UKRAJINA: Poligon za merjenje politične in ekonomske moči

»Obujanje spominov« na hladno vojno ali potencialno žarišče novega konflikta?

Kriza, ki je že davno presegla nacionalne in kasneje regionalne okvire, ter je trenutno eno osrednjih ideoloških, političnih in ekonomskih »vojskovališč« med Zahodom in Vzhodom, prehaja v novo, verjetno najbolj nevarno fazo do sedaj, ko oborožen konflikt postaja vedno bolj realen. Podrobneje o ukrajinski krizi nam v spodnjem prispevku razkriva obramboslovec Blaž Grilj.

Krizo v Ukrajini lahko razdelimo na več, med seboj tesno povezanih faz. Kot prvo fazo krize lahko označimo proteste v prestolnici Kijev, ki so kasneje eskalirali v nasilne spopade med protestniki in oblastjo. Drugo fazo predstavlja stopnjevanje napetosti na vzhodu Ukrajine, koncentrirano na polotoku Krim, ki je bil nazadnje uspešno priključen Ruski federaciji. To nas privede do tretje faze in zadnjega zaostrovanja razmer, ki se po uspešni odcepitvi Krima razširi na širše območje vzhodne Ukrajine, kjer si oborožene proruske uporniške skupine prizadevajo izsiliti (vsaj) visoko stopnjo avtonomije in neodvisnosti od prestolnice. Ruski apetiti po vzhodni Ukrajini so jasni, a vendar je tudi za ruske interese morda še bolj mamljiva rešitev federalizacija Ukrajine, kjer bi vzhodni del države dobil visoko stopnjo avtonomije in postal dejansko integralni del ruskih ekonomskih interesov, medtem ko bi bil finančno oskrbovan iz Kijeva in tako ne bi predstavljal dodatnega bremena (kot v primeru Krima) Ruski federaciji.

Kakšne možnosti odgovora na stopnjevanje provokacij in nasilja ima torej Zahod? Diplomatska in politična pot je vsekakor prioriteta, vendar pa je, zavedajoč se trenutne realnosti, potrebno razumeti, da še zdaleč ne (več) tudi najbolj gotova pot. Varnostni svet Združenih narodov je glede vprašanja Ukrajine blokiran zaradi veto moči Rusije, nezavezujoče resolucije Generalne skupščine pa bi bile s strani Ruske federacije ignorirane in označene kot poskus zahodnega vmešavanja. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki se je dolgo ponujala kot možen »izhod« za Rusijo, je zaradi konsenzualnega tipa odločanja prav tako blokirana in ne more sprejeti resnejših ukrepov, ki bi lahko pripomogli k reševanju krize. Še več, mednarodni opazovalci OVSE so sami postali tarče med opravljanjem nalog na področju vzhodne Ukrajine, kjer so bili deležni groženj s strani proruskih separatistov. Odnosi ZDA-Rusija so že nekaj časa v fazi ohlajanja. Zaradi stopnjevanja pritiskov je ruski predsednik Putin celo odklonil nadaljevanje neposrednih stikov z Obamo. Če dodamo še pasivno vlogo Evropske unije, ki je zaradi notranje razdeljenosti in neodločnosti praktično popolnoma prepustila reševanje krize ZDA, vidimo, da je diplomatsko reševanje krize močno oteženo.

Medtem ko so ženevski pogovori med zunanjimi ministri ZDA, Rusije, Ukrajine in Evropske unije ter sprejeti sporazum nakazali na prvo resno ohlajevanje napetosti in možnost diplomatske rešitve, pa je že dan po sprejetju sporazuma postalo jasno, da si vsaka stran sprejeti sporazum razlaga drugače. Lahko bi celo trdili, da je sprejem sporazuma politična zmaga Rusije, saj ji je priskrbel potrebovani čas ter preko dvoumnega jezika sporazuma postavil podlago za zagovarjanje njenih interesov v Ukrajini. Medtem ko sporazum sicer vsebuje vzajemno obsojanje ekstremizma in provokacij, pa niti v eni točki ne omenja problema ruske aneksije Krima. Prav tako nikjer ne omenja ruskih provokacij s kopičenjem oboroženih sil na mejah Ukrajine ter izvajanjem obsežnih vojaških vaj, katerih cilj je jasen – demonstracija moči in vojaško ustrahovanje.

Nadaljnje ekonomske sankcije se torej pojavljajo kot najbolj realna opcija. Pa vendar so se tudi ekonomske in politične sankcije proti Rusiji do sedaj v najboljšem primeru izkazale kot delno uspešne. Kakšen vpliv bodo imele zadnje sankcije ZDA, še čakamo, vendar pa drastičnih sprememb ni pričakovati. Medtem ko posamezna podjetja in trgi vsekakor čutijo zaostrovanje retorike s strani Zahoda, pa so sankcije še vedno preozko usmerjene in preveč zadržane, da bi lahko imele realne ekonomske učinke, ki bi predstavljali dovolj močen odvračevalni faktor za Rusijo. Politična volja za vzpostavitev strožjih sankcij sicer obstaja, vendar pa je na drugi strani ekonomski interes premočan za enotne in odločne ukrepe. Zadržanost je prisotna predvsem na strani EU, katere gospodarstvo je tesno povezano z ruskim trgom. Trgovina med Evropsko unijo in Rusijo znaša kar $370 milijard, medtem ko med ZDA in Rusijo zgolj $26 milijard – še eden izmed razlogov zakaj evropski poslovni sektor ni navdušen nad stopnjevanjem sankcij. Sankcije so torej še vedno predvsem omejeni, slabo usklajeni politični signali ruskemu vodstvu, ki pa jasno kaže, da se za takšne signale Zahoda ne zmeni prav dosti in nadaljuje s svojo politiko do Ukrajine. Manjka jasen skupni interes Zahoda, ki bi presegel strogo omejene ekonomske interese ter jasno odgovoril na ruske kršitve.

