TURŠKI VOJAŠKI UPOR: Vzroki za poskus strmoglavljenja Erdogana

ERDOGANU PUČISTI OČITAJO RAZDOR DEMOKRATIČNOSTI IN SEKULARNEGA PRAVA

Potem ko se je v petek, 15. junija 2016, v Ankari in Carigradu (Instabul) začel vojaški prevrat, so turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana prepeljali na varno lokacijo v Marmarisu od koder je potrdil, da “poteka vstaja znotraj turških oboroženih sil”. Erdogan je sprva izgubil nadzor nad TV, zato se je bil prisiljen obrniti na javnost prek aplikacije facebook na mobilnem telefonu.

“Pozivam ljudstvo, da se zbere v trgovinah in na letališčih, ostajam glavni poveljnik v tej državi. Tisti, ki so poskušali izvesti državni udar, bodo plačali najvišjo možno ceno. Prevrat bo preprečen, naj pridejo s svojimi tanki,” je v petek zvečer izjavil Erdogan. Še vedno pa ni povsem jasno, kdo ima dejanski nadzor nad državo.

V državno TV so vdrli uporniki, že pred tem pa je TV objavila, da je vojska prevzela nadzor nad državo in za celotno Turčijo razglasila policijsko uro. Medtem pa je agencija Anadolija ostala na strani predsednika Erdogana in še naprej podpira vlado. Vojska je na drugi strani sporočila, da “mora vladavina prava ostati prioriteta” in da je Erdoganova vlada “razdrla demokratično in sekularno vladavino prava”. Turška vlada je to sporočilo takoj demantirala in proglasila udar za “neuspešnega”. Vlada je še navedla, da vrhovni poveljnik vojske ni odobril sporočila o državnem udaru, vendar je bil v ujetništvu, kjer so ga častniki zadrževali kot talca. Tudi sam Erdogan ni mogel potrditi, ali je bil načelnik  generalštaba – poveljnik vojske zajet ali ne. Je pa obrambni minister kasneje sporočil, da je bil načelnik generalštaba kljub vsemu zajet in so ga prevratniki držali kot talca (rešili naj bi ga v soboto dopoldne).

Premier Yildrim je v petek zvečer izjavil, da je bilo v poskus prevrata vključenih več generalov, ki vodi del vojske, medtem ko naj bi “varnostne sile izvajale tisto, kar morajo storiti, da bi bil položaj razrešen”.

Agencijske novice, ki so prihajale od sinoči, so vse bolj kazale na to, da je bil poskus vojaškega prevrata neuspešen, na stran prevratnikov ni stopila vsa vojska, sploh pa ne policija, ki je v marsičem razčistila in rešila položaj v korist obstoječega predsednika Erdogana.

Nekaj pred dvanajsto uro (sobota, 16.7.2016) je turški premier Yildrim objavil, da je bilo v ponesrečenem vojaškem udaru ubitih 161 ljudi, 1440 pa ranjenih, aretirali pa so nad 2500 pripadnikov turške vojske. Število mrtvih je medtem naraslo že na več kot 260 ljudi. Nekaj po dvanajsti uri, poročajo agencije, je v Grčiji pristal turški vojaški helikopter, 8 oseb pa je – po podatkih grške policije – zaprosilo za azil v tej državi.

Turške vojaške elite že vrsto let vstopajo v bolj ali manj diskretne spopade z sprva blago islamističnim in zdaj že vse bolj islamističnim režimo predsednika Erdogana. V Turčiji je vojska prevzela vlogo zaščitnika Ataturkovega nasledstva (ustanovitelj sodobne turške države Mustafa Kemal – paša –  Atatürk, ki je ločil cerkev od države in uvedel enakopravnost žensk):  sekularne države in parlamentarizma. Vojska je Erdogana že nekajkrat jasno sporočila svoje namere, da bo delovala kot korektiv korupciji in sebičnim ambicijam posameznikov, ki bi lahko privedli v nevarnost nacionalne interese. Pred včerajšnjim  poskusom udara je turška vojska po letu 1950 že trikrat izvedla intervencijo na politični sceni države. Prvi vojaški udar so izvedli leta 1960, ko so pod vodstvom generala Kemala Gursela zrušili vlado demokratično izvoljenega ministrskega predsednika Adnana Menderesa. Po vojaškem udaru so premierja obsodili na smrt z obešenjem.

Turška vojska je v politiko ponovno posegla leta 1971, ko so pod vodstvom generala Mehmeda Tagmaca na predsednika Cevdeta Sunaya naslovili ultimat, v katerem so zahtevali njegov odstop. To se je dogajalo v obdobju velikih družbenih vrenj, ki so dosegla vrh z odstopom vlade.  Leta 1979 je načelnik generalštaba general Kenan Evren ukazal generalu  Saltiku objavo sporočila v katerem priporoča rušenje vlade.  V drugem sporočilu leta 1980 je bilo priporočeno rušenje vlade – tedaj Demirelove – brez odlašanja. Vojaški udar je bil izveden in vojska je 12.9. 1980 zasedla vse pomembnejše državne inštitucije. V kratkem obdobju so priprli približno pol milijo na ljudi, od teh so sodili 230.000, med njimi je bilo veliko število pripadnikov tedanjih turških političnih elit. Po sprejetju nove ustave leta 1983 je vojaški režim razpisal parlamentarne volitve.

