibkejši partner v mednarodnem prostoru, z diplomatskega vidika je namreč čista izgnanka. Izstop od pogodbe za S-400 je torej veliko manj tvegan kot pred dvema, tremi leti in ne samo, da Turki ne bi bili označeni za nevernega partnerja, ampak bi lahko izigrali na način, da bi izšli kot svetovni junak in njihov prestiž bi se (za Zahod) povečal.

Pripravil: B. Knific, foto: Lockheed Martin