Medtem ko vojaška opcija vsekakor nikoli ni »umaknjena z mize«, pa zadnjih potez Nata vsekakor ni razumeti kot premike, ki bi nakazovali na stopnjevanje priprav za potencialno vojaško posredovanje. Napotitev manjših kontingentov ameriških sil na Poljsko, Latvijo, Litvo in Estonijo, kjer bodo izvajale vojaške vaje, ter simbolična okrepitev letalskih sil v regiji bolj kot dejanskemu odvračevalnemu namenu ter realni vojaški moči služijo politični komunikaciji ter odgovarjajo na ruske vojaške provokacije. Poteza, s katero poskuša NATO prikazati svojo moč in zavezo kolektivni obrambi, vendar je prišla nekoliko (pre)pozno. Kakršnokoli vojaško posredovanje v regiji je v tem trenutku seveda praktično nepredstavljivo in kljub stopnjevanju napetosti je direktna konfrontacija med osrednjimi akterji trenutno malo verjetna. Po drugi strani pa je pričakovati nadaljevanje napetosti ter občasne manjše konflikte med proruskimi uporniki ter ukrajinsko vojsko. Boji, ki so v preteklih dneh že rezultirali v manjšem številu smrtnih žrtev, se bodo v primeru, da uporniki ne odložijo orožja, najverjetneje nadaljevali. Da so uporniki močno podprti s strani Rusije ni nikakršna skrivnost, kakor tudi ne dejstvo, da je ustvarjanje nestabilnosti na vzhodu del širše ruske strategije zagotavljanja vpliva na širšem delu Ukrajine. Nestabilnost, ki jo ustvarjajo proruski uporniki v večjih vzhodnoukrajinskih mestih, kot so Slovyansk, Kramatorsk in Luhansk, omogoča ruski strani relativen nadzor nad regijo ter pogajalsko moč v primerjavi s Kijevom in Zahodom. Posredno nadzorovanje regije preko proruskih milic je vsekakor cenejše in manj tvegano kakor splošna invazija ruskih sil. Hkrati pa bo nestabilnost vzhoda ob »neugodnem« izidu volitev 25. maja priročna podlaga za zanikanje legitimnosti volitev, ki bodo ob trenutnih nestabilnostih naletele na kar nekaj ovir pri izvedbi.

Kakšna je torej pot naprej? Kriza v Ukrajini je iz dneva v dan polna (ne)pričakovanih preobratov in »presenečenj«. Grožnja ruskega posredovanja je vsekakor realna, a vendar zelo draga možnost za Rusijo. Medtem ko je »miren prevzem« Krima potekal relativno gladko, bi širše posredovanje v vzhodnem delu Ukrajine zagotovo sprožilo oborožen odpor ukrajinskih sil, ki za zdaj še delujejo v zelo omejenem obsegu. Ukrajinska vojska v nobenem primeru ni kos ruski, vendar bi kljub temu sicer lahko zavzetje vzhodne Ukrajine vodilo v dolgotrajno stanje nestabilnosti, uporništva in gverilskih bojev, ki bi močno prizadeli ruske sile, hkrati pa bi mednarodna skupnost na potencialno posredovanje odgovorila veliko bolj odločno, kar bi paraliziralo rusko gospodarstvo. Posredovanje ruskih sil tako za zdaj še ostaja plan B. Bolj kot neposredno posredovanje v Ukrajini je torej pričakovati nadaljevanje ruske podpore uporniškim skupinam v vzhodni Ukrajini, dolgotrajno stanje nestabilnosti ter posredno spodkopavanje aktualne oblasti v Kijevu in omejevanje demokratičnih procesov, ki bo vrhunec doseglo pred volitvami 25. maja. Kljub pomenu ukrajinskih volitev pa ostaja dejstvo, da se prihodnost Ukrajine najverjetneje ne bo odločala v Kijevu, temveč za pogajalsko mizo v Ženevi. To spoznava tudi oblast v Kijevu, ki že nakazuje pripravljenost iskanja srednje poti. Medtem ko bi federalizacija pomenila diplomatsko zmago Rusije in je nepriljubljena možnost tako v Kijevu kot na Zahodu, pa oblasti v Kijevu počasi spoznavajo, da uporov na vzhodu države trenutno niso sposobne zatreti brez večjih žrtev, niti jim Rusija tega ne bi dovolila. Neuspešna rešitev krize na vzhodnem delu Ukrajine bi vodila v nekakšen status quo in dolgotrajno nestabilnost. Dolgoročno najbolj verjetna torej postaja rešitev, ki se sicer ne bo imenovala federacija, čeprav bo de facto zelo blizu federativni ureditvi in bo zagotavljala visoko stopnjo avtonomije ukrajinskih regij.

Avtor: Blaž Grilj, foto: Xen Foro