Tretji poseg turške vojske je sledil v letu 1997, ko je vojaški vrh prisilil islamističnega ministrskega predsednika Erbakana, da je zapustil položaj, ker je Ebakan trdil, da dejanski sekularizem ne sme pomeniti zgolj  državne, pač pa tudi versko avtonomijo. Erbakan si je namreč prizadeval, da bi se država ne vmešavala v versko sfero, ne bi regulirala oblačenja (pravice žensk za nošenje rute ali moških, da majo brado) ali verske prakse.

Turške oborožene sile (Türk Silahlı Kuvvetleri) sestavljajo Kopenska vojska, Vojna mornarica in Letalske sile. Žandarmerija in Obalna straža delujeta v sklopu notranjih varnostnih sil (Ministrstvo za notranje zadeve) v miru, v vojnem času pa preideta pod pristojnost Ministrstva za obrambo. Vrhovni poveljnik turških oboroženih sil je predsednik države.

Zdajšnji načelnik generalštaba je bil general Hulusi Akar (Erdogan ga je začasno zamenjal z generalom Umitom Dindarjem, saj so prevratniki zajeli Akarja in ga držali kot talca), v primeru vojne je vrhovni poveljnik predsednik države, ki vodi Vrhovno vojaško poveljstvo.

Turčija je postala članica NATO februarja 1952, svoje vojake pa je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja napotila v Korejo, kjer so turški vojaki v tamkajšnji vojni odigrali ključno vlogo na nekaterih položajih. Prav tako sodeluje turška vojska  (čeprav Turčija ni članica EU) v bojni skupščini EU – sestavlja mešano bojno skupino skupaj z Italijo in Romunijo.

Po številčnosti pripadnikov je turška vojska druga največja sila v Nato – takoj za Oboroženimi silami ZDA. Leta  2015 so turške oborožene sile štele 639.551 pripadnikov. Turčija je tudi ena od članic Nato (izven ZDA), ki imajo na svojem ozemlju jedrsko orožje (poleg Belgije, Nemčije, Nizozemske in Italije). Tako je v Turčiji v bazi Incirlik nameščenih skupaj 90 jedrskih bomb B61, od tega jih lahko turške letalske sile v primeru konflikta in odobritve Nata uporabijo 40.

Po navedbah Mednarodnega inštituta za strateške študije (IISS) so imele turške oborožene sile (vključno s civilnimi uslužbenci) leta 2014 nad 625.000 pripadnikov, poleg tega pa še 378.000 rezervistov in nad 150.000 pripadnikov Žandarmerije in Obalne straže. Skupaj bi v primeru vojne štele tako kar nad milijon pripadnikov.

Turčija je v procesu intenzivnega posodabljanja opreme in oborožitve, sodi pa med najsodobneje opremljene članice Nata. V njihovem arzenalu so sodobne nemške podmornice, sodobni nemški tanki in ameriška bojna letala. Prav tako pa je Turčija med naročniki bojni letal 5. generacije F-35. Vzporedno s tem Turčija sama razvija obrambno industrijo, predvsem so naredili velik korak pri izdelavi transportnih vojaških vozil, oklepnikov ipd., skupaj z Južno Korejo pa snujejo celo zelo zmogljiv glavni bojni tank nove generacije. Precej orožja in sistemov ter vojaške opreme tudi izvažajo (tudi Slovenska vojska uporablja turške oklepnike proizvajalca Otokar v enoti JRBKO – izdelani so na osnovi ameriških humveejev). Zelo si prizadevajo za tehnično in tehnološko samozadostnost – neodvisnost od tujih proizvajalcev dobaviteljev najsodobnejših oborožitvenih sistemov. Tako v sodelovanju z ameriškim Boeingom snujejo lasten sistem protibalistične zaščite naslednje generacije, s Kitajci pa snujejo zračno-obrambni (protiletalski) raketni sistem dolgega dosega.

Turška vojska ima v državi zelo specifično vlogo, ki pa se bo po zadnjih dogodkih (skoraj zagotovo) nekoliko spremenila. Čistke v vojski pa – vsaj po poročilih iz Turčije sodeč – že intenzivno potekajo, čeprav slednje sploh niso zagotovilo za ureditev kaotičnih razmer v Turčiji. Vprašanje je tudi, kakšna bo usoda sedanjega predsednika Erdogana, predvsem pa, kako bodo  ti dogodki vplivali na že tako pregrete odnose v regiji.

Pripravil: B. Knific, foto: YouTube

SORODNE NOVICE:

 

TURŠKI VOJAŠKI UPOR: Kaj se je zgodilo v Turčiji?

16/07/2016

Podrobnosti vojaškega udara v Turčiji zaenkrat ostajajo skrivnostne, znano pa je, da je del Turške vojske želel strmoglaviti vladavino turškega predsednika Erdogana.

Preberi več

SESTRELITEV SU-24: Zakaj se je Erdogan opravičil Putinu?

01/07/2016

Predsednik Turčije Erdogan se je nedavno opravičil ruskemu predsedniku Putinu za sestrelitev ruskega lovskega bombnika Su-24 na nebu nad Sirijo (z dne 24. novembra 2015).

Preberi več